Za MMC RTV Slovenija smo se pogovarjali z mladima borkama, Majo (31) in Špelo (28), ki sta uspešno preboleli raka. Maja je za diagnozo raka dojk izvedela pri 29 letih, Špela pa za limfom pri 26 letih.

"Najprej sem sama zatipala bulico. Po obisku zdravnika, ultrazvočni preiskavi ter punkciji so mi diagnosticirali raka na dojki. Potem je šlo vse zelo hitro – operacija, kemoterapije še ena operacija in nadaljnje zdravljenje, ki traja še danes," se začetkov svoje diagnoze raka dojk spominja Maja.

"Ko sem bila po rentgenskem slikanju pljuč z nujno napotnico poslana v UKC Ljubljana, so mi tam nazadnje povedali, da bom ostala v bolnici, ker imajo močan sum na limfom. Ker je bil v zadnjem stadiju in je pritiskal na žile ter tako povzročil vensko trombozo, so se trudili kar najhitreje diagnosticirati obliko raka, da bi me lahko čim prej poslali na ustrezno zdravljenje. Najprej so opravili punkcijo, nato vse potrebne preglede, ki so zagotavljali, da je moje telo v dovolj dobri pripravljenosti za zdravljenje s kemoterapijo in biološkimi zdravili," pa je opisala svojo pot Špela.

Kot sta povedali, sta se ob diagnozi začeli spraševati veliko stvari. "Predvsem postaneš bolj dovzeten za razumevanje lastne minljivosti. Včasih je to zavedanje težko in odpira mnogo vprašanj: je moje življenje zdaj krajše? Je moje telo samomorilno? Kaj naj s tem telesom?" pravi Špela, a vseeno poudarja: "Ob vsem tem zavedanju postanemo notranje močnejši, ker že pred zdravljenjem nastopi jasna odločitev – ja, hočem živeti – in ta odločitev v tebi prebudi preživetveni nagon."

"Po diagnozi se mi je za trenutek podrl svet. Najprej sem pomislila na najhujše," je pojasnila Maja in dodala, da ljudje to diagnozo še vedno močno povezujemo s smrtjo. "Čeprav danes v veliko primerih ni več tako," poudarja. Po glavi so mi rojila vprašanja, ali bom preživela? Zakaj ravno jaz in kaj je šlo narobe, da se je to zgodilo?"

Zdravljenje je dolgotrajno. Pušča tako fizične kot psihične posledice.

Zdravljenje raka je dolgotrajno. V prvih dveh letih je najbolj tvegano obdobje, da se rak ponovi. Majino zdravljenje je obsegalo dve operaciji, kemoterapije ter hormonsko terapijo. "Intenzivno zdravljenje je potekalo slabo leto dni. Hormonska terapija pa traja več let," je pojasnila in dodala, da je bolezen pustila nekaj posledic, tako fizičnih kot psihičnih.

Špela se je začela zdraviti aprila, zdravljenje pa je končala konec julija. "Zdravljenje je obsegalo 6-dnevno kemo-imunoterapijo na vsakih 14 dni, (ker vmes počakajo, da si telo opomore)," je pojasnila. Kot najhujšo posledico raka je navedla vensko trombozo. "Najhujša posledica zdravljenja pa je bila začasna menopavza in s tem povezana konstantna oblivanja." Ob vsem tem je imela tudi oslabljen imunski sistem, spopadala se je z izgubo las, izgubo telesne zmogljivosti, imela je napihnjeno glavo in zgornji del telesa. Težave so se nadaljevale tudi kasneje, ko se ji je menstruacija vrnila. "Ni se hotela ustaviti, tako da sem ob zadnji menstruaciji pristala na ginekološki kliniki, kjer sem dobila transfuzijo krvi, pod anestezijo so me operirali in očistili maternico ter vstavili zdravilo Mirena," je pojasnila.

Posebej pa je poudarila tudi psihološke simptome. "Slaba telesna samopodoba, moja glava je zamerila bolnemu in utrujenemu telesu. Tvoje telo se ves ta čas spreminja in ti ga moraš sprejeti v vseh teh oblikah," je zaključila.

Kakšno je življenje, ko raka premagaš?

"Mislim, da je diagnoza na neki način spremenila moj pogled na svet, na način, kako živeti v sedanjem trenutku. Vse, kar ni pomembno, v trenutku odpade. V času zdravljenja pa sem odkrila tudi nove hobije, na katere prej, v hitrem tempu življenja, nikoli nisem pomislila," je pojasnila Maja.

Špela je mnenja, da jo je bolezen spremenila na bolje. "Poznam in razumem bolečino, zato razumem ljudi, ki jo prestajajo – raven empatije se zagotovo poveča. Nekateri prijatelji mi pravijo, da sem bolj prizemljena." Sama zase pravi, da od takrat nosi v sebi zavedanje smrti, "ki te morda naredi bolj dojemljivega za nekatere stvari, a te hkrati navdaja z nekakšnim strahom, melanholijo. Želim si, da bi obstajal način, kako smrt postaviti v to življenje in jo sprejeti kot nekaj povsem normalnega, a ne vem, ali je to sploh mogoče in smiselno," se še sprašuje.

"Ne bi rekla, da sem začela bolj zdravo živeti (v nekaterih pogledih zagotovo), verjetno pa sem začela živeti bolj polno. Če si nekaj želim, ne dvomim in se ne ustavljam. Če imam nekoga rada, mu to povem danes, ne prelagam na jutri. Včasih sem mislila, da me ljudje ne marajo in se s tem obremenjevala, pa tudi s tem, da se moram ves čas dokazovati. Danes vem, da moram stvari početi zase in ne za druge. No, seveda pa tudi za tiste ljudi, ki vem, da so ob meni in me podpirajo. Zanje bi naredila vse, brez kakršnega koli vprašanja," je sklenila Špela.

Obe pa sta kljub uspešno premagani diagnozi raka, povedali, da ju še vedno spremlja strah, da bi se bolezen ponovila.

Med ženskami je v porastu pljučni rak

Sorodna novica Kjer je dim, je pljučni rak: najbolj ogroženi so kadilci, starejši od 40 let

Kot so sporočili z Onkološkega inštituta Ljubljana, je v Sloveniji v zadnjih desetletjih vsako leto zbolelo več moških kot žensk. "Pri primerjavi med spoloma lahko kot skrb vzbujajoče izpostavimo pljučnega raka, ki je eden od petih najpogostejših vrst raka pri nas. V zadnjem obdobju 2012–2021 opažamo precejšen porast primerov pljučnega raka pri ženskah, medtem ko se je pri moških trend že obrnil in počasi upada," so pojasnili.

To pripisujejo kasnejšemu porastu deleža kadilk med ženskami v preteklosti, ko se je trend kadilcev med moškimi že obračal navzdol. "Kljub temu še vedno obstaja precejšnja razlika v številu novih primerov pljučnega raka med spoloma, saj letno za pljučnim rakom še vedno zboleva absolutno večje število moških kot žensk (v letu 2021 je zbolelo 949 moških in 669 žensk), vendar se je razmerje med spoloma bistveno spremenilo – v 90. letih prejšnjega stoletja je zbolevalo 5-krat več moških kot žensk, zdaj je razmerje 1 proti 1,4," so še opozorili.

Število novoodkritih rakov pri ženskah raste za povprečno 1,3 odstotka na leto

V Sloveniji je sicer pet najpogostejših vrst rakov – kožni (brez melanoma), pljuč, dojke, prostate ter raki debelega črevesa in danke – obsega namreč 58 odstotkov vseh novih primerov rakavih bolezni. Pri moških zavzemata nemelanomski kožni rak in rak prostate vsak približno petino vseh rakov, sledita pljučni rak ter rak debelega črevesa in danke. Pri ženskah je najpogostejši nemelanomski kožni rak, sledi rak dojke, ki predstavlja petino vseh rakov, nato pa še pljučni rak ter rak debelega črevesa in danke, je zapisano na spletni strani Onkološkega inštituta Ljubljana.

V Sloveniji je v zadnjem obdobju med letoma 2012 in 2021 za rakom zbolelo povprečno 8000 moških in 7000 žensk na leto. "Za omenjeno desetletno obdobje ugotavljamo, da se je starostno standardizirana stopnja raka (to pomeni, da smo pri številu novoodkritih rakov upoštevali še število prebivalcev in obenem odstranili vpliv staranja prebivalstva) pri odraslih moških ustalila in dosegla plato, vendar še ne upada statistično značilno, pri odraslih ženskah pa raste za povprečno 1,3 odstotka na leto," so pojasnili z Onkološkega inštituta Ljubljana.

Najpogostejši raki se v različnih življenjskih obdobjih sicer pojavljajo različno. Pri otrocih in mladostnikih do 20. leta starosti so najpogostejše levkemije, sledijo jim tumorji centralnega in avtonomnega živčnega sistema in limfomi. Mlajši odrasli (20–49 let) moški zbolevajo največ za rakom mod in kože, pri ženskah pa je v tej starosti na prvem mestu rak dojke.

Presejalni programi močno pripomorejo k zgodnjemu odkrivanju rakov in posledično manjši smrtnosti

Sorodna novica NIJZ: Do leta 2100 je cilj odprava raka materničnega vratu. Ključno je cepljenje.

V Sloveniji imamo več presejalnih programov, ki močno pripomorejo k zgodnjemu odkrivanju raka. Njihov učinek pa je že viden. Incidenčna stopnja raka materničnega vratu je tako od uvedbe Državnega programa zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb in raka materničnega vratu (ZORA) padla za povprečno 1,9 odstotka na leto v zadnjih desetih letih.

Podobno kot pri moških se tudi pri ženskah zaradi uvedbe presejalnega programa Svit leta 2009 spreminja časovni trend pojavljanja raka debelega črevesa in danke – od leta 2011 groba incidenčna stopnja pada za 1,6 odstotka letno, pred tem pa je med 1999 in 2008 naraščala vsako leto za 3,4 odstotka.

Letos se začenja tudi pilotni program za odkrivanje raka prostate, poimenovan Peter. V pripravi pa je tudi program za odkrivanje raka pljuč.

Slovenija je po incidenčni stopnji na osmem mestu, po umrljivostni na petem

"V Sloveniji je v zadnjem desetletnem obdobju (2012–2021) povprečno letno za rakom umrlo okrog 3500 moških in 2500 žensk. Starostno standardizirana stopnja raka pri obeh spolih v Sloveniji letno upada za skupno 1,5 odstotka na leto," pojasnjujejo na Onkološkem inštitutu Ljubljana.

Po ocenah Evropskega informacijskega sistema za raka je bila Slovenija leta 2022 po incidenčni stopnji (starostno standardizirani na evropsko prebivalstvo) vseh rakov razen kožnega na osmem mestu med 27 evropskimi državami. Večjo incidence so imele Danska, Irska, Nizozemska, Hrvaška, Madžarska, Belgija in Francija. Po umrljivostni stopnji smo na petem mestu, večjo umrljivost so imele Poljska, Madžarska, Hrvaška in Slovaška.