"Prvo dejanje, ki ga je Franco Basaglia storil v Gorici, je bilo, da ni odobril fizičnega omejevanja pacientov. Rekel je, da ne podpiše. Ni hotel podpisati, kar so tamkajšnje medicinske sestre in zdravnik odločili že kar v naprej. Rekel je: "Tega ne bom podpisal! To je proti mojim načelom!" To je bilo njegovo prvo dejanje, s katerim je prekinil dotedanjo prakso bolnišnice. Nato je začel z reformo. V umobolnico je skušal vrniti življenje in paciente drugega za drugim prikazati kot ljudi."

Zadnje leto se tudi v Sloveniji vse glasneje govori o nujnih spremembah v sistemu zdravljenja duševnih bolezni. Ključna beseda je deinstitucionalizacija. Dober zgled je blizu – pri naših italijanskih sosedih. Tam je reformo psihiatrije že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja začel psihiater Basaglia.

O Basaglievem delu in njegovih uspešnih pristopih pri obravnavi ljudi z duševnimi boleznimi sta v oddaji Glasovi svetov na 3. programu Radia Slovenija – programu Ars govorila profesor socialnega dela in aktivist na področju deinstitucionalizacije Vito Flaker in Basagliev sodelavec in učenec psihiater Roberto Mezzina.

"Doktor Basaglia je bil moj mentor. Po vsej Italiji je iskal sodelavce. Bil sem eden od zdravnikov mlajše generacije, ki jih je želel vključiti v ta svoj poskus. Pomembno mu je bilo, da se mu pridružijo ljudje odprtega uma; taki, ki niso obremenjeni s pristopi tedanje tradicionalne psihiatrije. Zato je okrog sebe zbral mlade zdravnike; mlade psihiatre – kljub vsemu namreč ni zanikal pomena ustrezne izobrazbe. Hotel je, da imamo njegovi sodelavci dobro izobrazbo, hkrati pa je od nas pričakoval odprtost za spremembe in preobrazbe," je pojasnil Mezzina.

Franco Basaglia je v Gorico leta 1961 in nato v Trst leta 1971 prišel iz Padove, kjer je po koncu študija medicine delal v tamkajšnji bolnišnici in predaval ter raziskoval na tamkajšnji univerzi.

Njegovih prvih znanstvenih študij na univerzi v Padovi niso odobravali in mu zato predlagali vodenje psihiatrične bolnišnice v Gorici. Tako je leta 1961 postal direktor velike psihiatrične bolnišnice v Gorici, tik ob meji s takratno Jugoslavijo. Ko je prestopil prag ustanove, ki je bila po njegovem brez življenja, je bil popolnoma šokiran. Vse, v kar je verjel in kar je vedel, se je znašlo na preizkušnji. Umobolnica v Gorici je bila kraj, kjer pacientov niso imeli za človeška bitja. Bili so fizično omejeni; ko so bili zunaj, so jih na primer včasih privezali k drevesom. Zdravili so jih z elektrošoki, zapirali in tako naprej. Uporaba prisilnega jopiča je bila takrat zelo razširjena; ne le v Italiji.

Prvo dejanje, ki ga je Franco Basaglia storil v Gorici, je bilo, da ni odobril fizičnega omejevanja pacientov. Rekel je, da ne podpiše. Ni hotel podpisati, kar so tamkajšnje medicinske sestre in zdravnik odločili že kar v naprej. Nato je začel z reformo. V umobolnico je skušal vrniti življenje in paciente drugega za drugim prikazati kot ljudi. Začel je z najtežjimi bolniki, ki jih je zdravil sam. Nato je odprl vrata oddelkov, uvedel je sestanke in zborovanja, s katerimi je dosegel slišnost pacientov.

Doživel je tudi odpor. Psihiatrija v Gorici je bila v tistem času zelo zaprta – italijanski zakon je bil grozljiv, saj ni dopuščal niti najmanjše možnosti, da bi pacienta kdaj koli lahko izpustili, odpustili iz bolnišnice. Vsak je bil podvržen tako imenovanemu sprejemu ali hospitalizaciji za nedoločen čas. Odpuščen je bil lahko samo na odgovornost družine ali direktorja bolnišnice. Sistem je bil zelo tog, grozljiv.

Basaglia se je zavzemal, da bi bolniki in bolnice lahko soodločali o svojem zdravljenju in življenju. Zanimale so ga njihove izkušnje. Razmišljal je, kakšna bi bila lahko alternativa tedanjim umobolnicam. Preučeval je modele terapevtskih skupnosti, ki so nastajale na Škotskem in v Angliji, zanimal se je za francoski pristop, preučil je ameriško reformo. Basaglieva zamisel o terapevtskih skupnostih je v Gorici doživela odpor. Kaj pa v Trstu?

To je bila nova struktura, nova storitev, ki jo je posvojil in jo prilagodil italijanskemu kontekstu. To je bilo nekaj, kar ga je še posebej zanimalo, in v Trstu se mu je ponudila priložnost, da zamisel uresniči. Vzpostavil je novo službo – tako imenovane skupnostne centre za duševno zdravje, ki ste jih nedavno uvedli tudi v Sloveniji. Gre za centre, ki zagotavljajo pomoč v okolju, v katerem delujejo. Odzivajo se na potrebe ljudi, ki živijo na določenem območju kraja. Neposredno so odgovorni za duševno zdravje v določenem okolju. Opravljajo javnozdravstveno službo in odgovarjajo na lokalne izzive – na primer kako lahko izboljšamo duševno zdravje populacije, kako lahko preprečimo poslabšanje stanja ljudi, kako lahko spodbudimo okrevanje tistih, ki imajo težke bolezni, in tako naprej. To so bili novi centri za duševno zdravje.

Basaglia je izumil tudi socialne zadruge – to je zelo pomembno. Prva je bila socialna zadruga za zagotavljanje pravic tistim, ki so čistili bolnišnico. Bolnike so le izkoriščali za delo, kar so takrat imenovali ergo terapija. Čiščenje so obravnavali kot del terapije, pacientom pa niso priznavali pravic, ki pritičejo delavcem. Izkoriščali so jih le za delo. Morda je kdo prejel kakšno cigareto, včasih kakšen žeton, ki ga je lahko porabil znotraj bolnišnice. Basaglia je rekel, da morajo ti pacienti imeti status delavcev.

Prva zadruga je bila ustanovljena konec leta 1972, zelo na začetku njegovega službovanja v Trstu. Številni pacienti so takrat spoznali, da lahko delajo in da so pri tem uspešni. Pomembno je bilo, da se jim priznajo pravice kot državljanom in delavcem.

Številni pacienti so takrat postali gostje bolnišnice, kar je pomenilo, da so lahko ostali na bolnišničnem zemljišču, dokler niso dobili primernega bivališča v mestu. Lahko si predstavljate, da se številni med njimi niso mogli vrniti k svojim družinam. Takrat so ustanovili prve stanovanjske skupnosti, v katerih so ljudje živeli skupaj v majhnih skupinah v običajnih stanovanjih v mestu. Takrat to ni bilo lahko in enostavno, vendar je bil to začetek nekega procesa.

V Italiji je bil leta 1978 sprejet tako imenovan Zakon 180, ki so ga poimenovali kar Basagliev zakon. Zakaj je zakon pomemben mejnik za italijansko in svetovno psihiatrijo?

Ta zakon je prvi na svetu ustavil sprejemanje ljudi s težavami v duševnem zdravju v psihiatrične ustanove. V ustanove ni bilo več dovoljeno sprejemati novih pacientov, storitve zanje so morali zagotoviti v skupnosti. Še več, vse psihiatrične bolnišnice so morali zapreti. To je v Italiji trajalo dolgo časa, 20, 21 let za zaprtje vseh. V državi jih je bilo okrog 70; od srednjih do velikih. V njih je živelo približno 100.000 ljudi, ki so jih po zaprtju preselili v skupnosti. Za udejanjanje zakona smo v Italiji potrebovali več let, vendar je prav naš zakon postal model zakona za takšno zakonodajo v drugih državah. Svetovna zdravstvena organizacija je zakon podprla v osemdesetih, devetdesetih letih. Potem so prišli še drugi zakoni, podobni italijanskemu; v Braziliji leta 2000, v Argentini leta 2010, pozneje tudi v evropskih državah – na primer v Španiji. Dogajale so se velike spremembe. Sicer počasi, nič ni bilo samoumevno.

Basaglia ni zanikal dognanj psihiatrične stroke, bil pa je kritičen do psihiatričnih diagnoz. Kritičen je bil do mišljenja, da so ljudje s psihozo vedno nevarni, prav tako je bil kritičen do uporabe psihiatričnih zdravil za namen obvladovanja bolnih. Menil je, da so zdravila pacientom lahko v pomoč pri vzpostavljanju odnosov znotraj terapevtske skupine. K obravnavi bolnic in bolnikov s težavami v duševnem zdravju je pritegnil socialne delavce, psihologe, medicinske sestre; vključil je družino in širšo skupnost. Menil je namreč, da je na ljudi z duševnimi boleznimi treba pogledati širše, iz različnih zornih kotov – kar je bila takrat za številne novost. Tedanja psihiatrija je namreč vztrajala, da duševna bolezen izhaja iz možganov in da nanjo zelo malo vplivajo zunanje okoliščine. Kakšen pa je bil Basagliev pogled?

Poudarjal je, da je duševna bolezen tudi produkt interakcije med posameznikom in družbo. Pomemben je odziv družbe, sprejemanje in vključevanje, ne stigma; vsi ti vidiki in pravice posameznikov so zelo pomembni. Zato je bila ena od ključnih zahtev, da se pacientom znova zagotovi dostojanstvo.

Svetovna zdravstvena organizacija danes dostojanstvo in človekove pravice poudarja kot bistvene za duševno zdravje in zdravje nasploh. Predstavljajo jedro splošnega zdravstvenega in socialnega varstva. Zato je pomembno, da ljudi s kakršno koli oviranostjo razumemo kot ljudi s pravicami in jim teh pravic ne smemo odrekati. Zato je ta celostni pristop zelo pomemben. Začelo pa se je prav z Basagliem in njegovim delom.

Basaglia je najprej odklenil in odprl vrata bolnišničnih oddelkov. Odprtim vratom oddelkov so sledila odprta vrata bolnišnične stavbe in dvorišča. Kaj je ključni poudarek tako imenovane bazaljanske misli?

Basaglia je deloval počasi, korak za korakom. Razmišljal je tako: če načrtujemo odpust človeka s psihiatričnega oddelka, zlasti iz zaprte ustanove, kakršne so bile takrat psihiatrične bolnišnice, moramo načrtovati, kam bo človek odšel, s kom bo odšel, kako se bo preživljal, kako bo dobil denar, delo, službo. Potreboval bo hišo, stanovanje. Vprašati se moramo, kako bo vzpostavil odnose z drugimi ljudmi. Za vzpostavitev novega življenja in stikov z drugimi ga morajo podpreti različne službe. Na primer: nekdo, ki živi v stanovanjski skupnosti, začne hoditi v lokalno trgovino, v park. Ljudje v soseščini sčasoma ugotovijo, da je ta človek prijeten, prijazen, pa čeprav »drugačen«, podoben vsem nam.

Basaglia in njegovi sodelavci so razvili podporne službe, ki so posameznikom omogočile življenje zunaj bolnišničnih zidov. To je bila ključna točka. Ne samo, da ljudi odpustimo iz bolnišnice in čakamo, kaj se bo zgodilo. Ne! Sproti, korak za korakom, se je treba odzivati na njihove potrebe, na izzive, ki jim jih na pot prinaša življenje zunaj bolnišnice. Ključno je torej razumevanje potreb ljudi s hudo duševno boleznijo. Ključno je, da zagotovimo ustrezno podporo in pomoč prilagodimo njihovim potrebam.

Z Basagliem smo tudi odkrili, da duševna bolezen ni enaka vse življenje. Lahko se izboljša, nekateri tudi okrevajo. Videli smo, da se je z ustrezno skupnostno podporo zdravstveno stanje številnih zelo izboljšalo. Naučili so se, kako se spoprijeti z izzivi v odnosih in s težo vsakdanjega življenja. S težavami v službi se srečujemo vsi, zato morajo in moramo vsi prenašati frustracije. Pomembno je, da se naučijo in naučimo, kako se z njimi spopasti.

Poleg centrov za duševno zdravje mrežo zdaj v Italiji dopolnjujejo še urgentni oddelki v splošnih bolnišnicah – tako imenovani psihiatrični oddelki za diagnozo in zdravljenje, ki so jih vzpostavili po tem, ko so zaprli sprejemne oddelke psihiatričnih bolnišnic. Dediščina Franca Basaglie je namreč v Italiji še vedno zelo živa. Zakon 180 velja. Dopušča sicer neprostovoljno, odrejenozdravljenje, kar pa ne pomeni zapiranja bolnic in bolnikov. Tržaške službe namreč še vedno delujejo dosledno po sistemu odprtih vrat. V Trstu in Gorici noben človek tudi v najintenzivnejši duševni stiski ni zvezan ali zaprt.

Francu Basaglii, njegovemu delu in revolucionarnim zamislim so prostor namenili tudi v okviru Evropske prestolnice kulture GO! 2025 Nova Gorica–Gorica. Dokazati želijo, da sta norost in razumnost prepleteni in neločljivi druga od druge.