Miha Bratec je dokaz, da bolezen covid-19 ne izbira. Zbolel je najverjetneje na Dunaju še pred uvedbo strogih ukrepov, bolezen pa se je razvila sunkovito, zaradi česar je pristal na infekcijski kliniki in v umetni komi. Danes se počuti bolje. V bolniško sobo ga je poklicala novinarka Radia Koper Ingrid Kašca Bucik.

Miha Bratec, kot eden najmlajših ste preboleli koronavirus z izjemno težkimi zapleti.

Tako je. Sem živ dokaz, da korona ne izbira oseb in da lahko zboli tudi popolnoma zdrav in mlad človek.

Morda veste, kje ste se okužili?

Po sej verjetnosti na srečanju s prijatelji še pred sprejetjem ukrepov. Naslednji teden smo bili skoraj vsi bolni, vendar vsak s svojimi simptomi. Na začetku ni tega nihče pripisoval koroni. Nato smo se testirali. Večina nas je bila pozitivna, a v tako hudi obliki je prizadelo samo mene.

Stanje se vam je nato močno poslabšalo in prepeljani ste bili na infekcijsko kliniko v Ljubljani, kjer ste bili skoraj dva tedna v umetni komi in na respiratorju. Tega se najbrž ne spomnite?

Ne. Zadnja stvar, ki se je zelo živo spomnim, je ta, da so mi rekli, naj kličem domov, da me bodo uspavali. Da je tak pač potek zdravljenja in da nekaj dni ne bom dosegljiv. Naročili so mi, naj svojcem dam telefonsko številko, prek katere so dobivali informacije o stanju.

Sorodna novica Slovenski respirator: "Če rešimo eno življenje, je ves naš trud poplačan"

Za vaše starše so bili ti dnevi verjetno eni najtežjih.

Zagotovo, veliko težji kot zame, ki sem spal in sanjal. Bil sem v nekem polprisebnem stanju. Vedel sem, da sem dobil zdravilo in da se zdravim, nisem pa vedel, da se zdravim za korono. Domišljal sem si, da se zdravim za neko eksotično boleznijo, ki sem jo prinesel s potovanja v Dubaju. Človek si v tem stanju ustvari svojo sliko, nima pa celotne zgodbe.

Na velikonočno nedeljo so me zbudili in občutek sem imel, da smo sredi maja. Izgubil sem kompas in ko me je medicinska sestra vprašala, če vem, kateri praznik je danes, sem ji odgovoril, da se mi niti slučajno ne sanja. Mislil sem, da je velika noč že mimo.

Kakšno je vaše počutje zdaj?

Zdaj je že odlično. Še prejšnji teden pa ni bilo tako dobo, ker sem v tem času izgubil 15 kilogramov, od tega 12 kilogramov mišic. Tako da brez pomoči fizioterapevta niti vstati nisem mogel. Z vajami sem te mišice okrepil in zdaj se samostojno premikam, hodim. Počasi sem goden za selitev domov.

Zanimivo je, kako človek vsak dan napreduje. Prvi dan se učiš znova hoditi, drugi dan hodiš z oporo, tretji dan pa že lahko premagaš kratko razdaljo. Manjka mi verjetno še kakšnih 8 kilogramov mišic. Rehabilitacija bo predvsem fizioterapija in nekaj domače vadbe. Slika pljuč sicer ne kaže, da bi mi korona pustila kakšne trajne posledice.

Vso agonijo ukrepov ste pravzaprav prespali, zbudili ste se v nov svet. Za vas je vse nekaj novega.

Ja, absolutno. Niti predstavljam si ne še, kako poteka vse skupaj – hoja v trgovino, razkuževanje, maska. Tega se bom v prihodnjih tednih moral priučiti.

Sicer predavate na Fakulteti za turistične študije v Portorožu. Najbrž boste kmalu začeli delo na daljavo?

Moji sodelavci so tokrat potegnili kratko. Kot asistent bi moral ta semester večino svojih pedagoških obveznosti opraviti. Usoda je šla svojo pot, tako da se zahvaljujem kolegom, ki so prevzeli moje obveznosti v času, ko sem bil odsoten. Nekje sredi ali proti koncu maja se sicer verjetno vračam v predavateljske vode. Verjetno tudi tedaj na daljavo prek videokonferenc.

Sorodna novica Slovenija namerava(la) Italiji na pomoč poslati svoje zdravnike

Kako se veselite, da boste lahko zadihali živ zrak, kot rečemo?

Najbolj se veselim domačega vrta. Trenutni režim v bolnišnicah je zelo omejujoč, omejen si na svojo sobo. Ne moreš niti na hodnik, v družabni prostor. Nikogar ne srečaš, k tebi pa prihajajo samo zdravniki in sestre v skafandrih. Zelo osamljen je ta bolniški del trenutno. Seveda si želim tudi pojesti kaj domačega, včeraj mi je zadišal pršut.

Poudariti moram sicer, da smo velikokrat negativni in kritični do zdravniške obravnave. Sam čez infekcijsko kliniko in njihovo osebje nimam niti ene pripombe. Nasprotno, zelo bi se jim rad zahvalil za odlično in požrtvovalno delo. S tem bi rad pomiril sodržavljane ‒ ko ste res v krizi in visite na niti, ste v zelo dobrih rokah.

Kaj bi še radi sporočili kot človek, ki je dal skozi eno najtežjih izkušenj in preživel koronavirus?

Ukrepi vsekakor niso sami sebi namen. Držite se samoizolacije, dokler je predpisana. Nosite maske, tudi če vam gre še tako na živce, in spoštujte navodila zdravstvenega osebja.

Tisti petek smo vsi udeleženci vedeli, da je proslavljanje doktorata tvegano. Ampak je bila priložnost taka, da se je bilo težko ubraniti. V fazi, ko se še nismo zavedali, da nas virus resno ogroža, smo presodili, da tako, da je priložnost pretehtala previdnost. Po tej izkušnji bi se danes odločil nekoliko drugače.