Posebna raziskovalca Eva in Luka (interpretirata ju igralca Manca Dorrer in Domen Valič) gresta spet skupaj na teren, kot običajno tudi tokrat odgovore iščeta pri strokovnjakih. Izbereta si mlajši par, Kajo in Kaia.

Nizozemski seksolog Woet Gianotten ugotavlja, da na Nizozemskem kljub večletni tradiciji celovite spolne vzgoje otrok, ki so jo uvedli leta 1985, ne morejo reči, da ljudje nimajo težav v spolnosti.

Najprej pravi, da seveda ne smemo posploševati, da so razlike med ljudmi velike, ampak v splošnem lahko reče, "moški želijo več akcije, več seksa, želijo več penetracije, več orgazmov, več predstave. Ženske želijo več senzualnosti, več intimnosti in odnosa."

To je po njegovem mnenju po eni strani tako zaradi kulture, po drugi strani pa je treba upoštevati tudi hormone. "Moški imajo več testosterona in niso tako občutljivi za to, kar se dogaja okrog njih. Ženske pa se bolj prilagajajo. One se prilagajajo, prilagajajo, prilagajajo," kar je, kot pravi, pogosto vzrok spolnih motenj.

Pornografija je bila od nekdaj, še posebej pa v 20. stoletju, predmet velikih skrbi in politične analize. Kot pravi hrvaški sociolog profesor doktor Aleksandar Štulhofer, se to spet ponavlja. "Tudi sam sem približno leta 2006 začel raziskovati to področje prav zaradi strahu. Kako poteka pri mladih seksualna socializacija, saj so se s seksualnostjo srečali prvič po večini s pornografijo. Strah me je bilo, da ta socializacija ni zdrava."

Raziskava je takrat pokazala, da v splošnem pornografija na mlade nima slabega vpliva. Vendar se je od takrat veliko spremenilo. Pornografija je lažje dostopna, vsak si jo lahko brezplačno pogleda na svojem pametnem telefonu kjer koli in kadar koli.

Zato so med letoma 2015 in 2019 v Zagrebu in na Reki spremljali najstnike od drugega letnika srednje šole do konca srednješolskega izobraževanja in opazovali, kako se z leti spreminja njihova uporaba pornografije. "To smo skušali povezati s spremembami v njihovi samozavesti, razpoloženju. Zanimali so nas depresivni simptomi, anksioznost, njihovo zadovoljstvo z življenjem in spolnim življenjem in tako naprej."

Ugotovili so, da "so razlike med fanti in puncami ogromne" (ker je šlo za kvantitativno raziskavo, o statističnih ugotovitvah tistih, ki se identificirajo drugače, ne morejo govoriti, saj je bil vzorec premajhen). Punce gledajo manj pornografije, pri 18 letih enkrat ali dvakrat na mesec. Fantje pa dvakrat na teden. "To povprečje nas še ne skrbi. Obstaja pa seveda manjšina, ki gleda pornografijo pogosteje, vsak dan. To je seveda za nas najbolj zanimiv del populacije", ki pa ga s kvantitavnimi metodami težko raziskujejo. V splošnem pa so tudi tokrat ugotovili, da "spremembe v pogosti rabi pornografije niso bile povezane s spremembami v psihičnem zdravju, z zadovoljstvom z življenjem, s spolnim življenjem."

Kaja ugotavlja, da se v svojem življenju s starši nikoli ni pogovarjala o seksu, v šoli spolne vzgoje ni bilo, s prijateljicami pa so se pogovarjale predvsem o tem, kako zadovoljiti svoje spolne partnerje, kako jim ustreči, da bodo uživali. O svojem užitku se je začela spraševati zelo pozno, zato je tudi pozno začela odkrivati svoje telo. Mislila je, da je z njo kaj narobe, saj je počela vse, kar so počele ženske v pornografskih filmih, pa pri tem ni uživala.

Dr. Štulhofer pravi, da bi bilo dobro, če bi se lahko starši s svojimi otroki pogovarjali o seksu. "Ne smejo čakati, da bo otrok star 10, 11 ali 12 let ali še pozneje, da o tem spregovorijo z njim. Takoj ko se pojavi prvo otroško vprašanje, na primer ko vidijo na televiziji prizor ljubljenja, je čas za prve odgovore. Seveda morajo biti prilagojeni starosti otroka, ampak treba je povedati, da obstaja tudi ta del ljubezni, da obstajajo tudi telesni odnosi, ki jih imajo odrasli med sabo." Ko se otrok pozneje sreča s pornografijo, ima tako po njegovem mnenju potrebo, da to pove svojim staršem. "In oni lahko to priložnost izkoristijo za to, da mu razložijo, za kaj pri pornografiji gre."

Ob tem poudarja, da bi bilo lažje, če bi v šoli lahko govorili o tem, kaj je pornografija, pa tudi, kaj prikazujejo videospoti, oglasi, v katerih se najpogosteje seksualizira žensko telo, "če bi torej obstajala celovita spolna vzgoja, ki bi se dotaknila tudi vprašanja prikaza spolnosti v medijih". Dr. Štulhofer ob tem še spomni, da obstaja kar nekaj dobrih knjig, ki otrokom njihovim letom primerno, razlagajo človekovo spolnost.

"Problem je v tem, da veliko težav odvržemo pred vrata pornografske industrije, pa bi jih morali pred družbo," pa razlaga Cindy Gallop, ustanoviteljica makelovenotporn. Pravi, da ni naloga pornoindustrije spolna vzgoja, "pornografija je zabava, ljudje so popolnoma svobodni, da se zabavajo, kakor koli hočejo".

Glavni problem vidi v popolni odsotnosti odprtega in iskrenega pogovora o spolnosti v resničnem svetu, ki bi po njenem tudi izničil kulturo posilstva. "Izničimo spolno nadlegovanje, spolno zlorabo, spolno nasilje, saj vse to zahteva, da so žrtve tiho. Spolni nadlegovalci, nasilneži in posiljevalci se zanašajo na to, da nas bo – zaradi vpliva družbe – sram, da nam bo nerodno, zato ne bomo razkrili, kaj se je zgodilo."