Predlog ekonomske fakultete med drugim predvideva dve košarici zdravstvenih pravic (A in B) - prvo bi financiralo obvezno zdravstveno zavarovanje oz. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), druga pa bi se financirala iz prostovoljnega zavarovanja.

.
Denar iz košarice A oz. del, ki bi ga kril ZZZS - tega je 2,1 milijarde evrov -, bi financiral bolnišnično in specialistično dejavnost, urgenco, dejavnost socialnih zavodov in paliativno oskrbo ter hospic, zdravstvene storitve za mlajše od 19 let in starejše od 65 let, brezposelne ter čakalne dobe in izgube.

Košarica B - v trenutnem sistemu se prek prostovoljnih zavarovanj zbere okoli 400 milijonov evrov, po izračunih fakultete pa bi se v novem sistemu zbralo okoli 500 milijonov - pa bi pokrivala celotno osnovno zdravstveno oskrbo, zdravila in medicinske pripomočke, zdraviliško dejavnost in zdravljenje v tujini, v določenem delu tudi bolnišnično in specialistično dejavnost.

Nagrajevanje za dobro delo
Ekonomist Maks Tajnikar, eden izmed avtorjev predloga, vlogo države v tem sistemu vidi v koordiniranju. Oblikovala bi mrežo izvajalcev storitve iz košarice A, zavarovalnice pa bi same izbirale izvajalce, s katerimi bi sklepale pogodbe za izvajanje storitev iz košarice B. Premije za košarico B bi sicer oblikovale zavarovalnice same, a po izračunih ekonomske fakultete bi ta znašala okoli 34 evrov oz. 25 odstotkov več.

Predlog ekonomske fakultete predvideva tudi, da bi se javni zdravstveni zavodi preoblikovali v javne gospodarske družbe, zdravstveni delavci pa bi se izvzeli iz javnega plačnega sistema, da bi se jih lahko nagrajevalo tudi po uspešnosti. Prav tako naj bi nastal nekakšen oddelek za upravljanje javnih izvajalcev pri ministrstvu za zdravje, ki bi bedel nad izvajalci in kadriral v upravne odbore družb, ter agencije za kakovost v zdravstvu po vzoru agencije za kakovost v visokem šolstvu.

Samostojno lastništvo
Med možnostmi, ki jih predvideva predlog ekonomske fakultete, je tudi ta, da zavarovalnice vstopijo v lastništva zdravstvenih organizacij in se nepotrebne ali neučinkovite zdravstvene organizacije lahko tudi prodajo.

Cene bi se po videnju avtorjev predloga oblikovale na podlagi cene dela in amortizacije, nujno bi se morali pokriti tudi drugi stroški povprečno učinkovitega izvajalca. To bi kaznovalo podpovprečne izvajalce.

Država bi se prav tako morala umakniti iz vodenja zdravstvenih organizacij. Vodstva organizacij bi se tako lahko samostojno posvetila poslovanju, naložbam ter stroškom. Prepričani so tudi, da bi vodstva ustanov morala imeti možnost nagraditi zaposlene za dobro opravljeno delo, premoženje zavoda pa bi moralo biti v lasti izvajalca, in ne države. Tudi naložbe bi moralo voditi vodstvo zdravstvenih ustanov, nadzor pa bi opravljalo zdravstveno ministrstvo.

O cenah se ne pogajajo pravi ljudje
V živahni razpravi, ki je sledila predstavitvi, pa je bilo izpostavljenih kar nekaj pomislekov glede predloga ekonomske fakultete. Prvi mož ZZZS-ja Samo Fakin je opozoril, da je glavna hiba predloga načrtovanje sistema, ki je nekoč že obstajal - se pravi kaj, kako, kdo in s čim bomo to naredili. Debata ga je zelo spominjala na tisto iz leta 1990, "ko smo ugotovili, da nam je zmanjkalo denarja". Moderatorka in tudi ena izmed avtoric, Petra Došenovič Bonča ga je ob tem opomnila, da predlog predvideva usklajevanje potrebnih storitev in proračuna, pa tudi, kdo bo to izvajal.

Opomnil je, da je samo višji DDV iz zdravstva pobral 100 milijonov evrov. Glavna težava pa je po njegovem mnenju ta, da se zavod ne more pogajati o 60 odstotkih cen. To pristojnost ima samo na področju zdravili, kar zajema vsoto 500 milijonov evrov. "O cenah se ne more pogajati tisti, ki je ne plačuje in ne uporablja," je dejal, s čimer je ciljal na politiko, ki ima na tem področju v rokah vse niti. Na vprašanje MMC-ja, koliko pravic bi okrnil predlog ekonomske fakultete, je odvrnil le: "Ne dajem hrabrih izjav."

Je pa predsednik zdravniške zbornice Andrej Možina ocenil, da lahko zelo hitro določijo košarico A v nekem spodbudnem okolju. "A odločitve ne bomo sprejeli mi, temveč ZZZS ali ministrstvo," je opomnil.

Več denarja bomo morali dati
Tajnikar je ob tem poudaril, da je neizbežno dejstvo, da bomo za boljše zdravstvo morali dati več denarja kot le osem odstotkov BDP-ja, saj ga recimo Avstrija nameni okoli 11, ZDA pa 19 odstotkov. Odločno je tudi zavrnil očitke, da njihov predlog zmanjšuje solidarnost in poudaril, da je košarica B eden ključnih stebrov zdravstvenega zavarovanja, ne samo "smetišče" za pravice, ki jih že dolgo želimo izvzeti iz zdajšnje košarice zdravstvenih pravic.

Prav tako je ponovil, da v gospodarstvu ni več prostora za zvišanje prispevnih stopenj, ki so že tako med najvišjimi. Prepričan je tudi, da bi bilo skupno naročanje v zdravstvu traparija; to je stvar vsakega posameznega izvajalca. Bil je kritičen tudi do ministrice za zdravje, ker je za analizo zdravstvenega sistema najela zunanje izvajalce, čeprav referenčnega zdravstvenega sistema na svetovni ravni ni. Dodal je, da tujci tudi ne poznajo tradicije slovenskega zdravstva in da prihajajo do njih, na fakulteto, z vprašanji, zaradi katerih bi njegov študent padel na izpitu.

Tudi Maja Krumberger, direktorica Slovenskega zavarovalnega združenja, se je strinjala s Tajnikarjem, da nesporno potrebujemo dodaten denar za zdravstvo. Vendar bo pri vključevanju storitev v košarico treba upoštevati tudi zavarovalniška načela oz. to, kaj se bo zavarovalnicam zdelo rentabilno.

Bi bila ukinitev dodatnega zavarovanja smiselna?
Med debato je bilo izpostavljeno še, da študija predloga ne upošteva čezmejnega zdravstva, kar pa je dejavnik, ki ga bo slovenski zdravstveni sistem moral upoštevati, ter da bi tudi slovensko zdravstvo lahko privabilo tuje paciente, a manjka prožnosti.

Na očitke o pomanjkanju solidarnosti se je iz občinstva odzval tudi Aleš Mikeln z Vzajemne. Po njegovih besedah 15 odstotkov ljudi prispeva 50 odstotkov vsega denarja, v povprečju pa je upokojena oseba zavarovalnico stala skoraj 600 evrov, medtem ko letna premija znaša 330 evrov. Opozoril je tudi, da imajo ogromno stroškov, ki niso povezani z zavarovalnico, kot je npr., da morajo plačati, da lahko izstavijo račune. Vprašal pa se je še o smiselnosti ukinitve dodatnega zdravstvenega zavarovanja, saj bi to pomenilo 70 milijonov evrov manj dohodnine, privarčevali pa bi 60 milijonov evrov.