Komisija, ki ugotavlja zlorabe v slovenskem zdravstvenem sistemu na področju prodaje in nakupa žilnih opornic, v tem tednu zaseda dvakrat - v torek sta v državnem zboru svoja stališča in vedenje pojasnjevala nekdanji in zdajšnji generalni direktor ZZZS, Samo Fakin in Marjan Sušelj. Oba sta poudarila, da Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije nima zakonskih pooblastil za aktivno sodelovanje pri nabavi zdravstvenega materiala, prepričana pa sta, da bi zavodu morala pripadati vloga aktivnega kupca pri določanju cen in upravičenosti storitev.

Miklavčič ni vedel ničesar
Zdaj je komisija, ki ji predseduje Jelka Godec (SDS), zaslišala še nekdanjega zdravstvenega ministra Boruta Miklavčiča, ki je bil v obdobju 2003-2007 tudi generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Med pričanjem je zatrdil, da se v času svojega dela v zdravstvu nikoli ni srečal ali pogovarjal s katerim od dobaviteljev žilnih opornic.

Predsednica preiskovalne komisije je Miklavčiča spomnila na ugotovitve, da je do preplačil žilnih opornic prišlo tudi v času njegovega opravljanja ključnih funkcij v zdravstvu. Odgovoril je, da kot generalni direktor ZZZS ni imel nobenega opravka z opornicami, saj jih ne nabavlja zavod, ampak bolnišnice. Kot minister pa je lahko vplival le na nakupno ceno medicinske opreme, ki jo je nabavljala država, kamor pa žilne opornice ne sodijo. Se je pa pohvalil, da je bil pri dobaviteljih znan kot zelo trd pogajalec, ki je bil dobro informiran o cenah.

Dodal je, da v času njegovega ministrovanja bolnišnice "praktično niso imele izgub", tudi po zaslugi takratnih sposobnih direktorjev, kot sta bila Gregor Pivec v Mariboru in Simon Vrhunec v Ljubljani in pridal, da je imel kot minister tudi odločilno besedo pri postavitvi Vrhunca za generalnega direktorja kliničnega centra. Godčeva je ob tem izpostavila, da je bil Vrhunec vsaj objektivno odgovoren za preplačilo žilnih opornic.

V odgovoru je Miklavčič Godčevi očital, da ga tlači v zgodbo o žilnih opornicah za čas, ko ni bil več na čelu ZZZS-ja ali ministrstva. Zatrdil je, da pri opravljanju ključnih funkcij v zdravstvu nikoli ni naletel na sume korupcije, ki bi terjali njegovo ukrepanje kot generalnega direktorja zavoda ali kot ministra.

Prepir o premoženju
Člane komisije je prav tako zanimalo Miklavčičevo premoženje in njegova vrednost. Godčeva ga je tudi vprašala, kako mu je uspelo priti do tako velikega premoženja. Odgovoril je, da si ga je prislužil z več kot 44 leti dela. Med naštevanjem svojega premoženja je dejal, da sta z ženo tudi solastnika motornega čolna. Ob tem je Godčeva pripomnila, da ne gre za čoln, ampak za 13-metrsko jahto, ki je vredna nekaj sto tisoč evrov. Dodala je, da je Miklavčič draga plovila prodajal in kupoval od podjetij v davčnih oazah na Cipru in Britanskih deviških otokih.

Miklavčič se odzval s pojasnilom, da je vsa plovila registriral v Sloveniji in poravnal davke. Nato se je razvila tudi polemika o gotovinskih nakazilih na bančni račun. Miklavčič je zatrdil, da v zadnjih dveh letih nikoli ni nakazal več kot 2000 evrov, nakar je Godčeva odvrnila, da laže. Odločila se je, da komisijo zaprla za javnost, da bo na zaprtem delu Miklavčiču predstavila podatke o njegovih nakazilih, ki jih je pridobila komisija in ki da ga postavljajo na laž.

Vmesno poročilo komisije
Komisija je sicer pred tedni v vmesnem poročilu ugotovila sum, da naj bi odgovorni v kliničnih centrih Ljubljana in Maribor oškodovali javna sredstva, delovali negospodarno in nezakonito. Ugotovila je tudi sum pranja denarja in davčnih utaj. Godčeva je oktobra pojasnila, da naj bi odgovorni v obeh centrih v letih od 2007 do 2014 pripravili in izvedli naročila, ki niso sledila temeljnim načelom javnega naročanja. Prav tako je komisija izpostavila sum, da naj bi med dobavitelji žilnih opornic v Sloveniji prihajalo do kartelnih dogovarjanj.