Pljučni rak je najpogostejša oblika raka, za katerim umrejo Evropejci. To velja tudi za Slovenijo, kjer zbolevajo predvsem moški po štiridesetem letu, v zadnjih nekaj letih pa zdravniki opažajo tudi vse več žensk. Nastajanje raka v pljučih je počasno in traja več let, kadilci pa imajo največje tveganje, da zbolijo za to boleznijo.

Profesor prava na univerzi Northestern in vodja inštituta Public Health Advocacy se že več desetletij na sodišču bojuje proti tobačnim podjetjem, je velik strokovnjak za pravne spore in sodne postopke tudi na področju alkohola in sladkih pijač. Profesor je glasen nasprotnik velikih korporacij, ki slabšajo zdravje prebivalstva in velja za enega izmed začetnikov gibanja proti nemoralnim praksam različnih industrij v ZDA. Bil je tudi član ekipe svetovalcev v veliki tožbi ameriških zveznih držav proti tobačni industriji v 90. letih prejšnjega stoletja.

V Ljubljani se je ustavil na poti na 16. svetovno konferenco o tobaku, ki te dni poteka v Abu Dabiju.

Vaše osnovno razmišljanje je naslednje: cigarete povzročajo raka in tobačna industrija to dobro ve. Ko kadilci zbolijo za s kajenjem povezanimi boleznimi, odgovornost za to nosi tobačna industrija.

Tobačna podjetja vedo, da kajenje povzroča pljučnega raka, to smo že pred desetletji ugotovili iz njihovih internih dokumentov. A so vseeno nadaljevala svoje laži, v ZDA vsaj do konca 90. let prejšnjega stoletja, ponekod pa lažejo še danes. Kajenje ne povzroča le pljučnega raka, temveč tudi emfizem, bronhitis, srčne bolezni in tako naprej. Seznam bolezni, povezanih s kajenjem, se samo podaljšuje. Vsako leto zaradi s kajenjem povezanimi težavami umre okoli šest milijonov ljudi. Mislim, da se bo z novimi izračuni to število še povečalo.

Kaj je cilj, ki ga želite doseči v boju proti tobačni industriji? Želite doseči popolno prepoved prodaje cigaret ali proizvodnje?

Naš cilj je čim bolj zmanjšati število odvisnikov od tobačnih izdelkov in število oseb, ki umrejo zaradi s kajenjem povezanimi boleznimi. Dejansko gre za vprašanje javnega zdravja. Obstaja vrsta različnih strategij, kako uresničiti prej omenjene cilje, in številne so vključene v okvirno konvencijo o nadzoru tobaka (op. gre za prvo pogodbo o javnem zdravju, ki so jo podpisale vse članice Svetovne zdravstvene organizacije in ima skupno 180 pogodbenih strank, veljati pa je začela leta 2005), ki predvideva, da je treba, če se pojavijo nove učinkovite strategije in prakse v boju proti kajenju, te vključiti v konvencijo. Recimo konvencija govori o zdravstvenih opozorilih na zavojčkih cigaret, in sicer, da naj zavzemajo vsaj polovico površine zavojčka, če je le mogoče, pa naj bodo podkrepljene z vizualno podobo, ki pušča močnejši vtis. Imamo že primere, recimo Nepal ali Pakistan, kjer ti napisi oz. podobe prekrivajo 90 oz. 85 odstotkov zavojčka. Saj veste, slika pove več kot tisoč besed.

Druga stvar so nevtralni cigaretni zavojčki brez logotipov proizvajalcev. Uvedli so jih v Avstraliji, na Irskem in v Veliki Britaniji. Takšno pakiranje prekinja lažne asociacije, ki so jih tobačna podjetja skozi leta marketinga vzbujala z določenimi besednimi zvezami in pojmi, kot je recimo svoboda. A veliko kadilcem, ki poskušajo prenehati kaditi, to ne uspe. Nikakor niso svobodni, ampak odvisni.

Najnovejši podatki kažejo, da bo kajenje usodno za dve tretjini kadilcev, kar je še več kot prejšnje raziskave, ki so navajale, da bo zaradi s kajenjem povezanimi boleznimi umrla polovica kadilcev.

Stanje na področju zakonodaje, ki ureja kajenje in z njim povezane teme, je po svetu zelo različno: v večini zahodnega sveta je kajenje na javnih krajih, barih in restavracijah prepovedano, v drugih državah pa je kajenje še vedno povsod dovoljeno. Na splošno bi, če govorimo o Evropi, lahko dejali, da je stanje na tem področju veliko boljše, kot je bilo pred 20 leti. Na kakšen način vidite možnost, da bi se ta pravila po svetu bolj izenačila? Recimo v Sloveniji je kajenje na javnih mestih, barih in restavracijah prepovedano, v Avstriji pa lahko ponekod še kadijo.

Ne obstaja nobeno svetovno telo, ki bi lahko od vsake države zahtevalo, kakšno zakonodajo naj uvede. Vse, kar lahko počnemo, je, da države spodbujamo k zakonodajnim spremembam. Države, ki so podpisale konvencijo o nadzoru tobaka, so s tem privolile v nadzor s tobačnimi izdelki povezanimi storitvami, a dogovor ne pozna prisile ali kazni za neupoštevanje pravil. Nihče ne bo poslal tankov v Slovenijo ali Avstrijo, ampak lahko države samo pozovemo, naj se držijo načel konvencije, recimo ena izmed njih govori, da je treba zavarovati ljudi pred pasivnim kajenjem v zaprtih prostorih.

Recimo v Sloveniji je prepovedano prodajati cigarete mladoletnim, v praksi pa to, kot mi pravijo slovenski sogovorniki, prepoved skoraj povsod vsi kršijo. Ko govorimo o prepovedi prodaje alkohola mladoletnim, se recimo trgovci veliko bolj držijo zakona, ker je splošna percepcija, da je alkohol res zelo nevaren. Njegove negativne posledice na zdravje se lahko pokažejo zelo hitro, medtem ko pri cigaretah traja desetletja, preden se razvijejo različne z njimi povezane bolezni. Izjema je recimo značilno kašljanje, ki se pri kadilcih po navadi razvije kar hitro.

Da bi ljudje in država bolje doumeli obsežnost posledic, so potrebne različne epidemiološke študije, ki zahtevajo veliko časa, zato je zelo pomembno, da vlada znanosti, ki se ukvarjajo s preučevanjem javnozdravstvenih problematik, jemlje zelo resno.

Dolga desetletja so vse tožbe proti tobačnim podjetjem spodletele. V 90. letih prejšnjega stoletja pa se je zgodil preobrat. Kakšna je situacija zdaj?

Stvari so se v zadnjih 20 letih drastično spremenile. Ključno vlogo pri tem so imele informacije, ki so prišle na plan iz internih dokumentov podjetij. O tem, kaj so podjetja vedela o posledicah cigaret in kaj so storila v povezavi s tem. Zelo pomembno vlogo pri tem, vsaj v ZDA, je imel pravni primer iz leta 1988, ko je sodišče prvič v tožbi proti tobačnemu podjetju razsodilo v korist tožnikom (op. primer Cipollone). Ključno pri tem je bilo, da so tožniki dobili vpogled v nekatere interne dokumente tobačnih podjetij.

Šest let pozneje pa je v javnost prišla vsebina številnih internih dokumentov, kar je bila tudi zasluga pravila, ki zapoveduje, da morajo biti v tožbi tožniku na voljo vsi dokumenti obrambe, ki bi mogoče lahko vsebovali dejstva, ki so v korist tožnikov.

Drug pomemben vir internih dokumentov je bil Merrell Williams, pravnik, ki ga (op. pravno pisarno v Kentuckyju, v kateri je delal) je najelo tobačno podjetje Brown & Williamson Tobacco, potem pa je postal znan kot tobačni žvižgač, saj je, šokiran nad najdenimi informacijami, v javnost spravil številne dokumente tobačnega podjetja, ki so razkrinkali, da podjetja vedo, kako škodljive so cigarete. Kopije dokumentov je skril pod plašč in jih pretihotapil iz podjetja, potem pa jih poslal medijem. To je bil začetek preobrata.

Vsaka zvezna država v ZDA ima drugačno zakonodajo. Trenutno je recimo na Floridi vloženih od 5.000 do 6.000 tožb proti tobačnim podjetjem, ki temeljijo na 20 let stari razsodbi, ki je omogočila individualne tožbe proti tobačnim podjetjem. Porota je odločila, da je tobačno podjetje krivo zarote in poneverbe ter pomanjkljivega opozarjanja na zavojčkih cigaret.

Menite, da je mogoč svet brez cigaret?

Mislim, da je enkrat v prihodnosti tudi to mogoče. Sem velik podpornik ideje o generaciji brez tobaka (tobacco free generation), ki v svojem bistvu zagovarja naslednje: nihče, rojen leta 2000 ali pozneje, ne bi smel imeti možnosti kupiti cigaret, niti potem ko bi bil polnoleten. Res ne vem, zakaj bi morale od tega smrtonosnega izdelka postati odvisne še nove generacije.

Ko govorimo o zmanjšanju števila kadilcev, imamo pred sabo dve plati zgodbe: na eni strani gre za boj proti tobačni industriji skozi pravna pravila, na drugi strani pa za dvig ozaveščenosti družbe o škodljivih posledicah kajenja. Kako gledate na odnos med njima?

Učinek je sinergijski. Mislim, da že od nekdaj delujeta z roko v roki. Ko so prišli na plano dokumenti, ki so razkrili, kaj vedo tobačna podjetja, so se ljudje obrnili proč od njih, nehali so jih slepo podpirati in so se začeli zavzemati za zakonodajo, ki je uvedla omejitve dejavnosti tobačne industrije. Če država prepove kajenje na javnih prostorih, je to hkrati sporočilo kadilcem o škodljivosti kajenja. Ob tem velja omeniti tudi posledice sprememb v družbi: nekoč je bilo zelo in, če si kadil, zdaj je ravno nasprotno.

Kakšno je vaše mnenje o dvigu cen kot eni izmed oblik boja proti kajenju? Visoka cena cigaret marsikoga odvrne od kajenja.

To je ena izmed najučinkovitejših strategij za nadzor tobačne industrije. Praksa kaže, da v številnih državah velja naslednje: če se cena cigaret zviša za 10 odstotkov, število kadilcev upade za štiri odstotke. To so impresivne številke. Tobačna podjetja sicer oblastem ves čas dopovedujejo, da bodo v primeru dviga cen dobile manj prihodkov, vendar pa izkušnje kažejo, da kadar koli se cene zvišajo, države dobijo več prihodkov v državni proračun.

Dejstvo je, da je ključni cilj korporacij - ni pomembno, na katerem področju delujejo - doseganje največjega mogočega dobička. Ne gre za to, da bi se zavzemale za javno zdravje ali pa bile proti njemu. Če bodo lahko povečali dobiček z nečim, kar ni dobro za zdravje, pri tem ne bodo oklevali. In če jim bo kdo skušal stopiti na prste z regulacijo, bodo temu nasprotovali.

Proti tobačni industriji se bojujete že desetletja. Ste zadovoljni z doseženimi spremembami: v številnih državah je prepovedano kajenje na javnih prostorih, trženje in oglaševanje tobačnih izdelkov je močno regulirano, na škodljivost cigaret kažejo tudi opozorila na zavojčkih ...

Seveda, lepo je opazovati napredek. Kot pravnik sem skoraj že končal kariero, se pa veselim novih izzivov. Rekel sem si, da bo treba poskusiti nekaj novega, tako sem postal navdušen nad idejo generacije brez tobaka. Mislim, da je to nov pomemben korak, seveda pa se morajo nadaljevati tudi že vse obstoječe dejavnosti. Kajti seštevek vsega pomaga spreminjati socialne norme in kulturo.

Mislim, da je realno, da bo v prihodnosti kajenje zelo redko, da bo recimo v ZDA delež kadilcev manjši od petih odstotkov. To bo pomenilo, da kajenja skorajda ne bo več. Število kadilcev se je v zadnjih desetletjih močno zmanjšalo: pred pol stoletja je kadilo več kot 40 odstotkov odraslih, zdaj pa je ta odstotek pod 20, v nekaterih državah, kot so Massachusetts, Kalifornija in Utah, pa kadi še občutno manj ljudi.

Ste ob začetku svojega aktivnega delovanja na tem področju verjeli, da boste lahko dosegli takšne spremembe?

Pravzaprav sem bil preveč optimističen in zaletav: mislil sem, da bomo tobačno industrijo v 10 letih spravili na kolena in da bodo podjetja bankrotirala. Potem pa sem hitro sprevidel, kako močna in vplivna so ta podjetja, predvsem na sodiščih.