Slovensko ozemlje so leta 1941 razdelili štirje okupatorji: Nemci, Italijani, Madžari ter Hrvati. Razdelitev osrednjega dela slovenskega ozemlja med Italijo in Nemčijo je imela za posledico tudi, da je Ljubljana, glavno mesto Slovencev, postala obmejno mesto, meja pa je ločila tesno povezano mestno središče od svojega zaledja. Kakšna je bila ta meja, kje je potekala, kako so z njo živeli prebivalci in zakaj se je to, da je bila Ljubljana obmejno mesto nekako izgubilo iz kolektivnega spomina, na razstavi Okupirana Ljubljana: mesto ob meji predstavljajo raziskovalci v projektu “Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki v življenju slovenskega prebivalstva”.

Italija si je Ljubljano želela priključiti že v prvi svetovni vojni in je februarja 1916 bombardirala mesto, ki je bilo sicer v zaledju soške fronte. Takoj ko se je vojna končala, so italijanske čete zasedle ne le ozemlja, ki so si jih izpogajale v tajnem londonskem paktu, temveč so se namenile vse do Ljubljane. Ustavil jih je poveljnik srbskih čet v Ljubljani, Stevan Švabić. Dobri dve desetletji pozneje – ob napadu sil osi na Jugoslavijo leta 1941 – pa so se italijanske težnje uresničile. Ob razkosanju slovenskega ozemlja jim je pripadla Ljubljana, medtem ko se je v njenem zaledju že začelo nemško območje. "Prihod italijanske vojske je pomenil velik šok za meščane. Vedeli so, kakšna raznarodovalna politika je vladala v po prvi svetovni vojni h Kraljevini Italiji priključeni Primorski. Ljubljana je bila ne nazadnje pribežališče mnogih Primorcev in spomin na številne begunce je bil še vedno zelo živ," opisuje Kornelija Ajlec, predavateljica sodobne obče zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani in soavtorica razstave. A na presenečenje mnogih so Italijani tukaj vodili milejšo politiko, prevajali so celo književna dela, ki so jih imeli pomembna za utrjevanje fašizma.

33 kilometrov bodeče žice

Kljub temu je bil odklon meščanov velik. Oblikovale so se skupine, ki so se združile sprva v protiimperialistično, nato pa v Osvobodilno fronto, ter načrtovale mnoge ilegalne dejavnosti. Ker je odporniško gibanje uspešno sabotiralo afirmacijo novega režima, se je italijanska oblast januarja 1942 odločila za skrajni ukrep – okoli mesta so napeljali 33 kilometrov bodeče žice in tako ločili središče od zaledja. "Ob žico so namestili patrulje, celotni parameter so tudi elektrificirali in osvetlili. Pozneje so pas še dodatno utrdili tako, da so dodali bunkerje za pehoto, strelska in artilerijska gnezda, ki so se uporabljala za protiletalsko obrambo in obstreljevanje kilometrov dolgega področja, vse od Iga, Razorov, do Ježice in Kašlja. Topništvo je bilo strateško vzpostavljeno na dveh delih Rožnika, na Studencu in na Grajskem hribu," resnost varovanja prehodov v mesto razloži zgodovinarka Ajlec.

Tako so želeli prekiniti poti odporniškega gibanja, hkrati pa so meščanom pretrgali stiki s sorodniki in prijatelji na podeželju. Prehajanje je bilo namreč mogoče ob predložitvi posebne prepustnice, za pridobitev katere so veljali strogi pogoji. "Ker so se meščani v časih, ko je bil dotok dobrin v mestu omejen, zanašali na pomoč sorodnikov na podeželju, je bilo omejevanje prehodov izjemno velik udarec, tudi eksistencialen."

Vzpostavili so tudi notranji varnostni obroč – 34 nadzornih točk, kjer so čez ceste namestili španske jezdece. Oteženo torej ni bilo le prehajanje v mesto in iz njega, ampak je vladal stalni nadzor nad gibanjem meščanov.

Minska polja, stražni stolpi, bunkerji ...

"Kot da to še ne bi bilo dovolj, je na severu mesta, v Šentvidu, na Ježici, proti Sneberjam in Kašlju, potekala državna meja med Italijo in Nemčijo," poudari naša sogovornica.

Ob meji je bil izpraznjen pas, prebivalce so izselili, njihove hiše so bile porušene, gozdnate predele so posekali in napeljali še eno vrsti bodeče žice, le kilometer stran od tiste, ki je obkrožila mesto. "Dodani so ji bili še minska polja, obrambni bunkerji in 10 metrov visoki impozantni stražni stolpi."

Sicer pa se tudi meje ni dalo prehajati brez propustnic. Vida Urgl je raziskovalcem povedala, da je sama ni dobila, ker je bil oče interniran v Dachau. Zato je pogosto prehajala mejo ilegalno: "Prešvercala sem se čez žico. Teta mi je prinesla čevlje, a ji Nemec ni pustil, da bi mi jih dala. Pa smo samo vpili čez mejo. Pol je pa ona čevlje sezula in mi jih je čez vrgla, da sem jih jaz dobila, ona pa je ostala bosa, druge je imela v nahrbtniku."

Vsi ti ukrepi so bili v uporabi pa so ostali tudi, potem ko je Italija septembra 1943 kapitulirala in je oblast v Ljubljani prevzela nacistična Nemčija.

Obroč tudi kot zatočišče

Posledice težko prehodnega žično-betonskega obroča so bile vidne na vseh področjih, žični obroč pa po mnenju avtorjev razstave ni simboliziral zgolj zatiranja, ujetosti, represije in nasilja, temveč tudi potencialno zatočišče. "Ljubljana v tem kontekstu predstavlja fenomen, saj so se vanjo preko meja in žičnega obroča zatekli begunci z drugih okupacijskih območij na Slovenskem," so zapisali v predstavitvi razstave.

Kaj je od teh časov ostalo vidnega še danes? "Ostanki so danes že v precejšnji meri zabrisani, saj je po vojni sledilo intenzivno obdobje odstranjevanja sledi okupacije in razmejevanja. Z menjavo generacij, pa žal peša tudi spomin. Če pa pogledamo nekoliko natančneje, potem se najde še marsikaj," odgovarja Kornelija Ajlec. Na Rožniku se tako lahko opazijo temelji strelskih gnezd, vendar le malo pohodnikov ve, čemu je kup kamenja pred 75 leti služil. Se pa še najdeta mejna kamna, ki sta stala na Cesti Andreja Bitenca med Šentvidom in Dravljami. Vzidana sta v zid ograje ene izmed hiš, kjer sta še vedno jasno razvidni črki D in I za Nemčijo in Italijo. Nemško obmejno stražnico je mogoče najti pred Črnuškim mostom, hkrati pa si je na Ježici in v Črnučah mogoče ogledati nemška bunkerja. V Savljah so ostanki nemške obvozne železnice. Na Kašeljskem griču nad Besnico so med najzanimivejši ostanki nemške obmejne postojanke v domačiji Kansky. Tu je tudi obnovljen vkopani nemški bunker, ki je varoval nemško-italijansko mejo, kjer lahko obiskovalci dobijo občutek, kako je bilo v tedanjem času.

"Osebno me je kot Ljubljančanko, ki je odrasla pod obronki Rožnika, presenetilo število preostankov, ki smo jih na njegovih pobočjih našli s pomočjo tehnologije LiDar. Verjetno najbolj presenetljivo pa je bilo zavestno spoznanje, da Ljubljana ni bila le ožičeno, temveč tudi obmejno mesto. To je bilo tedaj prvič, upamo pa, da tudi zadnjič," še dodaja naša sogovornica.