Podatki, ki smo jih črpali s portala NIO, razkrivajo na eni strani zdravniške rekorderje, na drugi pa precej nižje zaslužke njihovih kolegov v belem. Odprava tako imenovanega stropa pri plačah zdravnikov - torej zgornje omejitve - je ena izmed zahtev Fidesa. Utemeljuje jo z vprašanjem: zakaj bi najvišje plačne razrede smeli imeti zgolj in samo politiki oziroma funkcionarji?
Ko to zahtevo postavimo ob bok najvišjim izplačilom v javnem sektorju, je prva reakcija začudenje. Na seznamu s 50 mesti je bilo namreč aprila, marca in oktobra 50 zdravnikov. V zadnje pol leta se je sicer med prvih 50 mest uspelo prebiti največ petim nezdravnikom.

Tudi v samem vrhu seznama so vedno izključno zdravniki - bolnišnica Ptuj, Brežice, Ljubljana, pa spet Ptuj in Brežice - s plačami tik pod 12.000 evrov ali več.

Že večkrat slišano pojasnilo je, da so zaradi pomanjkanja zdravnikov obstoječi bolj obremenjeni. Nekateri imajo po več kot 350 ur na mesec, dežurajo tudi po desetkrat. Res se odpirajo pomisleki o kakovosti njihovega dela. A dejstvo je, da je opravljene ure treba plačati.

Desetkrat nižje plače
Opisani primeri so sicer ekstremi in so le ena plat medalje. Druga je precej drugačna, saj so tam plače po podatkih portala NIO tudi do desetkrat nižje. Tako denimo specializant na mesec v povprečju zasluži 1.960 evrov bruto, in to z vsemi dežurstvi ter nadurami. Zdravnik specialist z najvišjim nazivom, ki tudi operira, pa 5.300 evrov bruto, prav tako z vsemi dodatki.

Za konec še primerjava izplačil zdravnikov in politikov. Kot razberemo s portala NIO, so plače ministrov prehiteli zgolj zdravniki v prej omenjenem najvišjem nazivu, tisti v preostalih 30 nazivih pa ne. Več od poslancev pa so zaslužili zdravniki v zgolj petih najvišjih nazivih.