Po črnem letu 2016, ko smo imeli v Sloveniji najvišje število novih okužb z virusom HIV, v zadnjih letih, 2017 in 2018, pojavnost okužb znova pada, a to je prekratek čas, ki "še ne pomeni pomladi", da bi bili lahko gotovi, da se je trend v resnici obrnil, je za MMC ob robu omizja HIV 30 let kasneje opozorila Evita Leskovšek z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). "Druga stran medalje pa je, da se pri nas še vedno velika večina ljudi ne testira, po številu testiranj na prebivalca smo na samem repu Evrope," je dodala, da ne vemo, koliko ljudi v Sloveniji živi s HIV-om, pa tega sploh ne vedo.

Letošnje leto na NIJZ-ju velik pomen testiranja poudarjajo z geslom – Spoznaj svoj status! "Ljudje, ki vedo, da imajo v sebi virus, se lahko pravočasno zdravijo, to pa bistveno izboljša prognozo za kvalitetno in dolgo življenje, saj smo v 30 letih soočanja z virusom HIV in aidsom priča ogromnemu napredku na področju terapije in zdravil, tako da z njimi okužba postane kot vse druge kronične, a obvladljive bolezni," je pojasnila in hkrati opozorila, da je ključno, da se okužba odkrije v zgodnji fazi, ne pa šele takrat, ko oseba že zboli za aidsom.

Virus HIV izvira iz primatov podsaharske Afrike in se je razširil na ljudi na začetku 20. stoletja, danes pa ima razsežnost svetovne epidemije. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) je od leta 1981, ko so virus HIV prvič identificirali v ZDA, do danes zaradi aidsa umrlo več kot 30 milijonov ljudi. Vsako leto 1. decembra zaznamujemo svetovni dan aidsa, ki ga je SZO prvič razglasil leta 1988.

Neuporaba kondomov in aplikacije za zmenke
Za povišano pojavnost HIV-a v letu 2016 so po besedah doktorja Janeza Tomažiča s klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja v Ljubljani okrivili kombinacijo pomanjkanja strahu, saj okužba zaradi zdravil ni več smrtna, neuporabe kondomov in spletnih aplikacij na družbenih omrežjih za zmenke, ki omogočajo izredno hitro menjavanje spolnih partnerjev.

Poznih diagnoz je zadnja leta vztrajno vse manj, zdaj že pod 40 odstotkov, takšnih, ki jim diagnozo prvič postavijo, ko že zbolijo za aidsom, pa je 15 odstotkov. Kakšna je smrtnost? "Pomembno je, da okuženi pridejo do nas dovolj zgodaj, bolezen je povsem obvladljiva, a ko nekdo že zboli za aidsom, garancije, da bomo bolezen obvladali, ni več," je pojasnil Tomažič in dodal, da je ključno, da oseba do zdravil pride čim prej oz. vsekakor, preden okužba z virusom HIV napreduje v aids (sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti), kar pomeni, da osebi začne odpovedovati imunski sistem.

V Sloveniji za aidsom umre do pet ljudi vsako leto, in sicer ravno iz razloga, ker so bili diagnosticirani prepozno, nekateri pa terapije prenehajo sami. "Gonilna sila novih okužb v Sloveniji so osebe, ki sploh ne vedo, da so okužene, vsak, ki je storil kaj rizičnega in obstaja možnost, da se je okužil, bi se moral nemudoma testirati," je opozoril Tomažič.

Zdravila so prinesla rešitev, a stigma ostaja
Zdravila so začela na trg prihajati v drugi polovici 80. let 20. stoletja in postajajo vse boljša. "Freddy Mercury je imel to smolo, da se je nekaj let prezgodaj okužil s HIV-om in potem zbolel za aidsom, če bi zdravila prišla malce prej, bi imeli še kakšen Bohemian Rhapsody več," je Tomažič izpostavil legendarnega pevca skupine Queen.

"Spomnim se, kako je bilo pred 30 leti, ko je diagnoza aidsa pomenila smrt, zdaj so popolnoma drugi časi, ko poudarjamo pomen hitrega testiranja, bolezen pa mora družba sprejeti, pred leti je bil tudi rak povezan s stigmo v družbi, zdaj pa je to bolezen, o kateri ljudje javno spregovorijo," je navedla Leskovškova.

V primeru zgodaj odkrite okužbe in dosledno izvajane terapije z zdravili oboleli ni več kužen in ne more nikogar okužiti, saj je virus, dokler učinkujejo zdravila, v krvi nezaznaven. Takšna oseba ima še vedno lahko otroke in živi normalno življenje, res pa je, da se osebe zaradi vpliva zdravil nekoliko hitreje starajo, je pa življenjska doba vseeno povsem blizu "normalne". "Zdravila imajo določene stranske učinke, ljudje se hitreje starajo, imajo lahko tudi druge stranske učinke, primarna prioriteta bo vedno ostala na preprečitvi vnosa virusa v telo, preventivno vsak posameznik deluje z varno spolnostjo ter uporabo sterilnega materiala pri zlorabi drog, previdnost pa ni odveč niti pri tetoviranju," je opozorila na uporabo kondomov pri spolnih avanturah in sterilnih igel ter brizgalk pri jemanju prepovedanih drog.

Nekoliko hitrejše staranje zaradi zdravil se kaže v hitrejšem nastopu bolezni, ki so značilne za starejše, kot so kardiovaskularne bolezni, bolezni ledvic, osteoporoza in različna rakasta obolenja, je pristavil Tomažič.

Preprečevanje in strah pred testiranjem
"Preventiva je izredno enostavna, samo dosleden je treba biti, če pa slučajno pride do tveganega vedenja, je treba brez razmisleka na testiranje," je pozvala Leskovškova.

V Sloveniji se po njenih besedah testira izredno malo ljudi, zaradi družbene stigme, saj je že sama prisotnost na mestu, kjer se testira za HIV, stigmatizirajoča. "Kot družba moramo postati še veliko bolj tolerantni, v Sloveniji smo naredili velik premik s testiranjem v skupnostih, na primer Legebitri v K4 v Ljubljani," je pojasnila in dodala, da so največja težava manjše krajevne skupnosti, kjer se vsi še toliko bolj poznajo. "To je velik problem za nekoga, ki je drugače spolno usmerjen, obstaja bojazen, da bo prisotnost na testiranju povzročila stigmatizacijo okolice, in oseba se posledično ne testira, gre za začaran krog, ki ga je treba prekiniti," je dodala.

MSM – najbolj rizična skupina
Ena najbolj ogroženih skupin je MSM (moški, ki imajo spolne odnose z moškimi). "Veliko preventivnih aktivnosti nevladnih organizacij je bilo z mednarodno pomočjo usmerjenih ravno v to skupino, potem je vse skupaj za nekaj let zamrlo in posledično je prišlo do visokega porasta, tako da je ta skupina zdaj v nacionalnem programu najbolj prioritetna," je pojasnila Leskovškova.

"Različne organizacije, kot je Legebitra, odlično nagovarjajo moške, ki imajo spolne odnose z moškimi," je Tomažič izpostavil eno izmed najbolj kritičnih skupin, druga pa so uživalci prepovedanih drog. Veliko moških sebe šteje za heteroseksualca, čeprav imajo homoseksualne odnose, je pristavil in dodal, da je tako pogosto zaradi družbene stigme, ki jo homoseksualnost potegne za sabo. Za primerjavo je navedel primer Turčije, ki je še veliko bolj tradicionalna od Slovenije, kjer velika večina okuženih pove, da se je okužila s heteroseksualnim odnosom, ko pa pogledamo številke, vidimo, da je velika večina okuženih moških.

Zatakne se tudi pri ugotavljanju, od koga so se sploh okužili. "V več kot 50 odstotkih osebe povedo, da ne poznajo niti imena," je pristavil Tomažič in dodal, da je prav to izrednega pomena, če bi lahko prišli v stik tudi z osebo, ki nevede širi okužbo.

Problematičen vzhod Evrope
V Evropi živi 2,4 milijona ljudi, ki živijo z virusom HIV. V Sloveniji so bili leta 2016 odkriti trije novi primeri HIV-a ali aidsa na 100.000 prebivalcev (skupaj 54 moških in 2 ženski), v letu 2017 jih je bilo 1,6, večletno povprečje pa se giblje med dva in tri, je pojasnil doktor Tomažič. Primerjalno z drugimi območji je Slovenija v okviru ravni balkanskih držav in osrednje Evrope, zahodna Evropa ima okuženih nekoliko več, prava katastrofa pa je v vzhodni Evropi. V Rusiji na primer so imeli leta 2016 kar 70 novih okužb na 100.000 prebivalcev. "Slovenija se še vedno lahko smatra kot ena od the lucky ones (srečnežev, op. n.)," je karikiral.

Najhitreje okužbe rastejo v državah nekdanje Sovjetske zveze (SZ) z Rusijo na čelu, kjer se HIV širi v veliki večini z injiciranjem droge. "Mednarodne organizacije poskušajo zajeziti težavo z deljenjem informacij in brezplačnih sterilnih igel, a treba se je zavedati, da je bil ta del sveta podvržen ogromnim spremembam, šli so skozi družbeno krizo, dostopnost do droge pa je po koncu SZ-ja eksplodirala," je navedla Leskovškova.
"Cilj mednarodne skupnosti je, da pride do zajezitve, še bolj idealno pa bi bilo, da pridemo navzdol do ničle, se pravi, nič novih okužb, nič stigme in možnost zdravljenja za vse," je navedla "nerealen cilj", ki sporoča, da je čisto vsaka okužba 100-odstotno preprečljiva, če se posameznik dosledno izogiba tveganjem.

Mladi bolj ozaveščeni, vseeno porast okužb
V primerjavi s prejšnjimi generacijami so mladostniki danes veliko bolj spolno dejavni, a tudi ozaveščeni glede varne spolnosti. "V Sloveniji se lahko pohvalimo, z zelo visokim odstotkom uporabe kondoma, še posebej pri prvem spolnem odnosu, so pa problematična družbena omrežja z raznimi aplikacijami za hitre zmenke, ki omogočajo mladim, da zlahka menjajo številne spolne partnerje, porast spolno prenosljivih bolezni med mladimi je opazen," je opozorila in dodala, da so med mladimi problem tudi druge spolno prenosljive bolezni (SPB), kot so gonoreja, klamidija, sifilis in humani papiloma virus.

Stigma kot socialna smrt
Okuženi z virusom HIV se v Sloveniji še vedno spoprijemajo s stigmo, kjer koli že so, najsibo na delovnem mestu, v šolstvu in celo zdravstvenem sistemu. "Govorimo o socialni smrti, ko pride do razkritja, so ljudje označeni, stigmatizirani, okolica se jih začne izogibati, živeti morajo z negativnim predznakom, s štampiljko HIV-statusa, tukaj nas čaka še veliko dela, to je velik izziv za javno zdravstvo," je dejala.

Leskovškova upa, da se bo tudi pri nas zgodil premik v glavah ljudi, tako kot se je v nekaterih drugih državah. "Tam imajo več okuženih in s tem tudi več njihovih bližnjih, sorodnikov, prijateljev, sodelavcev – in šele takrat pride do premika v odnosu do ljudi, ki živijo s HIV-om," je poudarila, da ko se enkrat okuži nam bližnja in draga oseba, stigmatizacija in dehumanizacija teh oseb ni več mogoča.

Pristop boja proti stigmatizaciji in odpravljanja strahu med ljudmi, ki se v tujini zelo dobro obnese, je, da se okuženi razkrijejo javnosti, t. i. "going out". "Po šolah v tujini so kazali videokasete, v Južni Afriki se je izpostavilo več javnih oseb, v Sloveniji pa je problem, ker smo tako majhni, vsak vsakega pozna, govoriti o svoji spolni usmerjenosti in bolezni, ki je povezana s stigmo, je velik problem," je navedla primer.

"Podpora najbližjih sorodnikov je najboljša zaščita za nekoga, biti s svojimi skrbmi glede okužbe čisto sam, je veliko breme, svetujem pogovor z bližnjimi, a vsak posameznik najbolje ve zase, v kakšnem okolju živi in s kakšnimi ljudmi je obkrožen," je še dodala.

Kaj bi kot družba še morali storiti v boju proti stigmatizaciji?
"Največje spremembe se začnejo vedno pri sebi, v svojem mikrookolju, med domačimi in prijatelji, vsi smo v različnih vlogah, kot zdravniki, učitelji, starši itd., tukaj je treba začeti, upam, da se bosta družbena nestrpnost in sovražni govor zmanjšala in da bomo v prihodnosti šli v smer prijaznejše družbene klime do vseh ljudi," je odgovorila.