Zdravnik specialist v elitni zdravstveni ustanovi v Srbiji, kot je VMA (Vojnomedicinska akademija), z dežurstvi zasluži 1500 evrov, zato je Slovenija brez zagotovljenega stanovanja za zdravnike iz Srbije čedalje manj privlačna, pravi psihiater Psihiatrične bolnišnice Begunje Vlade Milanović.

S soprogo pediatrinjo sta po diplomi na Medicinski fakulteti v Beogradu leta 2009 prišla v Slovenijo, v pogovoru za oddajo NaGlas!, ki je na sporedu TVS1 danes ob 12.35, pa je opisal tudi druge ovire na svoji poklicni poti v Sloveniji. Kljub vsemu pa svoje odločitve ne obžaluje. Vabljeni tudi k branju!

S partnerico, ki je tudi zdravnica, pediatrinja, sta leta 2009 diplomirala na Medicinski fakulteti v Beogradu in se odločila priti v Slovenijo. Zakaj ravno Slovenija?
S Slovenijo imam družinske povezave. Moj oče je končal Medicinsko fakulteto v Ljubljani, tukaj imamo sestro in njeno družino … Tako sem povezan s Slovenijo vse življenje.

Bilo je več ovir na vaši poklicni poti – ena večjih je bila tudi jezik. Takrat so zdravniki izpite iz slovenščine opravljali na Filozofski fakulteti. Kako je šlo?
Tako je. Pred prihodom sem se leto in pol učil slovenščine v Beogradu, takrat se je na oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Beogradu opravljal izpit na visoki oziroma najvišji ravni C1, obstajal je tudi C2, a midva sva opravila C1. To je bil zame, priznam, ogromen problem, ki sem ga na srečo zadovoljivo rešil.

Tema spisa iz slovenščine – takrat so se izpiti opravljali na Filozofski fakulteti v Ljubljani – je bila Golobi na Kongresnem trgu … Se vam to zdi primerno za psihiatra?
Ja, bilo je nekaj takega. Izpit sem opravljal dvakrat ali trikrat, naslednjič sem imel za temo Istospolno življenje, nato Vpliv toplotne grede … Kot zdravnik bi imel s takšnimi temami težave tudi v srbščini.

Zdaj te izpite tuji zdravniki opravljajo na Zdravniški zbornici Slovenije. Kaj slišite od kolegov? Je zdaj bolje?
V času ministrovanja kolega Poklukarja so to prenesli na Zdravniško zbornico, zdaj so v komisiji štirje člani, dva zdravnika in dva slovenista. Od kolegov slišim, da je malo lažje, vendar še vedno dokaj zahtevno. Izpit iz slovenščine je še vedno velik zalogaj.

Vzporedno z učenjem jezika ste morali opraviti še nekdaj dodatnih izpitov. Vi ste imeli dva, nekateri vaši kolegi pa pet – končali pa ste isto Medicinsko fakulteto v Beogradu. Kako to?
Ko pridete, najprej ves plan oddate Medicinski fakulteti v Ljubljani, nato oni določijo, kaj morate dodatno opraviti. Sam sem imel dva dodatna izpita, in sicer Nujna stanja in Sodno medicino. Kolegi, ki so prišli pozneje, so imeli celo pet, šest ali celo več dodatnih izpitov, čeprav smo vsi končali isto Medicinsko fakulteto v Beogradu. Tako da mi ni jasno, po kakšnem ključu so določali dodatne obveznosti.

Izpiti so bili tudi dragi – sami ste jih plačevali, kaj ne? Koliko so stali? Koliko sta z ženo za vse izpite plačala, okvirno?
Samo prihod je bil torej za naju 3000 evrov, plačati je bilo treba tako za izpite na Filozofski fakulteti kot za nostrifikacijo diplom oziroma dodatne izpite na ljubljanski Medicinski fakulteti. Precej denarja je šlo za vse skupaj …

Kako je šlo naprej – s pripravništvom, specializacijo? Določena dela so zdravniki tujci opravljali praktično zastonj, čeprav so bili slovenski zdravniki v primerljivem položaju zanje plačani.
Oba s partnerico sva opravila pripravništvo v Srbiji, vendar nama tega tukaj niso priznali in sva morala po nostrifikaciji diplom spet skozi ta postopek, ki traja šest mesecev. Takrat za to niso plačevali tujih zdravnikov. S partnerico pa sva imela takrat srečo, da sva naletela na razumevanje takratnega vodstva Bolnišnice Jesenice. Plačali so nama pripravništvo in s tem so nama naredila veliko uslugo. To je bila samo dobra volja uprave.

Ali je Slovenija sploh še zanimiva za zdravnike iz Srbije? Kakšne so zdravniške plače v Srbiji? Kakšen je ta izračun danes?
V soboto sem govoril z ortopedom, ki dela na Vojnomedicinski akademiji v Beogradu, ki velja za elitno zdravstveno ustanovo v Srbiji. Tam specialist z dežurstvi prejme okoli 1500 evrov.

Brez zagotovljenega stanovanja v Sloveniji … Te računice ni več?
Slovenija je čedalje manj privlačna.

Bi spet krenili na to pot, če bi vedeli, kaj vse vas čaka?
Bi, ni mi žal.

Kaj opažate, da se je v slovenskem zdravstvenem sistemu v času, ko ste tukaj – zadnjih 10–15 let – poslabšalo?
Ko sva prišla, sva bila navdušena nad bolnišnicami, nad sistemom. Moram priznati, da se poslabšuje predvsem primarna raven, ker primanjkuje zdravnikov … Čedalje več je napotitev. Eno leto sem delal v Zdravstvenem domu Jesenice, vem, kako je. Zdaj je več napotitev na sekundarno in terciarno raven, ker imam občutek, da ne zmorejo. Nimam točnih podatkov, ampak okvirno lahko povem, da smo imeli v bolnišnici Begunje leta 2022 v primerjavi z letom prej veliko več (približno 25 odstotkov več) napotitev s primarne na sekundarno in terciarno raven. Število zdravnikov pa se ni spremenilo.

Kot psihiater že vrsto let delate v Psihiatrični bolnišnici Begunje. Kakšne so potrebe bolnikov? Kaj zaznavate na svojem strokovnem področju? Kje je največ stisk?
Covid-19 je pustil ogromno posledic, takrat ni bilo socializacije. Zdaj se je pojavilo veliko depresije, anksioznosti. Postopek vračanja v službo je bil za del ljudi precej stresen.

Glede na to, da je ogromno zdravnikov iz Srbije odšlo na tuje – kako danes deluje srbski zdravstveni sistem? Če ga primerjate s slovenskim – je pri nas vseeno bolje?
Ne glede na vse je tukaj za bolnike poskrbljeno po najboljših močeh oziroma v skladu z najnovejšimi smernicami. Tudi zdravila, ki na primer niso na voljo na Malti ali v Italji, jih tukaj imamo. Imamo zelo sodobne načine zdravljenja. V Srbiji gre po mojem mnenju sistem proti privatizaciji, zasebni sektor je zelo močen. Veliko mojih profesorjev in kolegov gre delat k zasebnikom. Po mojem mnenju javno zdravstvo v Srbiji nima prihodnosti.

Ko pa gre za slovenski zdravstveni sistem – vemo, da se pripravlja zdravstvena reforma. Imate kakšno sugestijo, predlog?
Menim, da bi se morali vodilni več pogovarjati s tistimi na primarni ravni ali pa bi šli delat na primarno raven. Nekdo, ki je vse življenje delal v bolnišnici ali na kliniki, ne ve, kako je delati na primarni ravni. Kolega (specialist družinske medicine) v zdravstvenem domu je imel pred nekaj dnevi – med dežurstvom – porod. Tako da – pogovori, pogovori, pogovori!

Kako pa je to izvedel?
Porod je naravna zadeva, dokler poteka normalno. Če se zaplete, je precej stresno. Hvala bogu je bilo vse naravno in normalno, tako da se je rodil zdrav dojenček. Ampak, bilo je precej stresno ...

Kaj ste še opazili kot posebnost svojega delovnega področja – psihiatrije?
Imam občutek, da je psihiatrija še vedno dokaj stigmatizirana. Bolniki, ki pridejo, pridejo zaradi kakšnih sistemskih težav. Mislim, da bi se morali v psihiatriji malo bolj odpreti – tudi v psihiatričnih bolnišnicah morda organizirati dan odprtih vrat, da bi vsi ljudje lahko videli, da so to normalne ustanove, v katerih samo pomagamo ljudem, nič drugega.

V Sloveniji se vam je rodila hči. Kakšne so vaše izkušnje z izobraževalnim sistemom?
Drži, hčerka je stara osem let. Moram priznati, da je izobraževalni sistem dober, ampak zahteven. Imam občutek, da se na starše prelaga vse več bremen. Glede na razmere v tujini – imam brata tudi na Norveškem, moja poročna priča živi v Angliji – vem, da je slovensko šolstvo precej dobro.