Bani so strnjena kraška vasica pod grebenom, s katerega se ponuja slikovit razgled na Tržaški zaliv. Med hišami, posejanimi ob ozki cesti, pogled hitro pritegne neobičajno velik kompleks – obledelo rumeno impozantno pročelje s štukaturami. Odpadle črke napisa, razbita okna in zaraščena okolica pričajo o drugačnem življenju, ki je minilo, hkrati pa so odlična iztočnica za brskanje po zgodbah, ki so ostale.

V bližnji, lepo vzdrževani, a nenaseljeni domačiji se srečamo s pisano skupino starejših domačinov, ki že na hišnem pragu drug drugega cukajo za rokav in se spodbujajo, kaj vse je treba povedati o 'tistih' časih. Časih, ki so močno zaznamovali ves svet, vaščani Banov pa so na lastni koži doživljali, kako se je v dveh desetletjih razvila mednarodna politika.

"A je bilo to v času, ko so bili tu Italijani?" "Ne, takrat so bili že Nemci!" "Ampak ko so bili Amerikanci, takrat se je pa dogajalo!" Nekdo navrže še Mongolce, Angleže in 40 dni jugoslovanskih partizanov ... turbulentno obdobje 20. stoletja, zbrano v pripovedih v slovenščini s spevnim primorskim naglasom in primesmi italijanskih besed. Obsediš in slediš toku prepletajočih se pripovedi 'malih' ljudi v vrtincu zgodovine ...

Na območju, kjer je danes propadajoča vojašnica, se je v 19. stoletju razprostiralo posestvo družine Burgstaller-Bidischini. Na njem so bili zaposleni tudi domačini. Zakonca sta umrla brez potomcev, posestvo pa so med prvo svetovno vojno uporabljali avstro-ogrski vojaki, saj je bilo v zaledju bojev ob Soči. Postavili so lesene barake in v njih nastanili predvsem češke čete. Po koncu vojne je Italija zasedla ozemlja, obljubljena v londonskem paktu, med katerim so tudi Bani. Na tem posestvu se odločijo zgraditi vojašnico. Dela se začnejo leta 1932, dokončajo jih leta 1936 in v majhni vasici se znajde okoli 1.000 vojakov. To je bilo namreč obdobje intenzivne gradnje vojašnic v obmejnem pasu, ki ga je italijanska država dodatno utrjevala.

Tesno sobivanje z vojašnico

Vojašnico so pomagali graditi tudi domačini, prav tako so se zanje našla različna dela, ki jih je potrebovalo vojaško osebje za nemoteno delovanje kompleksa. Domačinke so za vojake prale perilo. "Moja mama je sama delala lug za pranje, imela škafe in vojaki so ji nosili v pranje svoje perilo. Zapisala si je, kdo je dal kaj prat, in jim nato naredila kupe opranega perila. Bili so pošteni ljudje, vedno so plačali. Mama je imela hišo kar odprto, da so nastavili ali pobrali perilo," opisuje Rozalija (Lija) Vidau Kovačič.

Domačini so torej z vojašnico in osebjem dobro sobivali. "Vsakič, ko je bilo kaj narobe, smo najprej tekli v vojašnico po pomoč," si pritrjujejo med sabo. "Vojaški zdravnik mi je rešil oči. Vanje mi je brizgnilo vroče apno in mama me je takoj odnesla v vojašnico, kjer mi je njihov zdravnik pomagal. Pet dni sem hodila k njemu, da me je zdravil. Mojega brata je rešil gotove smrti, prišel je k nam domov, brat je bil že modrikast. Dal mu je pet injekcij, zadnjo ob 1h ponoči. Ob 6h zjutraj je prišel spet pogledat, videl je, da brat diha in spi ter rekel: 'Dobro, prijelo je. Zdaj bo okreval'," se spominja Karmela Malalan Križmančič.

V vojašnici je bival tudi vojaški kaplan, ki je daroval maše za vojake, nato pa še za vaščane. "Imeli smo prvo obhajilo, k maši smo prišle lepo oblečene. Potem nas je kaplan peljal v vojašnico in nam ponudil malico," pove Karmela. Domačini so hodili pred vojašnico po hrano, ki je ostala vojakom. "Po 17. uri smo v vrsti čakale na menažo z velikim loncem, vanjo so nam dali dobro 'paštašuto'," dodaja. Takrat so tudi spoznali testenine, sicer so jedli predvsem fižol in krompir.

Prav tako so imeli vojaško godbo, ki je ob nedeljah igrala za ljudi na Opčinah na trgu. Vaščane so v vojašnico povabili tudi ob večjih praznikih. Pravijo, da so z njimi lahko govorili slovensko, nikogar ni motilo. "Bili so normalni ljudje, niso bili vsi fašisti," se pridušajo.

Drugačno vzdušje je bilo seveda v šolah, slovenske so ukinili leta 1928. "Ko sva s sosedo Slovenko v šoli spregovorili slovensko, naju je druga zatožila. Učiteljica pa naju je takoj poslala v kot," svoja otroška doživetja v času naraščajočega fašizma opisuje Giovanna (Ivica) Hussu. Ukinjena so bila tudi vsa slovenska društva. Tedaj je imela namreč skoraj vsaka vas svoje kulturno, športno, pogrebno društvo, hranilnice. Slovenska imena so nasilno poitalijanili. "Moj oče tega ni sprejel, trdil je, da je naš priimek Ban in ne Bani. Zato posledično ni dobil nikjer službe," opisuje Marija Ban.

Do vojne je življenje v Banih in sosednjih vaseh teklo po ustaljenih tirnicah. "Potem pa so se začele vojaške vaje. Vojska je zakupila ozemlja vse do sosednje vasi, vadili so, preden so jih odposlali na fronto. V spominu mi je ostal pogled na celotne čete v popolni bojni opremi, ki so jih od tukaj odpeljali na železniško postajo na Opčinah in nato naprej na frontna območja, tudi v Afriko," se spominja Bruno Kralj, ki je živel v sosednji vasi.

Kapitulacija Italije: domačini pomagajo bežečim vojakom

8. septembra 1943 Italija kapitulira, njena vojska razpade. "Ni bilo koordiniranega in načrtovanega umika, vojaki so sami bežali z bojišč," opiše Bruno. Domačini so jim pomagali – tako tistim, ki so do takrat bivali v vojašnici, kot tudi tistim, ki so se želeli vrniti domov. Dajali so jim civilno obleko, se pretvarjali, da so njihovi sorodniki, da so jih izpustili iz vojašnice, vojakom, ki so se umikali, so dajali hrano, mleko. "Spomnim se, da je moja mama petim vojakom, ki so se skrivali pred Nemci, dala v roke kmetijsko orodje, kot da gredo na njivo delat, in jih odpeljala iz vasi, da so lahko nadaljevali pot," pravi Bruno.

"Tudi moja nona je enemu vojaku dala civilno obleko. Bil je iz Brescie, ko sem imela 12 let, se spomnim, da nas je prišel obiskat in se zahvalit," pove Lida Milkovič. A bilo je več vojakov kot oblek, razmišljajo. "Ni res, da jim nismo pomagali, Slovenci so ves čas pomagali ubežnikom, so bili le ljudje. Poveljniki so bili fašisti, navadni vojaki pa ne vsi." Po gozdovih so našli odmetane nahrbtnike, jakne, hrano, ki so jih vojaki med begom odvrgli, saj jim je bilo vedno težje nositi dodatne stvari.

Tiste, ki so jih zajeli, so Nemci odpeljali kot vojne ujetnike. "Nemški vojaki so se postavili na strateške točke in prežali na pobegle po gozdovih. Če se na ukaz niso ustavili, so nanje spustili rafal. Našli smo jih zakopane, še danes se ne ve, kdo so bili," pripoveduje Bruno Kralj. Vrgli so jih tudi v fojbe, jame.

Bombardiranje med nemško okupacijo

Vojašnico v Banih so zasedli nemški vojaki, v bližnji stavbi letnih kolonij je bila nastanjena nemška vojaška policija. Na tem območju so namreč okrepili prisotnost vojske, saj so se bali, da bi se zavezniki lahko izkrcali na jadranski obali. A po Brunovih besedah so te vojake prestavili, ko so videli, da tam ne bo izkrcanja, tja pa nastanili starejše vojake. "Proti koncu so hodili ti vojaki po hišah prosit za hrano, saj jim je vsega primanjkovalo in so bili lačni."

Med nemško okupacijo so Nemci obudili slovenske šole po Krasu, učitelji so prišli iz Ljubljane. Zasebne slovenske šole so lahko takrat organizirali tudi duhovniki. "Vse skupaj se je končalo aprila 1944, ko je bil 'bombardamento'," pojasni Ivana, ki se dobro spominja zavezniškega bombardiranja Opčin. Zavezniki so se namreč takrat intenzivno pripravljali na izkrcanje v Normandiji (izvedli so ga 6. junija 1944), zato so v zaledju nemških vojaških položajev bombardirali vojašnice, skladišča orožja, pa tudi pomembnejše prometne povezave, da bi nemški vojski preprečili hitro aktiviranje okrepitev. "Bili smo na vrtu, da bomo mularija šli v gozd po drva. Moj tata je rekel mami, naj ne pusti otrokom, da gremo ven, saj je Hitlerjev praznik in se lahko kaj zgodi. Seveda nismo ubogali. Bili smo na vrtu in šteli letala na nebu. Vidimo enega, ki je začel obračati. Naenkrat zažvižga okoli naših ušes, stemni se, vsi smo padli po tleh. To je bilo bombardiranje," opisuje Ivana. Bomba je padla v vas, v enem hlevu je ubila kravo, padla je tudi v bližino oficirske vile.

Hudi boji ob koncu vojne

Konec aprila 1945 so tja prodrli partizani, nemški vojaki so se umaknili v bunkerje. "Nemški kapetan je sklical občane, župnik je prevajal, in rekel, naj se umaknemo, saj se mislijo braniti pred partizani. Hoteli so se namreč predati Angloameričanom. Prepričani so bili, da se bodo iz bunkerjev pri Opčinah lahko branili, saj bodo partizani prišli samo s puškami. A so se ušteli, prišla je jugoslovanska vojska s težjo municijo. Tukaj je bilo štiri dni grozne bitke, če komu poveš, niti ne verjame. Na Opčinah je umrlo ogromno jugoslovanskih in nemških vojakov. V vsaki ogradi – kraške poti so ograjene – je bilo kaj: ali mrtvec, težki mitraljez ali kaj podobnega," opisuje Bruno Kralj. Doda, da med domačini ni bilo veliko žrtev, saj so upoštevali navodila in se umaknili v naravna zaklonišča.

"Vso zimo smo se ob bombnih alarmih šli skrit v bližnjo kraško jamo. 25. aprila 1945 pride obvestilo, da je konec vojne. Bila sem še otrok in sem želela iz skrivališča nazaj domov, saj je bila naša hiša blizu. Videla sem, da je bil ves hrib poln trupel. Hodila sem čez trupla, ko zaslišim streljanje. Vsi vojaki še niso vedeli, da je konec vojne. Obrnila sem se in stekla nazaj v jamo," pripoved dopolni Marija Ban.

Vsi prikimavajo, da je bilo v teh bojih ogromno mrtvih vojakov. "Niso jih imeli kam zakopati, pa so jih dali v jame," se spomni Bruno. Marija omeni kontroverzne pripovedi o fojbah, ki jih po vseh teh letih slišimo v italijanskem javnem diskurzu. "Ko danes govorijo o Bazovici, pozabljajo, da so bili noter pokopani vsi mrtvi, ne le Italijani po vojni. Ker je bilo na tem območju toliko umrlih tik ob koncu vojne, niso več vedeli, kam naj jih zakopljejo, veliko pa je kraških jam. Italija pa je potem naredila povsem svojo stvar iz tega."

40 dni partizanov

Vas in vojašnica sta tako takoj po koncu vojne znova doživeli spremembo – v njej so se za kratek čas nastanili jugoslovanski partizani. Družno se spominjajo, da je bila ob prihodu organizirana veselica, vsi so plesali. "Gledal sem partizanke, ki so bile opasane z bombami, in sem se med plesom bal, da bo kaj eksplodiralo," se zasmeji Bruno. Partizani so bili v vojašnici 40 dni. Ivanka pove, da so prinesli moko in da jim je njena mama vsak dan pekla kruh. Ko so odhajali, so vrata odprli ljudem in jim dovolili, da iz vojašnice odnesejo, kar želijo. Pri skoraj vsaki hiši je kak stol iz nemških vojaških tovornjakov, se smejejo.

Zavezniška uprava: cvetoča leta majhne vasice

Mednarodna mirovna konferenca, kjer so skušali za zeleno mizo urediti med vojno porušen svet, je vplivala tudi na 200 prebivalcev Banov. Njihova vas je padla pod Cono A, ki je spadala pod zavezniško upravo. In znova so se zamenjali stanujoči v vojašnici. Slabo leto dni so bile tukaj nastanjene angleške vojaške enote, na katere nimajo lepih spominov, saj z domačini niso sodelovali. Potem pa je vas postala začasni dom ameriških enot. "Ameriški vojaki so pogosto govorili, da imajo 'Ameriko tukaj, ne doma'," poudari Karmela Malalan Križmančič. Dobro se je godilo tudi domačinom. "Tako kot so takrat lahko gostilne, restavracije in drugi delali dobiček, niso nikoli pozneje več. Američani so bili polni denarja, saj so bili za svoje delo tukaj plačani, zastonj so imeli prenočišče in hrano, zato so lahko zaslužen denar tudi na veliko trošili. Kdor od domačinov si takrat ni opomogel, ni bil pameten," se priduša Bruno Kralj.

Domačini so z vojašnico v tistem času sklepali donosne posle. Eden izmed njih – Nando – je iz vojaške kuhinje prevzemal pomije, jih vozil v dveh čebrih na vozu z vpreženim osličkom in jih prodajal domačinom, ki so jih z veseljem kupovali za živino. Krme je namreč primanjkovalo. Prav tako je prodajal ameriške palačinke, ki so ostale od vojaških obrokov.

Ženske so nadaljevale tradicijo pranja perila – kot so pred vojno italijanskim vojakom, so zdaj prale ameriškim in z njimi spletle tudi prijateljske vezi.

Zavezniška uprava je začela znova pogozdovati obronke krasa, ki so bili požgani in uničeni med vojno. "Videli so, da je Kras zelo gol, saj Tržačani med vojno niso imeli kurjave in so posekali borovce. Da bi ljudi zaposlili, da ne bi manifestirali za komunizem, so Američani odprli cel kup različnih zaposlitev. Med njimi je bilo tudi pogozdovanje. Iskali so delavce: eni so kopali luknje, drugi so postavljali obrambne zidove. Načrt in izvedbo je imel čez Leo Dukić, ki je v Ljubljani zidal znane Dukićeve bloke. Tudi sam sem takrat delal, nosil sem vodo kopačem. Razen zadnji dan: ko smo končali, sem zjutraj in dopoldne nesel 12 litrov vina," opisuje Bruno.

Prenovili so tudi vojašnico, imeli so amfiteater. Cvetela je prostitucija, oficirji pa so stanovali tudi po tamkajšnjih stanovanjih. Z avtobusom so pripeljali 'signiorine' in vojaki so si izbrali, katera jim je bila všeč.

Praznovali so božič in domačinom je ostalo v spominu, da so si džipe okrasili kot Božičkove sani, se vozili po vasi in otrokom delili darila. V vojašnici so postavili velika božična drevesa.

"Džoni, Džoni, dej čigum"

Domačini se spominjajo, da so pridobili tudi takratno značilno ameriško blago. "Čakali smo, da so iz vojašnice odvažali smeti. Otroci smo šli za njimi, da bi iz odpada izbrskali kaj zanimivega. Prihajalo je do sporov z okoliškimi prebivalci, ki so živeli bližje odpadu in niso spustili ostalih do tja," smeje razloži Rozalija Vidau Kovačič in doda, da niso odvrgli le 'škovac' (smeti), ampak tudi še povsem uporabne predmete, ki jih morda niso več potrebovali.

Bruno je od ameriškega vojaka, ki mu je zmanjkalo denarja za pijačo, odkupil ročno uro, ki jo ima shranjeno še zdaj. Spominjajo se, da so ameriški vojaki radi veliko pili. Ker je potem po gostilnah kdaj prišlo tudi od spora z domačini, so bila nekatera območja zanje "off limits".

Rozalija prinese pokazat stekleničko Coca-Cole, spomni se tudi, kako sta s prijateljico vsakič, ko sta videli ameriškega vojaka, klicali: "Džoni, dej čigum." Enkrat so jima dali ameriški božični kolač. "Mama je delala pri eni od teh ameriških vojaških družin in je domov prinesla banane. Nisem poznala tega sadeža, mama me je spodbujala, naj jem, dokler je še. Tako sem se jih najedla, da jih imam še danes dovolj."

Med Cono A in Cono B je bila po spominih Bruna Kralja velika razlika v standardu. "Američani so hoteli pokazati, da je pod njihovo upravo boljše."

Zavezniška uprava je obnovila slovenske šole, ukinjene v času fašizma. Ustanovila je klasično gimnazijo, licej, trgovsko in druge poklicne šole. Plačevali so jih iz sklada za prosvetni oddelek. Ker ni bilo učiteljev, so jih nabrali med begunci, ki so se po vojni pred jugoslovansko vojsko zatekli k zaveznikom. "Niso bili vsi belogardisti, se pač niso strinjali z režimom. Lepo so govorili slovensko in so bili prav v redu profesorji. Veliko se jih je pozneje odselilo v Ameriko," dodaja Bruno.

Sicer pa so ameriški vojaki izvajali redne vojaške vaje in urjenja. "Imeli so posebni oddelek za plačevanje škode. Redno so popisovali vse, kar so domačini prijavili. Povedal si, po katerem terenu je šel tank, koliko zidu se ti je podrlo, poljščin uničilo, drevja poškodovalo in čez mesec dni si dobil poplačilo. S tržaškega pristanišča so v nekaj mesecih zgradili cesto do Sesljana in še dlje. Trst namreč ni nudil možnosti za hiter vojaški umik, zato so takoj zgradili precej široko cesto," opisuje Bruno.

"Ko je prišla Italija, smo domačini odšli po svetu"

Vse svoje odprte račune so Američani po njegovih besedah poplačali tudi, ko so se po devetih letih – leta 1954 – morali umakniti iz Cone A, saj je pripadla Italiji. In tukaj se je zlato obdobje vasi končalo, se strinjajo naši sogovorniki. Marija Ban omeni dogodek, ko so novembra tega leta prišli demonstranti iz celotne Italije v Trst na manifestacijo v podporo Italiji. "Leta pozneje sem spoznala enega, ki mi je povedal, da so jih plačali, da gredo "osvobodit Trst". Mi, ki pa smo bili domačini iz zaledja Trsta, pa smo takrat odšli po svetu," pove. Ker ko je prišla Italija, ni bilo več dela. "Sploh pa nismo dobili dela tisti, ki smo imeli narejene slovenske šole," doda. "Za našo vas je bil velik preobrat po odhodu Američanov," poudari tudi Rozalija. Edina zaposlitev v vasi je postala pralnica, ki je prala za zdaj znova italijansko vojašnico.

"Ostale so nam ruševine"

Obstala je do srede 90. let. Ko so padle meje, zrušil se je Berlinski zid, so začeli razmišljati, da ta vojašnica nima več smisla. "Opustili so jo leta 1994, potem so odnesli ven vse, kar je bilo vrednega. Ostale so nam ruševine," današnjo klavrno podobo ogromnega objekta poudari Kristina Kovačič, iz generacije otrok domačinov, ki se tega živahnega obdobja še tako živo spominjajo. In ki so v majhni vasi, z mejo ločeni od Slovenije, ohranili živo slovensko besedo.

"Zdaj lahko brez težav govoriš slovensko, kar se mi še danes zdi nenavadno, ker takrat so nas zmerjali s 'sciavi' in niso smeli slišati slovenske besede v javnosti," spomin na tisti čas povzame Marija Ban. Neva Hussu pa doda, da jo je pred časom zelo prizadelo, ko ji je banka iz Slovenije poslala vabilo v angleškem jeziku: "Tako se 'matramo' tukaj za slovenščino, potem pa nam pošljejo vabilo v angleščini!" Slovenščina-italijanščina-angleščina – preplet jezikov, ki se je slišal pred 70 leti, je torej aktualen še danes.