Raziskovalci s Filozofske fakultete v Ljubljani in Geografskega inštituta Antona Melika ZRC Sazu v sklopu projekta Napravite mi to deželo nemško ... italijansko ... madžarsko ... hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva na terenu raziskujejo, kako so okupatorji med 2. svetovno vojno razkosali in razmejili majhno slovensko ozemlje. V prostorih Mestnega muzeja Idrija na gradu Gewerkenegg v Idriji so zdaj odprli razstavo, ki s fotografijami, arhivskimi dokumenti, kartografskim gradivom in pričevanji posameznikov, ki so vojno še doživeli, prikazuje vojna leta na mejnem območju med Idrijo in Žirmi.

Za razstavo so ob arhivskem delu in pregledovanju literature opravili tudi veliko terenskega raziskovanja in pogovorov s pričevalci, torej ljudmi, ki so takrat tukaj živeli. Kot pravijo glavni avtorji razstave Maja Vehar, Matevž Šlabnik in Peter Mikša, so jim bili ravno pričevalci v veliko pomoč pri odkrivanju materialnih ostankov, ki jih je še vedno mogoče zaslediti v okolju. "Predvsem pa nam brez 'lokalcev' ne bi uspelo narediti natančne analize poteka žice okoli Idrije," dodajajo.

Dve različni državi že pred 2. svet. vojno

Ta prostor je že po prvi svetovni vojni dobil značaj obmejnega območja. Idrija je namreč začetek druge svetovne vojne dočakala kot obmejno mesto na vzhodnem robu Kraljevine Italije. Italijanske vojaške enote so mesto zasedle že novembra 1918, uradno pa je območje postalo del Italije s podpisom rapalske pogodbe dve leti pozneje, medtem ko so Žiri ostale del Kraljevine SHS, pozneje Jugoslavije.

Prebivalstvo v Idriji je bilo pod potujčevalnim pritiskom, prepovedana je bila uporaba slovenščine na javnih mestih, uničeno je bilo slovensko šolstvo. Domačine so vpoklicevali v posebne delavske bataljone italijanske vojske.

Aprila leta 1941 je nacistična Nemčija s svojimi zaveznicami po kratkotrajni vojni razkosala Jugoslavijo. Slovensko ozemlje je bilo v kratkem spet razdeljeno, tokrat med nemško, italijansko, madžarsko in hrvaško okupacijsko oblastjo. Ločnice med posameznimi okupiranimi območji so postale težko prehodne, zamejene z bodečo žico, minskimi polji in stražnimi stolpi.

Prostor med Idrijo in Žirmi je po besedah raziskovalcev še posebej zanimiv, saj je tukaj potekala meja med fašistično Italijo in nacistično Nemčijo. V Ljubljanski pokrajini, ki jo je Italija zasedla po napadu na Kraljevino Jugoslavijo, je bil okupacijski režim sprva milejši. Italijani so dovoljevali slovenske institucije in uporabo slovenščine v javnosti. Za boj proti partizanom so dovoljevali ustanavljanje kolaboracionističnih enot, t. i. vaških straž oz. MVAC (Milizia volontaria anticomunista).

Na gorenjski strani – v Žireh (pod nemškim imenom Sairach) in okolici, pa je zavladal nemški okupacijski režim, ki je bil od vseh najbolj uničevalen. Vpeljali so strog režim, odstranjeni so bili slovenski napisi, ponemčili so imena. Slovenske učitelje so zamenjali z nemškim kadrom, prekinjene so bile vezi s kraji na italijanski strani meje, obrtniki so morali del izdelkov dati vojski, v nemško vojsko so vpoklicali tudi slovenske domačine. Okupator je zažgal okoli 2.000 slovenskih knjig, potekala je intenzivna nemška propaganda.

Smrtno nevarna meja

Začeli so utrjevati tudi mejo, postavili so kole, napeli žico, ob njej položili mine in ročne bombe. V širini 50‒100 metrov ob meji so izsekali gozd, porušili hiše, ki so jim bile na poti. Dela so morali opravljati domačini. Mejo so redno nadzorovali s patruljami. "Meja je tako postala težko prehodna ‒ samo s posebnim dovoljenjem ‒ ter smrtno nevarna. Tako so se pogosto nedolžna otroška igra ali ilegalni prehodi meje, na primer v želji po verski oskrbi, ohranjanju stika z bližnjimi, končali tragično," pojasnjuje soavtor razstave zgodovinar Peter Mikša.

Po kapitualicji Italije leta 1943 je italijansko uradništvo in vojaštvo odhajalo, pojavili so se razglasi osvobodilne fronte, a so Nemci še septembra tega leta po sicer nekaj neuspešnih poskusih zasedli Idrijo. Želeli so si za vojsko izkoriščati rudnik živega srebra.

Žica tudi okoli Idrije

Kmalu po prihodu so nemške vojaške enote Idrijo v celoti obdale z žico in nekatere predele zminirale. Območje so utrdili z okoli 15 vkopanimi bunkerji. Žičnati obroč so prebivalci lahko zapustili s posebno prepustnico.

"Ta podatek nas je nasploh zelo presenetil. Tudi za dobre poznavalce vojnega časa na Slovenskem je kot ožičeno mesto v večini znana le Ljubljana, mi smo do zdaj kot taka mesta identificirali še Novo mesto, Metliko, Idrijo. Idrija je v tem pogledu nekaj posebnega, ker so jo ožičili Nemci, kar je edini znani primer pri nas, saj so ostala ožičili Italijani," poudarja Mikša.

Proces čiščenja tega območja je trajal še dolgo po vojni.