Drugi val pandemije, ki je v Sloveniji udaril nekajkrat močneje, kot je kdor koli pričakoval, je napolnil tudi slovenske zdravstvene ustanove, in ne predstavljam si prav dobro, kakšne podobe me čakajo v Bolnišnici Petra Držaja (BPD), ki se je v celoti spremenila v covidno, čeprav je bilo sprva mišljeno ravno nasprotno.

Ljubljanska infekcijska klinika je namreč 8. oktobra v to staro bolnišnično stavbo v Šiški preselila svoje bolnike, ki niso bili okuženi z novim koronavirusom. A že čez nekaj dni so tudi tam zaznali prvo okužbo in hud naval na bolnišnične postelje je na glavo obrnil tudi njihove načrte.

Še pred mesecem dni tam niso imeli niti enega bolnika s covidom-19, danes jih tam leži 100, niti eden necovidni ...

Nikomur ni treba ležati na hodniku

Ko stopim skozi vhod, me najprej preseneti mirnost. Zelo prepišno je, saj so zaradi prezračevanja na stežaj odprta vsa vrata. Ker gre ravno za zamenjavo dnevne in nočne izmene, je v avli sicer živahno, toda med zdravstvenim osebjem ni zaznati napetosti, z nasmehi pozdravljajo prihajajoče ali odhajajoče kolege, si izmenjajo tudi nekaj stavkov, v katerih ni slišati nobenega negodovanja nad razmerami.

Sorodna novica Bolniki se ne počutijo tako bolne, morajo pa v umetno komo

Tam počakam, da me pride iskat Asja Jaklič, koordinatorica zdravstvene nege, in me odpelje v drugo nadstropje, kjer je največji covidni oddelek. Vmes srečujeva številne člane osebja in Asja vsakemu nameni kakšno prijazno besedo.

Sledi kratek obhod po nadstropju, kjer moja vodnica preostalim razloži, da bom danes nekaj ur preživela z njimi in poskušala dobiti vtis, kako je videti delo v desnem krilu tega covidnega oddelka.

Prišli z vseh vetrov

Na hodniku ni nobenega bolnika, za vse so našli prostor v sobah za steklenimi vrati, ki so vsa polepljena s papirčki. Tako namreč poteka delo – osebje se v zaščitni opremi poda k bolnikom, podatkov pa zaradi morebitnega prenosa virusa ne vpisujejo v zdravniške kartone, ampak informacije zapišejo na liste, ki jih nalepijo na vrata, osebje na "varni strani" stekla jih fotografira in nato v pisarni prepiše, tako kontaminiranega območja ne zapusti nobena dokumentacija.

Gledam, kako to počneta Žiga in Brigita. Gre za izpolnjevanje t. i. temperaturnih listov, čeprav vsebujejo veliko več podatkov kot le telesno temperaturo pacienta. Tam so zapisane vitalne funkcije, preiskave, terapija, meritve. Ti listi so skupni zdravstveni negi in zdravnikom, so medij za sporočanje, mi pojasnjujeta.

Zelo pomembni so pri predaji službe, saj tako naslednja izmena ve, kaj je delala prejšnja, na koliko litrih kisika je posamezni pacient, kakšna je saturacija, ali so bile kakšne spremembe, opisujeta. Žiga je prišel z Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta (URI) Soča, Brigita z ljubljanske infekcijske klinike, kjer je delala skoraj 40 let. Ni lahko, ko te praktično čez noč prestavijo v drugo delovno okolje, priznava. Razmere zahtevajo davek tudi v zasebnem življenju. Brigita pripoveduje, kako se je vedno neizmerno veselila božičnega okraševanja. Letos se počuti drugače, turobno.

Na hodniku je tudi Matevž, prostovoljec, ki ima doma majhne otroke, a zdaj z drugimi družinami ne hodijo več niti na izlete v gozd. Sicer je geograf in dela v zasebnem podjetju, a ker je pred nekaj leti pri Rdečem križu opravil 70-urni tečaj prve pomoči, se je odločil, da bo zdaj pomagal tam, kjer ga najbolj potrebujejo – odločitev, ki je vplivala na vso družino.

Matija, absolvent medicinske fakultete, že nekaj časa ni videl svoje babice, omejil je tudi stike s starši. Ko je videl, da v bolnišnicah potrebujejo pomoč, se je javil. Ostal bo, kolikor dolgo bo treba, pravi. Sicer se šola za zdravnika, razmišlja v smeri internistike ali infektologije, a zdaj tam opravlja delo medicinskih sester, kar številni zdravniki v svoji karieri preskočijo, zato to vidi tudi kot dragoceno izkušnjo.

Prav v vsakem kotičku nadstropja nekdo dela kot mravljica. Melisa, farmacevtska tehnica, v ambulanti pripravlja nalepke za intravenska zdravila, kamor mora jasno in brez napak zapisati ime pacienta, naziv in količino zdravila, uro jemanja.

Gospodinja Jelena odvzete vzorce krvi in urina nosi v laboratorij oziroma jih preda kurirju, če so potrebne tudi mikrobiološke preiskave, hodi v hišno lekarno, skrbi za čista očala, vezirje, maske in perilo, vmes pa tudi meni prinese skodelico kave. Na oddelku so medtem že postregli tudi z zajtrkom – sirni namaz, kruh, jogurt, mandarina in kakav, vse pripravljeno za enkratno uporabo, da se ne vrača nobena posoda ali pladnji.

Občutek klavstrofobije in tipanje skozi meglo

Kmalu tudi mene čaka pot tja, kamor me odpelje Monika, še prej pa je na vrsti skrbno oblačenje. "Razkuževanje rok, plašč, kapa, maska, spet razkuževanje, zaščitna očala, rokavice, pa še ene rokavice, copati," v mislih ponavljam Mojčina navodila, ki sem jih zdaj verjetno seveda naštela v popolnoma napačnem vrstnem redu, medtem ko mi ona trak še dodatno lepi na špranje, ki so nastale na oblečenem plašču.

Primem še diktafon, ki so mi ga zapakirali v transportno vrečko in skupaj vstopiva skozi prej omenjena polepljena steklena vrata. Ker nisem vajena zaščitnih očal, se mi seveda takoj zarosijo, kljub nasvetom o tesnem zategovanju.

Matejina agonija za domačimi vrati

S hodnika vodijo vrata v posamezne sobe in v eni izmed njih zadnje štiri dni leži Mateja. Pred dvema tednoma jo je začela boleti glava, nato celotno telo. Družina je ostala v spodnjem nadstropju, sama se je izolirala zgoraj.

"Doma je bilo noro, zaradi bolečin se ne moreš premikati, še piti ne moreš sam, ne moreš dihati," mi pripoveduje. Osebni zdravnik ji je sprva svetoval, naj odleži, vendar je po desetih dneh agonije, ko ni šlo na bolje, poklicala na urgenco in sprejeli so jo v bolnišnico.

"Takojšnje olajšanje. Dobila sem masko s kisikom in ljudje tukaj so res fenomenalni. Največ mi pomeni, da se smejijo, te vprašajo, kako si, in povedo, da ti gre na bolje, ne pa da samo sprašujejo, ali boli, ali še bolj boli. Dvigujejo s pozitivnostjo. Veliko pa pomeni tudi to, da se smejijo tudi med sabo, da slišiš življenje na hodniku," pripoveduje skozi omenjeno masko, njeno pripoved pa občasno prekine kašelj. Vmes ji zazvoni prenosni telefon. Zaradi službe ga ima s seboj, mi pojasni. Kakšne službe, se začudim, saj vendarle leži v bolniški postelji?! "Jah, da jih malo goniš," se posmeji. Pove mi namreč, da ima svoje podjetje in da so gospodarske razmere v državi zdaj pač take, da si niti tako hudo bolna ne more privoščiti popolnega počitka.

Na oddelku so tri triposteljne sobe, tri dvoposteljne in dve enoposteljni sobi, mi vmes pripoveduje Monika. Pacienti so večinoma nepokretni ali le delno pokretni, pridejo iz domov starejših občanov ali od doma prek urgence. Po sobah jih poskušajo nameščati tako, da nekdo, ki je pri zavesti in fizično pri močeh, ne gleda nekoga, ki morda umira. Če tega v tistem trenutku ne morejo zagotoviti, dajo vmes vsaj pregrado, t. i. špansko steno. Prostih postelj praktično ni, vsako izpraznjeno hitro zasede nov bolnik.

Janijev cmok v grlu

V sobi nasproti Matejine že deset dni leži Jani, ki je že toliko pri močeh, da se dvigne v sedeč položaj, ko vstopim. Vidim ga pravzaprav le še skozi meglo, saj so se moja očala odločila, da mi stvari ne bodo olajšala.

Jani je star 63 let. Sprva se je zdravil zaradi vnetja prostate, nato pa so se pojavile še črevesne težave in visoka vročina, ki se je po nekaj dneh začela dvigovati tudi do 40 stopinj Celzija. Žena se je po nasvetu osebne zdravnice odpravila v lekarno po oksimeter in ko je ugotovil, da je saturacija – nasičenost krvi s kisikom – pod 90, je poklical na urgenco. "Hospitalizirali so me in naslednji dan je bil to drug svet. Takoj so mi zbili temperaturo. Covida ne moreš zdraviti doma, zlasti če je malo bolj resen," pravi. Sprejet je bil brez respiratornih težav, a te so se začele ponavljati pozneje, razvila se je pljučnica.

Ko ga povprašam o bolnišnični oskrbi, utihne. "Super so. Trudijo se, prihajajo z vseh koncev, a včasih jih ni dovolj. Ampak zelo dobro skrbijo za nas, imamo vse, kar potrebujemo," čez nekaj trenutkov ganjeno izdavi. Pohvali tudi kuhinjo in pravi, da zdaj tudi on zdravstvene delavce zjutraj vpraša, kako so. "Tudi oni so reveži, veste. Težko je, vroče jim je v tej opremi, tvegajo okužbo," mi našteva in doda, da bi jih nekoč, ko bo vse to mimo, rad srečal brez mask, jim stisnil roko in se zahvalil za vse, kar so storili zanj.

Svež zrak še nikoli ni tako prijal

Po teh pogovorih me Monika pospremi nazaj, še prej pa sledi pazljiv postopek slačenja, da ne bi prišlo do kontaminacije "civilnih" oblačil. Moje olajšanje, ko pri odprtem oknu spet vdihnem svež zrak, prekine glasen zvok alarma, ki naznanja sprejem novega pacienta. Čeprav ga bodo namestili v levo krilo, morajo biti prazna vsa dvigala in hodniki, sledi umikanje osebja, čistih stvari in odpiranje oken. Šele november je, kako jim bo tukaj šele v prihodnjih mesecih, pomislim, ko vidim, kako segajo po jopicah.

Ko predirni zvok alarma po več minutah končno ugasne, se odpravim še v drug trakt zgradbe. Pri prebolevanju covida-19 pogosto prihaja tudi do zapletov, med njimi so tromboze oz. strdki na okončinah ali v pljučih. "Pri spodnjih okončinah posumimo na to, kadar je prisotna oteklina, največkrat so to goleni, potrdi se z ultrazvočno preiskavo. Če pa je strdek v pljučih, se posumi zaradi povečane potrebe po kisiku, ki morda ni skladna s spremembami na rentgenski sliki, na to lahko kažejo tudi določeni kazalniki v krvi, sum pa se potrdi z rentgensko preiskavo ožilja," pojasnjuje dr. Jerneja Videčnik, specialistka infektologinja, ki je koordinatorica covidnih oddelkov v Bolnišnici Petra Držaja.

Vanjo je prišla z ljubljanske infekcijske klinike, da pomaga vzpostaviti covidni sistem. Prej so bili v tej bolnišnici drugi oddelki in ambulante – npr. za revmatologijo, hipertenzijo, ki pa so se zaradi potreb v jesenskem valu epidemije preselili na drugo lokacijo. S pomočjo manjših gradbenih del in z opremo za ravnanje s covidnimi pacienti so oblikovali pet navadnih oddelkov, kjer je v sredo dopoldne ležalo 91 bolnikov, v enoti intenzivne terapije pa jih je bilo osem – prazni postelji sta bili le še dve.

Na dolge ure v skafandru raje ne pomislim

Odpravim se še tja, kjer torej skrbijo za najhuje bolne. Vodja je dr. Nina Grasselli Kmet, specialistka infektologije in intenzivne medicine. Glavni razlog za premestitev tja je pri bolnikih s covidom-19 poslabšanje dihalne odpovedi, pojasni. Ko bolniku na navadnem oddelku ne morejo več pomagati niti z dovajanjem 100-odstotnega kisika z masko, z obračanjem na trebuh in preostalimi ukrepi, se mu na intenzivni negi trudijo pomagati še z umetno komo in mehanskim predihavanjem. A izboljšanje stanja zahteva svoj čas. Če je na navadnem oddelku povprečna ležalna doba 10 dni, je bila na intenzivnem v prvem valu najmanj tri tedne. Že večkrat omenjeno zdravilo remdesivir se uporablja v zgodnjem poteku bolezni, na intenzivni negi pa praktično vsem dajejo metilprednizolon.

Potegne tudi vzporednico med delom pred pandemijo in delom zdaj, med njo. "Delo je zelo oteženo, ker moramo uporabljati vso to osebno varovalno opremo, skafandre in 'gasmaske', kot jim rečemo. Ko greš enkrat na vizito, ta traja res dolgo, saj nočemo porabiti preveč opreme. Tako da si lahko notri šest, sedem, osem ur brez vode, hrane, ne moreš na stranišče - že samo to je neznansko naporno," opisuje še zahtevnejšo zaščitno opremo od tiste, v katero sem predtem s težavo lezla tudi sama. "Ne moreš več uporabljati stetoskopa, da bi poslušal bolnika, ker imaš pač ušesa pod tem. Pomagati si moramo z ultrazvokom. Ene rokavice so nam kot naše roke, potem damo pa še sterilne rokavice čez, in to je vse debelo, ne tipaš več pulza," opisuje razlike že na najmanjši ravni.

Neizbrisne podobe uspavanih teles

Razkaže mi tudi oddelek intenzivne terapije, a tokrat kljub zaščitnemu plašču in maski v sobo ne vstopam, skozi lino le nemo opazujem trud zdravniških ekip, da bi negibne bolnike ohranjali pri življenju.

Pripoveduje mi o videolaringoskopu, naprava pomaga pri intubaciji, posegu, pri katerem vstavijo cevko skozi usta v sapnik. Na to cevko se potem priklopi medicinski ventilator. Stari profesorji so nekoč trdili, da je treba opraviti vsaj 100 intubacij, da postaneš suveren v tem posegu. Poleg kisika nekateri pacienti potrebujejo tudi dušikov oksid, plin, ki povzroči, da se razširijo pljučne žile.

Opisuje tudi obračanje na trebuh, za katerega so ugotovili, da koristi, saj se lahko odprejo zaprti deli pljuč. Za obračanje enega pacienta so potrebni kar štirje ljudje, na trebuhu lahko leži 16 ur, potem ga je treba obrniti nazaj.

Hudo zbolela, a se vrnila mednje

Moja sogovornica ima sicer tudi izkušnjo iz druge strani – ob bolniški postelji ni vedno le stala. V prvem valu se je z novim koronavirusom okužila tudi sama, nato pa hudo zbolela, imela je obojestransko pljučnico in bila za en dan tudi hospitalizirana. Pet tednov je bila na bolniškem dopustu, nato pa se je vrnila in zdaj pomaga tistim, ki preživljajo še hujše stvari kot ona, čeprav priznava, da si fizično še vedno ni povsem opomogla.

V prvem valu so imeli zdravniki t. i. ruski turnus – 12-urna dnevna izmena, naslednji dan 12-urna nočna, domov si prišel po tej nočni izmeni in bil prost še naslednji dan, nato pa spet vse še enkrat od začetka. To pa je seveda povsem nezdružljivo z družinskim življenjem, zato so se v drugem valu odločili za dežurstva, ki sicer trajajo veliko dalj časa, a pomenijo, da si v službi manjkrat na mesec.

Nina Grasselli Kmet je v bolnišnico Petra Držaja prišla v sredo ob pol osmih zjutraj, odšla bo četrtek ob pol dvanajstih dopoldne, po 28 urah. Pa bo lahko za bolnika enako kakovostno poskrbela tako v sredo kot v četrtek ob desetih zjutraj. "Ja. Ne bom zanikala, da nisi utrujen, ampak mi smo tako vajeni. Enostavno se naravnaš v glavi, adrenalin naredi svoje. Ob desetih bom popolnoma zbrana, šele ob dvanajstih bom postala kot cunja," je jasna.

Takrat se bo domov vrnila k trem majhnim otrokom – deklica je v prvem razredu, dva sta še v vrtcu. "Sem že prosila mamo, da jih takrat nekam odpelje za dve, tri ure, da se bom malo odpočila, preden bom naprej skrbela zanje," odkrito opiše žrtvovanje za službo. Novo dežurstvo jo čaka že konec tedna. "Prej sem zelo rada gledala vnaprej, kaj bo poleti, kam bomo šli. Zdaj sem se naučila eno stvar, da tega ne smeš početi, sicer postaneš depresiven. Gledam samo še iz dneva v dan. Vsak dan poskrbim, da jem, da se vsaj približno naspim, da nekaj kakovostnega časa preživim s svojimi otroki," pravi. Meni namreč, da jo čakajo še meseci takega življenja. "Intenzivne enote se bodo zdaj napolnile, in preden se bo vse to izpraznilo, mislim da bo že pozna pomlad," pojasnjuje. Ves prosti čas poskuša izkoristiti za to, da se z družino giblje v naravi, to jo sprošča.

Včasih se ji zdi nadrealistično, ko se po težkem dnevu, ki spominja na vojno stanje, odpelje domov, zunanji svet pa je videti, kot da se nič posebnega ne dogaja. "Zato razumem, da ljudje ne morejo razumeti vsega tega, res razumem," prikimava. "Je pa te gonje nekoliko manj, saj so ljudje žal začeli osebno poznati ljudi, ki so pristali v bolnišnici ali so celo umrli," opaža.

Rojstni dan z bolniki

Vrnem se na navadni oddelek, ker je vse bolj živahno. Ura je namreč že pol dve, ko v službo prihaja tudi popoldanska izmena zdravstvenih tehnikov, diplomiranih medicinskih sester in prostovoljcev. Nenadoma še bolj završi in osebje se zbere. "Vse najboljše, draga Milica," zapojejo.

"Prosila me je, ali bi bila lahko v sredo prosta, a sem ji rekla, da se ne bo izšlo z urnikom. Ni mi povedala, kaj je razlog, sicer bi se poskusili potruditi, da jo zamenjamo," skesano pove moja vodnica Jakličeva, ki skrbi tudi za urnike in za še nešteto drugih stvari. Milica je brez besede prišla in svoj rojstni dan preživela z bolniki s covidom-19 in kolegi, ki jim je odrekanje v teh dneh prav tako kot njej nekaj samoumevnega.

Ko prav pride vsaka roka

Po stopnicah ob dveh popoldne prikorakata še dva taka. Jože je zaposlen kot informatik pri Agenciji RS za okolje, Mateja je gostinka. Oba sta prostovoljca pri Rdečem križu v Logatcu. Zdaj v bolnišnici pomagata pri negi, deljenju hrane, pospravljanju, spodbujanju bolnikov.

"Zdaj so se izkazale take potrebe, da jim vsaka roka pride prav," pravi Jože. Mateja ima tudi štiri otroke, tri šoloobvezne, enega še v vrtcu. Dopoldne je pri šolanju na daljavo pomagala mlajši hčerki, nato se je odpravila v bolnišnico. "Če je volja, je tudi pot. Glede na to, da imamo doma gostilno, sem vajena dan organizirati tako, da vse speljem. Ker je zdaj zaradi omejevalnih ukrepov gostilna zaprta, sem tukaj priskočila na pomoč. Da dam še eno roko, ker jo pač lahko," pove odločno.

Dva svetova

Ko se skozi prepišno avlo vračam v zunanji svet, razmišljam o teh sedmih urah, ki sem jih preživela v nekem povsem drugem svetu, polnem požrtvovalnosti in hvaležnosti. In o tem, kako prav nihče od sogovornikov niti enkrat ni načel sicer vedno aktualnih tem o političnih razprtijah ali o dodatkih k plačam.

In o tem, kako se nihče – ne zdravstveni delavec ne bolnik – skozi ta vrata verjetno ne bo vrnil povsem enak ...