Pojavne oblike anksioznosti so različne: pri generalizirani anksiozni motnji je človeka strah za njegove vrednote, pri panični motnji se prestraši lastnih telesnih odzivov, pri agorafobiji se boji prostorov, kjer se ne počuti varnega, pri socialni fobiji osramotitve, pri specifični fobiji mu tesnobo vzbuja neka posebna okoliščina, pri obsesivno-kompulzivni motnji pa se ustraši lastnih misli.
Posameznik ima lahko več anksioznih motenj hkrati ali pa različne anksiozne motnje v različnih časovnih obdobjih. Pri anksioznih motnjah človek ne izgubi stika z resničnostjo. Ves čas ve, kaj se mu dogaja in da je s tem, kar se mu dogaja, nekaj narobe. To je tudi ena bistvenih razlik med anksioznimi in psihotičnimi motnjami, pri katerih bolnik ne verjame, da je bolan, pojasnjuje psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek. Pojavlja se tudi soobolevnost z drugimi duševnimi motnjami, zlasti depresijo.
Znaki in simptomi anksioznih motenj vključujejo miselno, čustveno, vedenjsko in telesno razsežnost človekovega bivanja. Telesni simptomi so posledica preveč dejavnega avtonomnega živčevja, na primer pospešeno in glasno dihanje, znojenje, bledica, razbijanje srca, hladne in vlažne roke, suha usta, slabost, glavobol, omotica, pogosto odvajanje seča, prebavne motnje, občutek tujka v grlu, dušenje, napete in boleče mišice, zakrčena ramena, bolečine v križu, utrujenost, tresenje rok, drhtenje nog, mehka kolena. Čustveni simptomi se razkrivajo kot tesnobnost, zaskrbljenost, panika, nemir, občutek krivde in sramu, jeza, občutek manjvrednosti, negotovost, kognitivni pa kot premlevanje negativnih misli, vsiljive misli, pretirano samoopazovanje, zaskrbljenost zaradi prihodnosti, katastrofiziranje in druga miselna popačenja, pretirana samokritika, nepotrpežljivost, razdražljivost, motena koncentracija, nespečnost. Tipični vedenjski vzorci anksioznih motenj so izogibanje in umik iz neprijetnih okoliščin, opuščanje dejavnosti, varovalno vedenje in iskanje potrditve.
Generalizirana anksiozna motnja
Za generalizirano anksiozno motnjo je značilna pretirana, trajna in vseobsegajoča (generalizirana) tesnoba, ki ni omejena na neko konkretno okoliščino kot na primer pri fobiji. Strokovnjaki pravijo, da je razpršena ali prostolebdeča.
Človek povsod vidi nevarnost, zato je stalno na preži, da bi jo preprečil. Zaskrbljen je lahko, na primer, zaradi zdravja, družine, partnerske zveze, otrok, kariere, financ, učnega uspeha, torej zaradi vsega, kar mu je pomembno v življenju in kar mu predstavlja vrednoto. Pri tem težave precenjuje, svoje zmožnosti za njihovo reševanje pa podcenjuje. Ko ena tesnobna misel izgine, se takoj pojavi druga, navaja priročnik Stres in anksioznost.
Ljudje z generalizirano anksiozno motnjo iščejo rešitev za svoj strah v varnem in predvidljivem okolju, zato stalno nadzirajo svoje bližnje in okolico, kar sproža medsebojne konflikte, človeka pa izčrpava.
"Generalizirana anksiozna motnja je lahko povezana tako z dednimi dejavniki kot z vedenjskimi vzorci, ki se jih naučimo od svojih staršev. Po eni strani ima vsak posameznik določen temperament in nekateri so že od rojstva malo bolj nagnjeni k skrbem.
Po drugi strani pa lahko odraščanje v družini previdnih ljudi, ki se hitro prestrašijo, posameznika, ne glede na temperament, nauči, da je življenje zelo nevarno in je bolje biti previdnejši ... Vendar pa se je pomembno zavedati, da smo se sposobni vse življenje učiti. Če nas je preveč strah, se preveč bojimo določenih stvari, smo nenehno napeti – potem se je priporočljivo od tistih, ki so manj nagnjeni k skrbem, naučiti, da smo lahko bolj sproščeni in lahko več tvegamo. Obratno pa se lahko bolj flegmatičen, manj previden posameznik od bolj zaskrbljenega nauči več odgovornosti," piše v priročniku Podpora pri spoprijemanju s tesnobo.
Pri načinih zdravljenja priročnik Stres in anksioznost omenja samopomoč z različnimi oblikami sproščanja in s krepitvijo psihofizične kondicije, pri čemer je treba pri vsaki novi dejavnosti, ki se je lotimo, vztrajati najmanj tri mesece, da se možgani navadijo nanjo. Terapija pri tej motnji so lahko, ni pa nujno, tudi antidepresivi iz skupine zaviralcev ponovnega privzema serotonina, a kot pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek, v zelo nizkih odmerkih. Tradicionalna vedenjsko-kognitivna terapija je pri generalizirani anksiozni motnji še najmanj učinkovita, pravi klinična psihologinja in psihoterapevtka Špela Hvalec. Raziskave potrjujejo učinkovitost novejših pristopov (t. i. tretjega vala), kot je čuječnost.
Panična motnja
Panični napad je obdobje izjemno povišane tesnobe, ki jo sprožijo resnične ali namišljene nevarnosti, lahko tudi pozitivni dogodki. Vendar panični napad še ni panična motnja. O panični motnji govorimo, če se panični napadi ponavljajo. Z vsakim napadom se utrjuje strah pred novimi napadi, tako da se ljudje s panično motnjo sčasoma bojijo le še paničnega napada. To vodi v izogibanje okoliščinam, v katerih se je zgodil panični napad.
Močan strah, ki človeka zajame v trenutku paničnega napada, spremlja vrsta telesnih in duševnih simptomov. Pretirana aktivacija živčnega sistema in velika količina adrenalina v obtoku lahko povzročita pospešeno bitje srca, povišan srčni utrip, potenje ali mrzlico, zadihanost, občutek dušenja, slabost, mehka kolena, vrtoglavico itn. Zaradi tega psihofizičnega odziva je človeka strah, da bo umrl, znorel, se osramotil ali izgubil nadzor nad svojim vedenjem, kar pa se v resnici ne zgodi. Ta pretirana reakcija je evolucijsko gledano namenjena temu, da rešuje življenje, in ne obratno. Tudi med paničnim napadom imamo vedno nadzor nad seboj, čeprav se nam zdi prav nasprotno, zatrjuje psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.
Napad panike traja od 15 do 30 minut, je skrajno neprijeten in izčrpavajoč, ni pa nevaren. Pogostost in intenzivnost paničnih napadov se spreminjata, v skrajnem primeru si napadi sledijo drug za drugim. Po vsakem napadu človek znova normalno funkcionira, okrepi pa se njegov strah pred ponovnim paničnim napadom. Veliko ljudi, ki ne prepoznajo paničnega napada, poišče pomoč na urgenci, kjer ne ugotovijo organskih motenj. Vendar jih to ne pomiri, pojasnjuje psihiatrinja Dernovšek. In dodaja, da panična motnja postane zelo huda težava takrat, ko se ji pridruži agorafobija, strah pred zapuščanjem varnih prostorov oziroma strah pred okoliščinami, v katerih bi se lahko panični napad pojavil.
Zdravljenje panične motnje večinoma poteka z nizkimi odmerki antidepresivov iz skupine zaviralcev ponovnega privzema serotonina. Ob hudih paničnih napadih pomagajo tudi pomirjevala, ki pa jih ni priporočljivo jemati več kot štiri tedne, piše v priročniku Stres in anksioznost. Najbolj pomaga razumevanje, da gre za lažni alarm, da je telesni odziv normalen in da bo napad minil. Pomagata tudi sproščanje (denimo dihalne vaje, mišična sprostitev) in preusmerjanje pozornosti od pretiranega samoopazovanja z miselnimi vajami, različnimi dejavnostmi, obujanjem prijetnih spominov, izpostavljanjem dražljajem (na primer hoja v mrazu in dežju), svetujejo v priročniku Ko te strese stres.
"Človek začne bežati od okoliščine, v kateri se mu je prvič zgodil panični napad, recimo ne gre več na avtobus, v trgovinski center, ne gre več iz hiše in tako se panični motnji pridruži še agorafobija, ko človek ne gre nikamor, kjer se ne počuti varno. Panično motnjo zato zdravimo z antidepresivi, da ublažimo tesnobo in povečamo pogum, hkrati pa človeka naučimo, da se, ko pride občutek "aha, zdajle bo", usede in mirno počaka, da napad mine. S tem se nauči soočati z lastnimi občutki in tudi to, da ti občutki pridejo, gredo in da niso nevarni, ker so samo telesni in duševni simptomi povišane stopnje tesnobe," poudarja psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.
In dodaja, da alkohol med paničnim napadom in po njem deluje kot pomirjevalo, ko pa njegov učinek popusti, se anksioznost poveča, zato ga odsvetujejo.
Agorafobija
Pri agorafobiji gre za nerazumen, paničen strah pred prostori, kjer je možnost odhoda otežena in kjer ni na voljo pomoči ob morebitnem paničnem napadu. "Značilni agorafobični strahovi so vezani na okoliščine, v katerih je oseba na primer sama zunaj doma, v gneči, ko nakupuje v velikih trgovskih središčih, stoji v vrsti, ureja formalnosti na pošti, na banki ali uradih, prečka most, se vozi skozi predor, potuje s sredstvi javnega prometa, obiskuje kulturne prireditve, kjer je veliko ljudi in podobno," navajajo v priročniku Podpora pri spoprijemanju s tesnobo.
Kot dodajajo, takšen opis agorafobije ustreza tudi opisu klavstrofobije, ki označuje strah pred zaprtimi in ozkimi prostori, na primer predori, letali, mostovi, dvigali, avtomobili itn. Izraz agorafobija, ki je sprva označeval strah pred odprtimi prostori, se je tako razširil na strah pred vsemi prostori, kjer se posameznik ne počuti varnega.
Tipičen vedenjski vzorec pri agorafobiji je izogibanje vsem krajem in okoliščinam, kjer bi se lahko zgodil panični napad, kar vpliva na kakovost človekovega življenja.
Posamezniki z agorafobijo pridejo do pomoči redko in pozno, saj je iskanje pomoči povezano z zapuščanjem varnega okolja. Za zdravljenje so primerna zdravila iz skupine zaviralcev ponovnega privzema serotonina, lahko tudi pomirjevala, da se človek v okviru vedenjsko-kognitivne terapije lažje izpostavlja okoliščinam, ki mu povzročajo tesnobo. Nobena fobija se namreč ne pozdravi brez soočenja s fobijo, piše v priročniku Stres in anksioznost.
Socialna fobija
Socialno fobijo zaznamuje neracionalen strah pred situacijami, v katerih nas lahko drugi ljudje ocenjujejo. To je strah pred kritiko, pred tem, da bi se osramotili oziroma da bi se nam smejali.
Socialna fobija ali v vsakdanjem jeziku trema se pojavi pri večjih otrocih in vztraja do odrasle dobe. To je edina od vseh duševnih motenj, zaradi katere poišče pomoč več moških kot žensk, saj za njihovo družbeno vlogo ni primerno, da so plašni ali v zadregi, pojasnjuje psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.
Čeprav bi bili radi v družbi – sprejetje v družbi je evolucijsko gledano pogoj preživetja –, se ljudje s socialno fobijo zaradi občutka ogroženosti in hude tesnobe, ki se lahko stopnjuje do paničnega napada, izogibajo socialnim stikom, kar vpliva na njihove družabne spretnosti, na zasebno življenje, pa tudi uspešnost pri šolanju in v poklicni karieri. Izjemoma lahko vodi takšno izogibanje v popolno osamitev.
Socialna fobija ima različne pojavne oblike in je pogosto povezana z drugimi anksioznimi motnjami, zlasti z agorafobijo. Kaže se zlasti kot strah pred javnim nastopanjem oziroma kakršnim koli javnim izpostavljanjem. Ljudje se izogibajo zabav, močno jih prizadene vsaka kritika, bojijo se, da bodo drugi opazili znake njihove tesnobe, kot so zardevanje, znojenje, drhteče roke. Neradi telefonirajo neznancem, izogibajo se pogovorom z njimi, strah jih je spregovoriti na sestanku ali z ljudmi na visokih položajih, nočejo biti v središču pozornosti, strah jih je, da bi jih drugi opravljali, bojijo se delati, pa tudi jesti in piti pred drugimi, izogibajo se očesnemu stiku, neradi sklepajo nova prijateljstva, imajo občutek manjvrednosti in osamljenosti ...
Zdravljenje socialne fobije lahko vključuje samopomoč, vedenjsko-kognitivno terapijo in po potrebi tudi zdravila. Zdravnik lahko predpiše antidepresive iz skupine zaviralcev ponovnega privzema serotonina, ki človeku dvignejo pogum za izpostavljanje. "Socialno fobijo oseba premaga tako, da se izpostavlja okoliščinam, ki so ji neprijetne, in izvaja dejavnosti. To pomeni, da si postopoma izbira dejavnosti, ki jo manj plašijo, in potem tiste, ki so zanjo hujše. Pri tem si nabira pozitivne izkušnje s seboj in drugimi. Pomembno je, da si prizna, da ni treba biti vedno najboljši in je zahtevnost do sebe dobra le v določeni meri," piše v priročniku Stres in anksioznost.
Specifične fobije
Specifične fobije, prej imenovane enostavne fobije, se kažejo v neutemeljenem strahu pred točno določeno okoliščino, človek pa se tega strahu kljub zavedanju o njegovi nesmiselnosti ne more znebiti.
Strokovnjaki za duševno zdravje pravijo, da ga ni objekta ali pojava, ki se ga ljudje ne bi mogli bati. Lahko se bojimo, denimo, zobozdravnika, kač, pajkov, višine, grmenja, letenja, klovnov, teme, krvi, injekcij itn.
Priročnik Stres in anksioznost navaja nekaj neobičajnih fobij: ablutofobija (strah pred umivanjem in kopanjem), alektrofobija (strah pred piščanci), hemofobija (strah pred krvjo), ambulofobija (strah pred hojo), dekstrofobija (strah pred predmeti na vaši desni strani), didaskaleinofobija (strah pred odhodom v šolo), dromofobija (strah pred prečkanjem ceste), disabiliofobija (strah pred slačenjem pred drugim človekom), erotofobija (strah pred vsemi zadevami v povezavi s spolnostjo), evfobija (strah pred dobrimi novicami), ergofobija (strah pred delovnim okoljem), filofobija (strah pred zaljubljenostjo), fobofobija (strah pred strahom), genofobija (strah pred seksom), heliofobija (strah pred sončno svetlobo), koitofobija (strah pred koitusom oziroma spolnim odnosom), kulrofobija (strah pred klovni), ombrofobija (strah pred dežjem), kofobija (strah pred grdoto), krometofobija (strah pred denarjem), medortofobija (strah pred erekcijo penisa), nomofobija (strah, da ne bomo dosegljivi po mobilnem telefonu), neofobija (strah pred novostmi), pedofobija (strah pred otroki), melofobija (strah pred glasbo), panfobija (strah pred vsem), ekatofobija (strah pred grehom), tripanofobija (strah pred injekcijo), tripofobija (strah pred luknjami), triskajdekafobija (strah pred številom 13).
Prva psihoterapevtska izbira za specifične fobije je vedenjsko-kognitivna terapija, kjer se ljudje postopno navajajo na to, kar jih plaši, in se tako osvobajajo svojega strahu. Fobije se namreč zdravijo z načrtnim izpostavljanje okoliščinam, ki vzbujajo tesnobo, in nabiranju pozitivnih izkušenj, pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek. Fobije se morda samo na začetku, če je zelo hudo, zdravijo z antidepresivi, dodaja, ampak niti ne zdravijo, temveč antidepresivi opogumijo človeka, da lažje izpelje soočenje. Kognitivno-vedenjska terapija je pri specifičnih fobijah še posebej uspešna.
Obsesivno-kompulzivna motnja
Pri obsesivno-kompulzivni motnji tesnobo povzročajo ponavljajoče se misli, impulzi ali podobe, ki imajo neprijetno, strašljivo, agresivno, erotično ali nemoralno vsebino. Ker so v nasprotju s posameznikovim sistemom vrednot, jih ta občuti kot nevarnost oziroma se počuti osebno odgovornega za nevarnost, ki naj bi grozila, in sproži se lažni alarm.
Posameznik skuša tesnobo zaradi obsesij, to je vsiljivih misli, impulzov ali podob, zmanjšati s prisilnimi dejanji oziroma kompulzijami (na primer zaradi strahu pred umazanijo si nenehno umiva roke) ter izogibanjem in opuščanjem dejavnosti, pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek. Vendar pa to prinese olajšanje le na kratki rok, na dolgi rok se tesnobni krog obsesij in kompulzij le še okrepi.
Človek ve, da so obsesije iracionalne, a bolj ko jih skuša nadzorovati, potlačiti, zatreti ali nevtralizirati z drugo mislijo ali dejanjem, bolj se pojavljajo. Bolj ko jih odganja, več jih je. In več ko je neprijetnih misli, bolj ima občutek, da izgublja zdrav razum. Ob poskusu ustavitve kompulzivnega dejanja občuti hudo tesnobo.
Človek z obsesivno-kompulzivno motnjo težko sprejema negotovost, muči ga vztrajen dvom ("kaj pa če"), precenjuje tveganje in je nagnjen k perfekcionizmu (stvari morajo biti narejene "točno tako") ter magičnemu mišljenju ("če se bom trikrat dotaknil vrat, se ne bo zgodilo nič hudega").
Zaradi misli, ki ga obletavajo, in kompulzij, s katerimi se jih skuša znebiti ali jih nevtralizirati, ga navdajajo občutki tesnobe, krivde, sramu, jeze, gnusa. "Vsi imamo v glavah veliko nenavadnih misli, besed, impulzov, a nekateri se jih ustrašijo. Sama pravim, da so ljudje z obsesivno-kompulzivno motnjo predobri in preveč pošteni. In v terapiji jih malo 'pokvarimo', tako da si dovolijo imeti v glavi tudi kakšno čudno misel, ne da bi se je bali in sramovali. Pri obsesivno-kompulzivni motnji gre za prirojeno oziroma zgodaj v življenju pridobljeno nagnjenost. Velikokrat so ljudje s to motnjo doživeli travmo v življenju. Imela sem, recimo, dva pacienta, ki sta kot otroka doživela spolno zlorabo in potem razvila obsesivno-kompulzivno misel "kaj pa, če sem pedofil". Ampak ljudje s pedofilskimi nagnjenji se teh ne sramujejo in tudi bojijo se jih ne. Eno od mojih pacientk je preganjala misel "kaj pa, če bom otroka vrgla ob steno". Zaradi strahu, da bi mu kaj hudega naredila, si ga ni upala vzeti niti v roke," pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.
Obsesivno-kompulzivna motnja se rada ponavlja, pogosto jo sprožajo stresni dogodki, ene vsiljivke lahko zamenjajo druge. Najpogostejše vsiljivke so vezane na umazanijo oziroma možnost okužbe, ki vodi do pretiranega umivanja rok, na dvom, kar vodi v kompulzijo preverjanja, na simetrijo in perfekcionizem, kar vodi v kompulzijo urejanja in pospravljanja, na strah, da se bo komu od bližnjih kaj zgodilo, na strah pred poškodovanjem drugih, na spolnost, na potrebo po kopičenju predmetov itn.
"Vsi ljudje imamo določene vsiljivke in/ali kompulzije, vendar pa je diagnozo obsesivno-kompulzivne motnje mogoče postaviti šele takrat, ko so obsesije in kompulzije tako močne, da ovirajo vsakdanje delovanje. To motnjo, če je trajala dolgo, psihiatri zdravimo z antidepresivi iz skupine zaviralcev ponovnega privzema serotonina, in sicer v zelo visokih odmerkih in zelo dolgo, če pa je motnja trajala krajši čas, lahko zdravimo brez zdravil," pojasnjuje Mojca Zvezdana Dernovšek.
Psihoterapija, ki je prva izbira pri tej motnji, je kognitivno-vedenjska terapija s tehniko izpostavljanja in preprečevanja odziva. To pomeni, da se človek izpostavlja temu, kar mu vzbuja tesnobo, in sicer tako dolgo, dokler neugodje ne mine, pri tem pa ne izvede kompulzije (na primer ob misli "vse je umazano" si ne umije rok). Na ta način se postopno, na podlagi hierarhične lestvice strahov, navaja na okoliščine, ki mu sprožajo tesnobo. Učinkovita je tudi psihoanalitično usmerjena psihoterapija, kjer se odkriva simbolni pomen obsesij in kompulzij, piše v priročniku Stres in anksioznost.