8. marca 1980 se je Dieter Wendt, uslužbenec vzhodnoberlinskega javnega prevoza (BVB – Berliner Verkehrsbetriebe), z družino podal v podzemlje. Kot tehnični vzdrževalec vzhodnoberlinske podzemne železnice je dobro poznal sistem linij, vzdrževalnih predorov in ure delovanja železnice. Predel med postajo Klosterstraße in Janowitzbrücke, eden redkih, ki je tudi danes, v času nenehnega navala turistov v Berlin, skorajda prazen, ker tam ni kaj videti in ni kaj početi (razen če si želite ogledati manj znane, a impresivne ostanke frančiškanskega samostana z začetki gradnje v letu 1250 (od tod tudi ime postaje Klosterstraße)), je bil namreč eden od predelov, kjer sta se na ozemlju Vzhodnega Berlina prepletali življenji obeh delov Berlina.

Klosterstraße je postaja današnje linije U2, to je nekdanje vzhodnoberlinske linije podzemne železnice, Janowitzbrücke pa je bila postaja zahodnoberlinske linije U8, ki pa je na poti od zahodnoberlinskega predela Wedding do zahodnoberlinskega Kreuzberga prečkala vzhodnoberlinski predel Mitte, na katerem so bile postaje od 13. avgusta 1961 zaprte. Bile so skopo razsvetljene, pazili so jih vzhodnonemški varnostni organi, sčasoma so tam postavili neke vrste bunkerje, v katerih so zaprti in nadzorovani sedeli obmejni policisti (da sami ne bi pobegnili), in Zahodni Berlinčani so jih poimenovali Geisterbahnhöfe ali postaje duhov.

Podzemni predor med Vzhodom in Zahodom
Dieter Wendt je kot vzdrževalec podzemne železnice vedel, da postaji Klosterstraße in Janowitzbrücke povezuje predor, ki so ga od leta 1912 gradili kot del nove linije berlinske podzemne železnice (na relaciji Gesundbrunnen–Neuköln), nato pa gradnjo zaradi prve svetovne vojne prekinili in pozneje menda zaradi stroškov opustili. Zato je tistega dne s svojo ženo in družino svojega bratranca izstopil z vlaka na postaji Klosterstraße in se po predoru (Waisentunnel) podal do linije, po kateri je vozila zahodnonemška podzemna železnica. Ker je v neposredni bližini reka Spree, je na sredini predora zapornica, ki naj bi predor ščitila pred morebitnim dvigom vode, obenem pa je preprečevala nadaljnji prehod skozi predor. Odpreti jo je bilo mogoče samo s strani, po kateri so vozili zahodnoberlinski vlaki, nad njo pa je bila (verjetno še je) majhna soba.

Tam je Wendt pustil sorodnike, odšel na prosto in se po ulicah podal do postaje Janowitzbrücke. Prijavil je nujna vzdrževalna dela (s seboj je imel torbo z orodjem) in tako se je smel podati pod zemljo. Z zahodne strani je osvobodil sorodnike, sprožil alarm, zaradi katerega je naslednji zahodnoberlinski vlak na današnji liniji U8 moral ustaviti, in vozniku povedal za svoj načrt. Ta je družino spustil v lokomotivo, člani so se polegli po tleh, da jih vzhodnonemški vojaki na postajah do zahodnega dela Berlina niso mogli videti, in jih na prvi postaji na Zahodu, to je postaja Moritzplatz, spustil "na svobodo".

Dve minuti zamude vzbudita sum
Zadeva je bila tvegana tudi zato, ker je vsaka dvominutna zamuda vlaka vzbudila sum pri vzhodnonemških obmejnih organih, ki bi se zaradi zamude ustavljenega vlaka lahko odločili za pregled vozila. Vlakovodja, ki je zaradi Wendta ustavil vlak, nikoli več ni vozil po nobeni od linij, ki so prečkale Vzhodni Berlin. To si je izboril pri nadrejenih, kajti če bi vzhodnonemški obmejni organi izvedeli, da je pomagal prebežnikom, bi se lahko zgodilo, da bi ga nekoč ustavili in aretirali.

V času obstoja Berlinskega zidu je obstajalo 16 "postaj duhov". Eden najbolj zanimivih primerov je gotovo tudi danes ena večjih postaj Friedrichstraße, kjer so Zahodni Berlinčani sredi vzhodnonemškega ozemlja lahko prestopali med današnjo podzemno linijo U6 in današnjimi linijami mestne železnice S1, S2 in S25; obenem je bila ta postaja tudi mejni prehod. Vse skupaj se je seveda odvijalo pod strogim nadzorom vzhodnonemških varnostnih organov.

Pisala sem že, da je mesto in njegove prebivalce lahko ločiti, infrastrukture pa ne. In primer mestne železnice (S-Bahn) je tozadevno še posebej zanimiv. Mestno železnico je namreč vse do začetka 1984 upravljala družba DDR-Reichsbahn, torej vzhodnonemška železnica, pa čeprav je imelo omrežje na ozemlju Vzhodnega Berlina eno samo postajo, omenjeno Friedrichstraße.

Zahodni Berlin bojkotira mestno železnico
Prav zato se je v dneh po začetku postavljanja Berlinskega zidu med Zahodnimi Berlinčani razširil pravi protestni val. Pozivali so k bojkotu S-Bahna, uničevali so stole in razbijali šipe, vozniki vlakov si skorajda niso upali hoditi okrog v svojih uniformah, mnogo pa jih je tudi dalo odpoved. Župan Zahodnega Berlina Willy Brandt je pozval k opustitvi nasilnega vedenja, a je tudi sam 16. avgusta jasno dal na znanje, da je nedopustno, da se prihodki od plačevanja kart Zahodnih Berlinčanov porabljajo za nakup bodeče žice. Kar zadeva denarja: Zahodni Berlin je moral plačevati za dovoljenje, da so linije njegove podzemne železnice potekale po ozemlju NDR-ja.

Meja je bila, kot sem že pisala, vir denarja, a je bila tudi draga. Podobno kot je Vzhodna Nemčija stalno izpopolnjevala mejo oziroma sistem Berlinskega zidu nad zemljo, ga je tudi pod zemljo. Po začetni postavitvi bodeče žice med tiri in zaprtju vhodov na podzemne postaje so tudi v podzemlju postopoma izgrajevali sistem naprav "za lovljenje" prebežnikov. Bodice ob nekdanjih vstopih na vlak, naprave, ki so zaznale prisotnost ljudi in so sprožile prižig luči v predoru, navzočnost varnostnih organov …

V povezavi z njimi je zanimivo tudi to, kako malo so jim nadrejeni zaupali. Sčasoma so na postajah zgradili prave bunkerje, iz katerih sta v vsaki izmeni po dva policista opazovala razmere na (nekdanjem) peronu, do njega pa sama nista mogla. Večkrat se je tudi zgodilo, da je izmeno obiskal predstavnik Stasija in preveril, ali trenutna zasedba nadzornega mesta dobro dela oziroma ali ni kateri že pobegnil ... Podobno strogo so nadzirali tudi vzdrževalne delavce.

Sledi postaj duhov
Sledi nekdanjih postaj duhov danes skorajda ni. Zanimiv pa je obisk nekdanje Severne železniške postaje (Nordbahnhof oziroma do leta 1950 Stettiner Bahnhof), kjer več informativnih tabel govori o zgodovini Geisterbahnhöfe in kjer je še danes vidno, da je bila postaja nekoč sama del Berlinskega zidu, saj je meja potekala ravno ob njenem robu.

Vzorčni primer: Nordbahnhof
Nordbahnhof je bila nekoč imenitna postaja, zgrajena v značilnem slogu kupolastih železniških postaj 19. stoletja; še sama čakalnica je spominjala na krasno srednjeevropsko kavarno.

Postaja je bila v drugi svetovni vojni močno poškodovana, a jo je Vzhodna Nemčija na začetku 50. let, ko so še naokoli ležale ruševine, ponovno vzpostavila le za krajše časovno obdobje. 1. maja 1952 so jo zaprli za promet, saj je od 1. junija dalje veljala prepoved dostopa Zahodnih Nemcev na ozemlje NDR-ja.

Postajo so nato po začetku gradnje Berlinskega zidu zazidali, v njej pa je delovala tista uprava mestne železnice, ki je še do nekaj let po začetku osemdesetih nadzirala železnico, ki je imela zgolj eno postajo v Vzhodnem, preostale pa v Zahodnem Berlinu. Tudi pri uslužbencih železnice – kot je že zgoraj nakazano – je bila oblast DDR-ja skrajno nezaupljiva. Tiste, ki so nadzirali promet na mestni železnici, so ob vsakem prihodu na delo temeljito pregledali obmejni policisti in vojaki, vzdrževalno osebje, ki je prihitelo v primeru nesreče oziroma okvare vlaka in je bilo tako nenapovedano, pa je pogosto moralo čakati več ur na dovoljenje za dostop do tirov. NDR je bila država, ki svojim ljudem preprosto ni zaupala, saj je tudi zid nastal, ker je do leta 1961 pobegnilo okoli tri milijone ljudi …

Predor med Vzhodom in Zahodom
Danes na nekdanjo postajo spominjajo tiri v okolici dostopov do zdajšnje veliko manjše postaje S-Bahna. V bližnjem parku (Park auf dem Nordbahnhof) in na tirih so napisane destinacije, kamor so vlaki vozili. Kako velika je bila postaja, se zavemo, če nas spustijo v nekdanji predor, ki je povezoval cesti Schwartzkopfstraße in Gartenstraße ter je tekel pod tiri. Predor so zaprli že pred gradnjo Berlinskega zidu, saj je povezoval Zahodni in Vzhodni Berlin. V njem so še danes vidni ostanki zgodnjih poskusov protesta Vzhodnih Nemcev proti enostrankarskemu režimu.

Na ploščicah so še vidne besede Fluch in SED in Henkern. Gre za dele gesla: Fluch den SED Henkern, vorwärts der Freiheit entgegen (Pobegnimo partijskim rabljem, gremo naprej proti svobodi). To je bilo eno od gesel, s katerim so srednji šolarji iz saškega Werdaua jeseni 1950, torej pred volitvami za državno skupščino, na kateri so nastopali le kandidati nacionalne fronte oziroma enotne socialistične stranke, protestirali proti načinu izvedbe volitev, pa tudi proti smrtni obsodbi osemnajstletnega Hermanna Fladeja.

Hermann Flade je namreč že prej z letaki opozarjal na zlaganost režima, in sicer tudi v humornem slogu. Na primer z metaforo NDR-ja kot gosi, ki jo Sovjetska zveza izkorišča, iz česar je izpeljal stavek: "Gos šlapa kot (Wilhelm) Pieck, gaga kot (Otto) Grotewohl in jo skubijo kot nemški narod." Ko so ga dobili, so ga obsodili na smrt, pozneje so mu kazen zmanjšali na 15 let zaporne kazni, odsedel jih je deset. V vsem tem času ni imel stika s starši, ki so se medtem odselili v zahodno nemško državo. Pri 28 letih je opravljal maturo v ZRN-ju, kamor so ga spustili po prestani zaporni kazni, in leta 1967 že doktoriral iz političnih znanosti. Svojo karierno pot je posvetil nemško-nemškim vprašanjem.

Tako kot zgodba o Berlinskem zidu je zgodba postaj duhov oziroma strašljivih postaj, kakor so jih poimenovali Zahodni Nemci in ki so bile pravzaprav zgodba sistema zidu in tudi metafora nemške politike, kakršno je vodil režim iz Pankowa, metafora za ravnanje z lastnim prebivalstvom. Vedno znova, ko se ukvarjam s to temo, razmišljam, kako so se morali počutiti vodilni funkcionarji Enotne socialistične stranke, saj so se morali zavedati, da ljudstvo (vsaj velik del njega) "pri sebi" držijo zgolj z represivnimi ukrepi, obenem pa je režim brezsramno izkoriščal mejoza služenje trdnih valut.

In prav ob severni železniški postaji se tega zelo zaveš, kot tudi teže novejše zgodovine Berlina, ko postopaš po nekdanjih, danes v cesto in v park vgrajenih tirih, v ozadju pa slutiš stavbo Bundesnachrichtendiesnta, torej zvezne varnostno-obveščevalne službe, ki je največja tovrstna stavba v Evropi (če ne celo na svetu) in ki govori o tem, da je nadzor, na žalost – čeprav danes verjetno bolj racionalno izvajan kot v tistem obdobju – še vedno eden ključnih poslov vsake države.