Življenja brez tesnobe ni, to je cena, ki jo plačujemo, da živimo

Kdaj tesnoba iz varovalnega čustva preraste v anksiozno motnjo?

Anksiozne motnje sodijo med najpogostejše duševne motnje, s katerimi se po svetu spopada okoli 300 milijonov ljudi. O anksioznih motnjah govorimo, ko nas obvladuje nerazumna tesnoba, ki ni odsev resnične nevarnosti ali pa je pretirana glede na okoliščine.

Pretirana tesnoba kot čustveni odziv na neko iracionalno nevarnost je škodljiva ovira, ki nas sicer ne bo ubila, nam bo pa zelo poslabšala kakovost življenje, trdi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek. Zaradi nje ne moremo pokazati, kdo v resnici smo in kaj zmoremo.

Prispevek je bil prvotno objavljen v sklopu objave v MMCpodrobno, Anksiozne motnje: Kdor beži pred tesnobo, bo tekla za njim

Vendar tesnoba, kot rimski bog Janus, razkriva tudi svoj drugi obraz. V svoji biološki razsežnosti je normalno čustveno stanje, ki nastane kot odziv na neko realno nevarnost in je namenjeno našemu preživetju v nepredvidljivem okolju. Govorimo o zdravi tesnobi, ki nas napolni z energijo za reševanje življenjskih preizkušenj.

Čeprav v stroki ni jasne razmejitve med tesnobo in strahom, se tesnoba običajno povezuje s predvidevanjem, da se bomo znašli v nekih za nas ogrožujočih okoliščinah, za katere ocenjujemo, da jih ne bomo zmogli obvladati. Strah je medtem vezan na tu in zdaj, na nek dražljaj, ki mu na podlagi izkušenj pripisujemo ogrožujoč pomen, v intervjuju za MMC pojasnjuje psihiater in psihoterapevt Miran Možina.

Raziskava, objavljena leta 2011, ki zajema vse članice EU-ja ter Švico, Norveško in Islandijo, razkriva, da ima duševne motnje 38,2 odstotka prebivalcev tega območja, kar je približno 164,8 milijona ljudi. Najpogostejše so anksiozne motnje (14 %), nespečnost (7 %), depresija (6,9 %), somatoformne motnje (6,3 %) ter odvisnost od alkohola in drog (4%). Na svetu je okoli 300 milijonov ljudi, ki imajo eno od oblik anksioznih motenj, pa ugotavlja Svetovna zdravstvena organizacija.

Kdaj tesnoba iz varovalnega čustva preraste v anksiozno motnjo? Ko se začnemo okoliščinam, ki jih občutimo kot nevarne in ki v nas sprožajo anksioznost, izogibati, opozarja psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek. Bolezenska tesnoba se namreč hrani ravno z napačnimi vedenjskimi strategijami, kot sta izogibanje in umikanje.

Tudi Janja Jeanette Bizjak, naša sogovornica, ki je v najstniških letih razvila hudo obliko obsesivno-kompulzivne motnje, se je skušala neznosni tesnobi izogniti tako, da je začela opuščati dejavnosti in se izogibati dogodkom. A "pobeg" ji ni uspel. Kdor beži pred tesnobo, bo tekla za njim, pravijo.

Pretirani tesnobi se torej ne moremo umakniti, lahko pa pridobimo nadzor nad njo z izpostavljanjem okoliščinam, ki jo sprožajo, da amigdali, ki je del sistema za prepoznavanje ogroženosti, dopovemo, da je nekaj sicer zelo neprijetno, ni pa nevarno, pravi psihiatrinja Dernovšek.

Tudi klinični psiholog in psihoterapevt Peter Janjušević, zaposlen v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, v intervjuju za MMC poudarja, da se otrok z izpostavljanjem nauči, da so nekatere situacije manj nevarne, kot jih dojema, predvsem pa to, da lahko težave razreši sam.

Izpostavljanje je ena od najpomembnejših tehnik vedenjsko-kognitivne terapije, ki je prva psihoterapevtska izbira pri zdravljenju anksioznih motenj. Med drugim uči, da človek z anksiozno motnjo ne sme dovoliti, da ga tesnobnost ustavi pri uresničevanju življenjskih ciljev, v intervjuju za MMC pravi klinična psihologinja in psihoterapevtka Špela Hvalec.

Vzroki za razvoj anksiozne motnje so zapleteni in še vedno niso v celoti znanstveno pojasnjeni. Po splošno sprejeti razlagi gre za preplet bioloških in okoljskih dejavnikov. Različne oblike anksioznih motenj ‒ generalizirana anksiozna motnja, panična motnja, fobije in obsesivno-kompulzivna motnja ‒ sodijo med lažje duševne motnje, ki so ozdravljive in pri katerih lahko uspešno preprečimo ponovitve, zatrjuje psihiatrinja Dernovšek.

Jana, 34 let

Priplazila se je tiho in mi prinesla nemir, napetost v prsih, razbijanje srca, suha usta in mehka kolena. Na sestanku, na ulici, doma. Kjer koli. Skušala sem jo potlačiti. Se pretvarjati, da je ni. Se izogniti vsemu, kar bi jo lahko sprožilo. In vse pogosteje ostajala doma med štirimi stenami. A ni pomagalo. Tesnoba mi je ugrabila življenje.

Vendar pa tesnoba ni zgolj biološki in psihološki fenomen, temveč ima tudi družbeno razsežnost. Glede na njeno socialno univerzalnost, nevezanost na čas in prostor, na kulturne in družbenoekonomske predpostavke si lahko zastavimo vprašanje, kakšna bi bila družba, v kateri ljudje ne bi občutili tesnobe.

Filozofinja in sociologinja Renata Salecl v svojem delu O tesnobi odgovarja: "Nevarna." Medtem ko kapitalistična ideologija tesnobo dojema zgolj kot zavoro človekove produktivnosti in osebne sreče, ki jo moramo čim prej odstraniti, pozabljamo, da gre za temeljno človeško stanje, skozi katero se postavljamo v odnose s svetom in drugimi, pojasnjuje.

Ko iščemo odgovore na temeljna vprašanja naše eksistence, nas pri tem neizogibno spremlja tesnoba, trdi ameriški psihiater in psihoterapevt Irvin D. Yalom. Občutek varnosti je iluzija, s katero želimo potlačiti tesnobo pri spopadanju z neizogibnostjo smrti, a tudi strahom pred življenjem, pri soočanju s svobodo, a tudi odgovornostjo za svoje izbire, pri srečanju z osamljenostjo, a tudi bližino drugega, in pri spraševanju o smislu življenja. Življenja brez tesnobe ni, to je cena, ki jo plačujemo, da živimo.