Ob tem poudarja: "Prej ko ukrepamo, bolje je, ker potrebujemo manj ali celo nič zdravil in ker je motnja lažje obvladljiva. Hkrati si človek ne nabere posledic. Zaradi socialne fobije, denimo, smo lahko v šoli manj uspešni, dobivamo slabše ocene, ne hodimo na izpite, ponavljamo letnik itn. To so popolnoma nepotrebne travme."

Zdravljenje anksioznih motenj lahko vključuje samopomoč, psihoterapijo in zdravila. "Če je anksiozna motnja blaga, niso potrebna zdravila, temveč zadošča psihoterapija. Če pa se je motnja razrasla prek vseh mogočih meja in je amigdala skoraj tako velika kot možgani, brez zdravil ne bo šlo," pojasnjuje Mojca Zvezdana Dernovšek. Amigdala je del sistema v možganih, ki zagotavlja varnost posameznika. Pri anksioznih motnjah in pri posttravmatski stresni motnji je amigdala povečana, ko se pretirana tesnoba umakne, pa se znova zmanjša.

Na strokovnjaka za duševno zdravje se je potrebno obrniti takrat, ko ima človek občutek, da je sam storil že vse, da bi obvladal svojo tesnobo, pa počutje še vedno ni dobro, oziroma ko bolezenska tesnoba začne ovirati vsakdanje življenje. Namen zdravljenja ni odpraviti tesnobo, ampak vzpostaviti sistem brez lažnih alarmov, torej ohranjati tesnobo na ravni varovalne funkcije, pravi Dernovšek.

Zakaj se pri nekaterih ljudeh razvijejo anksiozne motnje, pri drugih pa ne, znanost še vedno ne zna v celoti pojasniti. Po splošno sprejeti razlagi gre prepletanje genetskih, okoljskih in osebnostnih dejavnikov. Nekateri ljudje imajo prirojeno ali zgodaj v življenju pridobljeno nagnjenost za razvoj anksioznih motenj, ki se bodo razvile, če bo človek izpostavljen določenim zunanjim dejavnikom. "Popravljamo nekaj, za kar ne vemo popolnoma natančno, kako je do tega prišlo," trdi Dernovšek.

Sprožilec anksiozne motnje je lahko neki stresor, vzdržujejo in krepijo pa jo napačni miselni in vedenjski vzorci, kot sta katastrofiziranje in izogibanje. "Osnovno pravilo je, da se okoliščin, ki sprožajo tesnobo, ne izogibamo. Z umikom iz takih okoliščin se namreč nagradimo (zmanjšamo svojo tesnobo), s čimer tovrstno vedenje (umikanje iz situacije) še bolj utrdimo. Če se je izogibanje že močno uveljavilo, naj bo soočanje postopno. Tega se naučimo pri kognitivno-vedenjski terapiji. Nobene fobije ni mogoče pozdraviti brez soočanja," je navedeno v priročniku Podpora pri spoprijemanju s tesnobo.

Če anksiozne motnje ostanejo neprepoznane, se lahko duševne težave še okrepijo, tudi zaradi uporabe alkohola, drog, različnih analgetikov, pomirjeval in uspaval. "Drug prav tako nevaren način samopomoči pa je, da se človek povsem odpove svojim sanjam in načrtom in se povsem osami. Tesnobe res ni več, sreče pa tudi ne. Sledita huda osamljenost in občutek, da je življenje šlo mimo," navaja priročnik Stres in anksioznost.

Samopomoč

Pri vseh anksioznih motnjah je pomembno, da se posameznik pouči o naravi motnje in možnostih pomoči. Zatem si je treba privzgojiti zdrav življenjski slog, ki temelji na petih stebrih psihofizičnega zdravja: družinskih vezeh, zdravju, prijateljih, delu in konjičkih, ter se naučiti sproščati.

Za sproščanje naj si vsak izbere tiste sprostitvene tehnike, ki mu ustrezajo, recimo avtogeni trening, mišično sproščanje, dihalne tehnike, meditacijo, jogo itn. Sproščene mišice sporočajo telesu, da ni v nevarnosti. Proti tesnobi delujejo tudi aerobni športi, ki pripomorejo h krepitvi psihofizične kondicije, na primer tek, kolesarjenje, plavanje, hribolazenje, hitra hoja. "Za sedeče osebe je primeren cilj okoli 8000 korakov na dan, za tiste dejavnejše pa je cilj bliže 10.000 korakom na dan. Če želimo zdraviti depresijo ali anksiozne motnje, je treba dnevno narediti okoli 12.000 korakov. Prav 12.000 korakov lahko nadomesti eno tableto antidepresiva," navaja priročnik Podpora pri spoprijemanju s tesnobo.

Človekova motiviranost in angažiranost, da vnese spremembe v svoje življenje, sta bistvena dejavnika zdravljenja anksioznih motenj. "Nekaterim ljudem zdravila res pomagajo, ničesar jim ni treba spremeniti v svojem življenju. Večini pa ne. Zdravila olajšajo motnje, čisto odpravijo pa jih ne, predvsem ne odpravijo možnosti ponavljanja. Danes si želimo hitrih ozdravitev brez večjih naporov. V kirurgiji, kjer kirurg odreže vneti slepič, se to da, pri anksioznih motnjah pa je treba zdravljenje zastaviti celostno. Človek mora hoditi na psihoterapijo, urediti odnose doma in v službi, spremeniti življenjski slog. In tega ne more narediti čez noč, to je proces, ki lahko traja dve, tri, štiri leta," pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Uporaba rastlinskih pripravkov

Za izboljšanje razpoloženja se lahko samostojno ali kot dodatna terapija jemljejo rastlinski pripravki, ki jih je mogoče v lekarni dobiti brez recepta. To so pripravki iz baldrijana, melise, hmelja, pasijonke, šentjanževke, žafrana in sivke. Na voljo so tudi homeopatska zdravila, kot so Ignatia, Pulsatilla, Natrium muriaticum in Bachove cvetne esence, našteva magistra farmacije Suzana Levanič, koncesionarka lekarne Zupančičeva jama v Ljubljani.

Kot pravi, po pogovoru s stranko ugotovijo, ali je pripravek potreben za odpravljanje potrtosti in brezvoljnosti, za dvig razpoloženja, za pomiritev, proti tesnobi ali proti nespečnosti. Učinki pri jemanju omenjenih rastlinskih pripravkih običajno nastopijo po od dveh do štirih tednih jemanja. Če po šestih mesecih ni ustreznega izboljšanja, je potreben obisk pri zdravniku. Za vse omenjene rastlinske pripravke velja, da podatkov o njihovi uporabi med nosečnostjo ni, zato uživanja med nosečnostjo in dojenjem ne priporočajo brez zdravniškega posveta.

Pripravke z izvlečkom baldrijana priporočajo ljudem, ki so nemirni, razdražljivi, preobčutljivi za dražljaje iz okolja, so v stresu ali pa imajo blage motnje spanja. Sočasna uporaba pripravkov iz baldrijana in sinteznih pomirjeval lahko povzroča okrepljen učinek, zato je pred takim kombiniranjem potreben posvet z zdravnikom. Pripravki iz baldrijana ne povzročajo odvisnosti, lahko pa vplivajo na sposobnost vožnje. Ni jih primerno jemati za takojšnje lajšanje motenj spanja, ker lahko učinek nastopi šele po nekaj tednih. Enako velja za pomirjevalni učinek.

Melisa se uporablja za lajšanje blagih motenj spanja, ki so posledica nemira, pomaga pri nemirnem bitju srca, glavobolu in stresu ter lajša prebavne težave zaradi tesnobe. Neželeni učinki niso znani. V velikih odmerkih zavira delovanje ščitnice, zato se ji velja izogniti pri zdravljenju s ščitničnimi hormoni. Lahko vpliva na sposobnost vožnje. Sočasna uporaba drugih pomirjeval, uspaval in alkohola je odsvetovana.

Izvlečki pasijonke zavirajo spontano lokomotorično dejavnost in podaljšujejo spanje. Cvet pasijonke pa se uporablja pri anksioznosti, napetosti ter vznemirjenosti, tesnobi in nemiru. Veliki odmerki lahko povečajo učinek antidepresivov. Med nosečnostjo in dojenjem je uporaba odsvetovana zaradi stimulativnega delovanja na maternico.

Uporaba hmelja kot pomirjevala je postala bolj priljubljena v zadnjih desetletjih. Izvleček iz hmelja je pogosta sestavina čajev s pomirjevalnim učinkom in zdravilnih pripravkov v tabletah in kapsulah.

Pripravki iz cvetov sivke naj bi imeli pomirjevalni učinek na centralni živčni sistem. Eterično olje sivke naj bi delovalo podobno kot sintezni anksiolitiki benzodiazepini in barbiturati. Pri uporabi čistega eteričnega olja je potrebna previdnost, ker lahko prekoračitev odmerka draži kožo in sluznico.

Šentjanževka odpravlja potrtost, brezvoljnost in izboljša razpoloženje. K boljšemu razpoloženju pripomore tudi žafran, ker spodbuja nastajanje serotonina.

Psihoterapija

Psihoterapija prve izbire pri anksioznih motnjah je kognitivno-vedenjska terapija, ki izhaja iz spoznanja o vzajemni povezanosti misli, čustev in vedenja. Vsebuje kognitivni del, ki je usmerjen v prepoznavanje in spreminjanje škodljivih miselnih procesov, in vedenjski del, ki človeku pomaga razvijati boljše vedenjske strategije. Cilj terapije je opolnomočiti ljudi, da so svoje težave sposobni reševati sami.

Napačne miselne vzorce, ki izzovejo in krepijo negativna čustva, imenujemo tudi miselna popačenja. Sem sodijo katastrofiziranje ali ustvarjanje črnih scenarijev, črno-beli pogled na svet, posploševanje, branje misli itn. "Katastrofiziranje preveva vse anksiozne motnje, samo vezano je na drugačne stvari. Pri generalizirani anksiozni motnji je človek, denimo, prepričan, da njegovim vrednotam (npr. družini, zdravju, zaposlitvi) grozi nevarnost in da je možnost rešitve zelo majhna. Obstaja torej nasprotje med oceno nevarnosti in oceno možnosti rešitve," pravi psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Med napačnimi vedenjskimi strategijami, ki vzdržujejo in krepijo pretirano tesnobo, pa omenja izogibanje in opuščanje dejavnosti. Učinkovita tehnika kognitivno-vedenjske terapije v teh primerih je izpostavljanje okoliščinam, ki izzovejo to tesnobo.

"Bolezenska tesnoba je naučena, in sicer z opazovanjem človeku pomembne osebe, ki je zanj model, ali z izkušnjo. Greste na primer k zobozdravniku in vas vrtanje zelo boli. Ta izkušnja ni tako problematična, saj vas naslednjič morda ne bo več bolelo. Paničen oz. fobičen strah pred zobozdravnikom se bo razvil tako, da se boste začeli zobozdravnika izogibati. Pred naslednjim obiskom vso noč ne boste spali in se boste na koncu odjavili. S tem boste svojim možganom, konkretno mandljastemu jedru ali amigdali, povedali, da je strah upravičen. Zadeva namreč poteka po pogojnem refleksu. Zobozdravnik pomeni bolečino, če moram k njemu, moja tesnoba zraste. Če se mu izognem, mi tesnoba upade. Padec tesnobe je izjemna nagrada, a naslednjič se boste zobozdravnika še bolj bali. S svojim vedenjem izogibanja dejansko hranimo svojo fobijo. In zdravljenje takšne fobije poteka s soočenjem. Treba je iti v situacijo, zato da svoji amigdali z izkušnjo dopovemo, da je stvar samo neprijetna, ni pa nevarna. Zato pravim, da fobije morda samo na začetku, če je zelo hudo, zdravimo z antidepresivi, ampak niti ne zdravimo, antidepresivi pri tem človeku krepijo pogum, da lažje izpelje soočenje," pojasnjuje Mojca Zvezdana Dernovšek.

Izpostavljanje poteka postopno, od soočenja z okoliščinami, ki nam vzbujajo manj tesnobe, do soočenja s tistimi, ki nam zbujajo najvišjo stopnjo tesnobe: "Ko se soočimo z neprijetno situacijo in občutki tesnobe ob njej, se na novo učimo. Obenem pa ob soočanju s strahom/nelagodjem/neprijetnostjo prekinemo nagrajevanje. Če se je izogibanje že močno utrdilo, je soočanje postopno. Oseba naredi seznam stvari, ki se jih boji, in jih točkuje. Začne delo na tistih področjih, ki so najmanj točkovana ... Osebe, ki se boji letenja, ne bomo poslali takoj na letalo, najprej bo šla samo gledat letala na letališče oziroma si bo predstavljala letenje v mislih," med drugim piše v priročniku Podpora pri spopadanju s tesnobo.

Med ključnimi načeli kognitivno-vedenjske terapije so sodelovanje uporabnika v terapiji, jasna določitev ciljev, usmerjenost v reševanje konkretnih težav, opolnomočenje uporabnika, da je sam sebi terapevt, kratkotrajnost terapije, njena strukturiranost s predvidljivim potekom, veliko število tehnik, ki so na voljo (izpostavljanje, preprečevanje odziva, čuječnost, meditacija, relaksacijski trening itn.).

In kdaj pridejo na vrsto drugi psihoterapevtski pristopi? "Psihoanalitična terapija je ena od modalitet psihoterapije, ki pa za zdravljenje anksioznih motenj ni vedno najprimernejša, ker podpiranje soočenja ni v ospredju. Prav lahko pride pozneje, ko se simptomatika uredi. Če povem poenostavljeno, na kognitivno-vedenjski terapiji se boste znebili simptomov in omejitev, ki jih predstavljajo, če pa hočete razumeti svoje psihično delovanje, kakšne so bile vaše izkušnje iz zgodnjega odraščanja in kako so te izkušnje privedle do duševnih težav, se odločite za eno od analitskih ali psihodinamskih psihoterapij. Vendar pa se vam lahko zgodi, da boste brez soočenja in brez spremembe življenjskega sloga na kavču leta in leta. Sama ne dajem prednosti nobeni psihoterapiji, pravim le – vsaka ob svojem času," pojasnjuje psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.

Psihoterapija izboljšuje duševno zdravje, človek je funkcionalnejši in fleksibilnejši, lažje se spoprime z vsakodnevnimi težavami, vendar pa vzrokov za anksiozne motnje ne odpravlja, saj niso znani, poudarja Dernovšek: "Ne moremo odpravljati nečesa, česar ne poznamo. Osnova psihoterapevtskih šol so določene hipoteze, zakaj se določene duševne motnje razvijejo in ponavljajo, in one v skladu s temi hipotezami verjamejo, da odpravljajo vzroke. Ampak to so, ponavljam, hipoteze, ne teorije."

Novejši pristop v okviru kognitivno-vedenjske terapije je čuječnost, ki krepi občutek nadzora nad miselnimi procesi z usmerjanjem pozornosti na doživljanje v sedanjem trenutku, ne da bi to, kar doživljamo, skušali spreminjati, zatreti ali nevtralizirati. Na ta način se naučimo sprejemati tudi negativne občutke, misli, spomine in mirno pustiti, da izzvenijo. Čuječnost temelji na predpostavki, da lahko omilimo svoje trpljenje, tako da smo osredinjeni na doživljanje v danem trenutku, namesto da premlevamo o preteklosti ali se obremenjujemo zaradi prihodnosti.

Terapija z zdravili

Zdravila so lahko pomemben del zdravljenja anksioznih motenj, saj pomagajo obvladovati tesnobnost in vznemirjenost, zaradi česar ljudje lažje sodelujejo v drugih načinih zdravljenja. Predpisati jih mora zdravnik (psihiater ali izbrani osebni zdravnik), jemati pa jih je treba v skladu z njegovimi navodili, navajajo v priročniku Pomoč pri spopadanju s tesnobo.

Glavna zdravila za zdravljenje anksioznih motenj so serotoninski antidepresivi, ki so bili sicer razviti za zdravljenje depresije, vendar so učinkoviti tudi za dolgotrajnejše anksiozne motnje. Pri njih se uporabljajo drugačni odmerki in sheme zdravljenja kot pri depresiji.

"Pri panični motnji in generalizirani anksiozni motnji uporabljamo zelo nizke odmerke zdravil, včasih zdravimo celo brez antidepresivov, pri fobijah jih damo včasih in le na začetku, pri obsesivno-kompulzivni motnji pa uporabljamo antidepresive v zelo visokih odmerkih in zelo dolgo, če je motnja trajala zelo dolgo, če pa je motnja trajala kratko, pa lahko zdravimo tudi brez zdravil," pojasnjuje Mojca Zvezdana Dernovšek.

Kot pravi, antidepresivi ne povzročajo odvisnosti in posameznik nanje ne razvije tolerance. Polno začnejo učinkovati po od treh do šestih tednih jemanja. Ljudje, ki imajo hiter metabolizem, potrebujejo višje odmerke. Današnji antidepresivi sodijo med varna zdravila. Težave, na primer samomorilske misli in zmanjšano željo po spolnosti, imajo le nekateri posamezniki, in še to večinoma na začetku jemanja zdravila, dodaja.

Poleg antidepresivov se pri zdravljenju anksioznih motenj uporabljajo tudi anksiolitiki (pomirjevala) in uspavala, ki delujejo nekaj ur in zmanjšujejo vzdraženost možganov. Predpisujejo se na začetku zdravljenja za krajši čas zaradi lajšanja hude tesnobe in vznemirjenosti ob uvajanju antidepresivov. Odsvetuje se redno jemanje dlje kot štiri tedne, ker se razvijeta toleranca (za isti učinek je treba odmerek povečevati) in odvisnost, še pojasnjuje psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek.