1. Filmska odprava na Mednarodno vesoljsko postajo

Rusi so uspešno izpeljali izstrelitev še ene posadke na Mednarodno vesoljsko postajo (MVP). Iz Bajkonurja (Kazahstan) je raketa Sojuz-2.1a poletela v torek ob 10.55 po našem času, sporoča ruska vesoljska korporacija Roskozmos. V nebo je ponesla vesoljsko ladjo Sojuz MS-19. Priklop na modul Rasvet je sledil čez zgolj tri ure in pol oziroma po opravljenih dveh orbitah. Zaznamovale so ga težave s samodejnim sistemom Kurs, zato je približevanje in priklop ročno opravil veteranski kozmonavt Anton Škaplerov. Kurs je v zadnjih letih prepogosto zatajil, zato v Roskozmosu napovedujejo temeljito preverbo.

Video 1: Posnetek izstrelitve

Video 2: Postopek priklopa

Druga dva člana posadke Sojuza MS-19 nista profesionalna vesoljeplovca, temveč gre za filmsko ekipo. To sta igralka Julija Peresild ter snemalec in producent Klim Šipenko. Zanimivo je, da ju Roskozmos na svoji uradni spletni strani ne uvršča med posadke MVP-ja. Zdaj imata zgolj dober teden dni časa za snemanje filma z naslovom Izziv (Vizov), na tla se bosta vrnila že prihodnjo nedeljo s Sojuzom MS-18 in drugim kozmonavtom, Olegom Novickijem. V ta namen so med ladjama zamenjali sedežne kalupe, ki so pri ruskih vesoljskih ladjah prilagojeni posamezniku. Škaplerov bo skupaj s Pjotrom Dubrovom na postaji ostal še 174 dni. Trenutno je na postaji deset ljudi.

Video 3: Posnetek vkrcanja na MVP

Video 4: Dražilnik za Izziv

Sorodna novica Petdeset let od prvega poleta programa Apollo s posadko v vesolje

Veliko filma v vesolju

Kot rečeno, Rusi prav zdaj snemajo film Izziv, ki bo prvi celovečerec, posnet v vesolju. Vsaj deloma, TASS piše, da bodo tam posneli za približno 40 minut materiala. Zgodba: zdravnik (ali zdravnica?), ki ne ve ničesar o vesoljskih potovanjih, je prisiljen odpotovati v orbito, da reši življenje kozmonavta, piše TASS.

Večkrat se v zahodnih in ruskih medijih najdejo navedbe, da gre za prvi film iz vesolja, kar seveda ne drži. Televizijske kamere so v vesolju že od najzgodnejših programov, astronavti so z njihovo pomočjo oddajali v živo (npr. na prvi odpravi Apolla s posadko, intervju s takratnim astronavtom na povezavi desno), tako so nastali tudi številni dokumentarci, pa tudi umetniški oziroma domišljijski filmi. Na primer, ruska Vrnitev iz orbite (Vozvraščenje z orbiti, 1984) je bila deloma posneta na takratni ruski vesoljski postaji Saljut 7 in vesoljski ladji Sojuz T-9.

Video 5: Izsek iz Vrnitve iz orbite (1984)

Britanski bogataš Richard Garriott je leta 2008 kot turist na Mednarodni vesoljski postaji posnel in tudi sproduciral kratki znanstvenofantastični film Apogej Strahu (Apogee of Fear), ki je na MVP-ju tudi doživel premiero. Širši javnosti je postal dostopen leta 2012. Garriot, znan tudi po seriji računalniških videoiger Ultima, je film objavil na YouTubu:

Video 6: Apogej strahu

Sorodna novica Misija nemogoče? Ne, Tom Cruise bo snemal na krovu vesoljske postaje.

Na MVP-ju posnet celovečerec načrtujejo tudi Američani s Tomom Cruisom v glavni vlogi (povezava levo).

Menjava poveljevanja in feferoni

Ta ponedeljek je poveljevanje Mednarodne vesoljske postaje prevzel evropski/francoski astronavt Thomas Pesquet, sporoča Esa. Dobil ga je od Japonca Akihika Hošideja. Vodenje bo kratkotrajno, le do odhoda posadke Crew-2 novembra letos. Hošide je bil "za krmilom" od aprila.

Še ena zanimivost z MVP-ja. Ta teden so štiri rastline čili v eksperimentu APH (Napreden rastlinski habitat) prvič pognale plodove, sporoča Nasa. Z njimi se je ukvarjala astronavtka Megan McArthur, vizualije v tvitu desno. No, male čilije bodo pobrali konec meseca, jih razkužili, nekaj pojedli (in podrobno dokumentirali doživetje), preostanek pa bodo z vesoljsko ladjo poslali v kopne laboratorije na analizo.

Zakaj pekoča paprika? Ker vsebuje veliko vitamina C in drugih koristnih spojin, poleg tega ima močan okus, kar je v orbiti še posebej koristno. Redna pritožba astronavtov se namreč glasi: hrana v vesolju je bolj medla, manj okusna. Vesoljsko hrano si zato pogosto izdatno začinijo. In če bo čilije dovolj preprosto gojiti v orbiti, bodo morda človeški spremljevalec na bolj oddaljenih potovanjih.

2. Težki časi za rusko vesolje – in poročanje o njem

Rusija namerava še zmanjšati proračun za vesoljske dejavnosti, poroča medij ArsTechnica. Leta 2022 bo znašal 2,5 milijarde evrov, kar je za pol milijarde manj. Podobni rezi se bodo nadaljevali do leta 2024. Predsednik Ruske federacije Vladimir Putin naj bi bil nezadovoljen z izkupičkom ruske vesoljske industrije, med drugim tudi s tem, da je letos uresničila 53 od načrtovanih 83 ciljev (o tem poroča tudi TASS). Najbolj so na udaru postavki za "proizvodno-tehnološke dejavnosti" in "kozmodromi", denarja za "znanstveno raziskovanje in razvoj" pa sploh ne bo. Takšni so načrti. Kot v ZDA, kjer zakonodajalci predloge dolgo meljejo in gnetejo, jih tudi tukaj še utegnejo spremeniti. Vsekakor pa so to slabe novice za ruski vesoljski program. Denar zanj je upadal tudi v zadnjih letih. In od velikih načrtov, ki jih trenutno vodstvo Roskozmosa v zadnjem času redno naznanja, bo ostalo le malo.

Na tak način bo Rusija iz velesile čez čas postala ena izmed obrobnih držav, kar je velik padec za eno najslavnejših vesoljskih držav v zgodovini. Iz pobudnice in nosilke velikih dosežkov bo postala pretežno podpornica, nekje na ravni Evrope, in prispevala k slavi projektov ali ZDA ali Kitajske.

Torej, kaj bo po Mednarodni vesoljski postaji? Ruski ROSS na tak način odpade, bi pa Rusija lahko sodelovala pri kitajski lunarni vasici ali pri ameriškem Artemisu.

Za primerjavo: Nasa ima proračun 19 milijard evrov, kitajska vesoljska administracija okoli 10 milijard evrov, Esa 6,5 milijarde evrov, Jaxa slabe štiri milijarde evrov, indijski Isro pa slabe dve milijardi evrov.

Oteženo delo ruskih novinarjev

Slabi časi se napovedujejo tudi za ruske novinarje, ki poročajo o tamkajšnjem vesoljskem programu. V veljavi so namreč nove regulacije, ki državljanom Rusije v praksi prepovedujejo poročanje o ruskem vesoljskem programu zunaj Rusije. Kot je zapisala ruska vesoljska novinarka Katja Pavluščenko: "Dragi prijatelji! Zelo mi je žal, ampak v skladu s seznamom podatkov, ki ga je objavil FSB in ki – če jih prenesemo tujcem – lahko škodujejo varnosti Rusije; je skorajda vsako poročanje o ruskih vesoljskih dejavnostih prepovedano." Če bi to storili, bi namreč dobili pravno nalepko "tuji agenti". Večina teh vrst podatkov se nanaša na dejavnosti Roskozmosa, na njegove raziskave, financiranje, stanje raket in talne infrastrukture, načrtovanih plovil in raket, sodelovanje z drugimi agencijami ... "Sicer obstajajo izjeme za poročanje o znanstvenih, povsem civilnih projektih in o sodelovanju s tujimi agencijami. A v Rusiji sta civilna in vojaška kozmonavtika tesno prepleteni. Nikoli ne veš, kdaj boš stopil na mino. To pomeni, da za zdaj za vas ne bom mogla poročati o ruskih vesoljskih dejavnostih."

Burja ostaja v Kazahstanu

Rusija še vedno poskuša iz Kazahstana pridobiti stari raketoplan Buran. Primerek z imenom Burja že dolgo propada v starem hangarju v Bajkonurju, o njegovem lastništvu pa se prepirata poslovnež Dauren Musa in kazahstanska vlada. Musa je po poročanju ArsTechnice Roskozmosu sporočil, da bo Burja končala v Rusiji samo, če bo ta država Kazahstanu vrnila lobanjo zadnjega kazaškega kana, moža po imenu Kenesarij Kasimov, upornika proti ruski nadvladi.

Buran je bil sovjetski odgovor na ameriške raketoplane Space Shuttle. Opravil je en uspešen polet, po propadu Sovjetske zveze je bil program zaradi pomanjkanja denarja ustavljen.

3. Kapitan Kirk oziroma Shatner v vesolje

William Shatner, ki je zaslovel z vlogo kapitana Jamesa T. Kirka v Zvezdnih stezah, se bo čisto zares podal v vesolje: prihodnji teden 12. oktobra ga čaka polet v vesoljskem plovilu New Shepard družbe Blue Origin, piše MMC. 90-letni igralec je ob tem dejal: "Že dolgo poslušam o vesolju. Zdaj sem dobil priložnost, da ga vidim od blizu, in sem jo pograbil. Kakšen čudež." Poleg igralca bodo v ekipi še nekdanji inženir Nase Chris Boshuizen, znanstvenik Glen de Vries in Audrey Powers, podpredsednica družbe Blue Origin in inženirka. Shatner bo ob tem postal tudi najstarejši človek v s poletom v vesolje. Zadnjih nekaj mesecev je ta rekord pripadal 82-letni Wally Funk, ki je pred časom prav tako letela v New Shepardu. Ker bo šel prek 100 kilometrov višine oziroma čez t. i. Karmanovo črto, ne bo dvoma o tem, ali je bil v vesolju. Polet bo sicer paraboličen, in ne orbitalen.

Shatner je star že 90 let. Spremljate ga lahko na Twitterju.

4. BepiColombo prvič obletel Merkur

Sorodna novica Sonda BepiColombo na Zemljo poslala prve fotografije Merkurja

Evropsko-japonska sonda BepiColombo je opravila prvi oblet svoje glavne tarče, planeta Merkurja. Najbližje mu je bila prejšnjo soboto, 2. oktobra, ob 1.34 po našem času pri višini 199 kilometrov, sporoča Evropska vesoljska agencija. Širšo javnost seveda najbolj zanimajo fotografije, zato jih je Esa zbrala 53 in jih sestavila v animacijo, dostopno v spodnjem videu. Fotografije so sicer začele nastajati približno pet minut po najbližji točki obleta na razdalji okoli 1000 kilometrov od površja. Narejene pa so z manj zmogljivo navigacijsko kamero, precej boljše podobe si lahko obetamo, ko bo robot čez leta dejansko utirjen.

Esa je ob tem pripravila podroben opis navigacije obleta, kar se izkaže za dokaj zapleten izziv. Več na tej povezavi.

Potovanje za BepiColomba še ni končano. Še enkrat bo švignil mimo Venere in še petkrat Merkurja, preden se bo leta 2025 dokončno utiril v orbito okoli tega Soncu najbližjega planeta. Takrat bomo prišli do faze, ki najbolj zanima znanstvenike. Z vesoljskega plovila bodo odvrgli pogonski modul, vsak svojo pot pa bosta začela evropski MPO in japonski MMO in se lotila meritev magnetnega polja, topografije, kemične sestave površja in notranje strukture planeta. Ena izmed ugank, ki jo z misijo poskušajo streti, je naslednja: kako je lahko tako blizu Sonca nastal tako gost planet. Ena izmed hipotez pravi, da je Sonce odpihnilo redkejši material. Znanstvenike v nadaljevanju zanima, ali je železno jedro planeta staljeno in zakaj obsega kar 60 odstotkov mase planeta. Več o znanstvenih ugankah v članku ob izstrelitvi (leta 2018 na raketi Ariane 5).

Potovanje traja že tri leta

Potovanje je dolgo in zapleteno, saj Merkur spada med zahtevnejše planete za utirjenje v orbito. Je namreč Soncu najbližji, oddaljen le 58 milijonov kilometrov, in sonda se mora za utirjenje bojevati tudi s silnim privlakom zvezde, za kar je potrebne precej energije. Tudi zato je Merkur do zdaj dobil le dva obiska, nekaj mimoletov (Mariner 10) in eno sondo orbitalko (Messenger).

Avdio: Oddaja Frekvenca X na to temo (v njej so tudi pojasnila astrofizičarke Dunje Fabjan)

5. Arabci napovedujejo asteroidno misijo

Združeni arabski emirati (ZAE) so še nadgradili svoje velikopotezne vesoljske načrte. Ta teden so napovedali misijo, ki bo obletela Venero, sedem asteroidov in na enem izmed njih tudi pristala, poroča medij National News, ki pokriva Bližnji vzhod.

Misija se bo začela leta 2028, trajala bo vsaj pet let in bo kompleksna. Sonda bo najprej obletela Venero in nato Zemljo, da bo pridobila hitrost za dosego asteroidnega pasu za Marsom. Do asteroidov naj bi prispela leta 2030 in tam tri leta potrošila za opazovanje sedmih posameznih asteroidov. Nato bodo Arabci enega izbrali za pristanek in jemanje vzorca leta 2033.

Gre torej za misijo, podobno dvema japonskima Hajabusama, ki so že večkrat pristale na asteroidih in nas oskrbele s pristnim materialom iz časa nastanka Sončevega sestava.

Vesoljska agencija ZAE bo pri pripravi in izdelavi sonde in njenih instrumentov tudi tokrat sodelovala z ameriško Univerzo v Koloradu. Z njo je pripravila tudi sondo Marsovsko upanje (Mars Hope), ki se je letos utirila okoli Marsa, kar je bil velik uspeh za to malo arabsko državo (poglavje 1). Tako velik uspeh, da je na taisti dan predsednik Turčije Recep Tayyip Erdoğan slovesno naznanil turški desetletni vesoljski program (poglavje 3).

To sicer ni konec vesoljskih načrtov Združenih arabskih emiratov. V sodelovanju s SpaceX-om želijo leta 2024 na površje Meseca poslati rover (poglavje 3). Imajo pa tudi dolgoročni načrt, katerega končni cilj je vzpostavitev arabske kolonije na Marsu do leta 2117.

6. V Planici odprli Laboratorij za gravitacijsko fiziologijo

V Planici so prejšnji petek uradno zagnali Laboratorij za gravitacijsko fiziologijo, sicer organizacijsko del ljubljanskega Instituta Jožef Stefan. Laboratorij je nadgradnja dolgoletnega dela ekipe za profesorjem Igorjem Mekjavićem. V Planici namreč že okoli 10 let izvajajo raziskave vpliva fizične nedejavnosti in zmanjšane koncentracije kisika (hipoksije) na človeško telo, s tem pa do neke mere simulirajo razmere v vesolju. Zdaj pa so pridobili uraden naziv raziskovalne institucije Evropske vesoljske agencije (Esa) in tamkaj tudi namestili manjšo človeško centrifugo, torej napravo, ki človeka vrti v krogu. Preverjali bodo vplive takšne centrifuge in tudi hkratne telovadbe na človeško telo.

Ugotovitve bodo prišle prav, ko bo take vrste centrifuga nekoč v vesolju, ali na vesoljski postaji ali na dolgoprogaški vesoljski ladji, in za vesoljce simulirala želeno silo težnosti. Prav pomanjkanje težnosti spada med velike težave potovanja po vesolju. Človeško telo se namreč hitro "prilagodi", manj obremenjene kosti izgubljajo gostoto (zato se lahko vesolju poenostavljeno reče tudi oblika osteoporoze), mišice izgubljajo moč in maso, šibijo vezi, zaradi povišanega tlaka v glavi trpijo oči in še in še. Čeprav so različne vasice na Mesecu ali potovanja na Mars še precej daleč v prihodnosti, pa Nasa in Esa ne izgubljata časa in peljeta medicinske raziskave, s katerimi bomo morda vesoljske dogodivščine naredili manj smrtonosne za odposlance človeštva. Poleg planiškega laboratorija ima Esa samo še dve takšni napravi, v Toulousu in Kölnu, kjer je tudi evropsko astronavtsko središče. Odprtja se je udeležil tudi generalni direktor Ese Josef Aschbacher. (Mimogrede, v prihodnjih dneh bo na MMC-ju in Radiu Slovenija objavljen tudi intervju z njim.)

Sorodna novica V Planici odprli Laboratorij za gravitacijsko fiziologijo

Del Aschbacherjevega govora je prenesla Slovenska tiskovna agencija: "Esa je zelo vesela, da v svoj program dodaja Nordijski center Planica, saj ima ta edinstveno sposobnost, da lahko izvaja raziskave pri hipoksiji, pomanjkanju preskrbe s kisikom v krvi. Prihodnje misije v vesolje bodo najverjetneje hipoksične, saj bodo omogočile gradnjo z lažjimi konstrukcijami ali zmanjšale tveganje za dekompresijsko bolezen med izhodi iz plovil in operacijami na površju. Rezultati t. i. ležalne raziskave se lahko uporabijo za pripravo na vesoljske polete ljudi in nam bodo v veliko pomoč pri pripravi prihodnjih misij." Ob tem je pohvalil vse partnerje, ki so projekt privedli do uresničitve, in pozval predstavnike vlade, naj premislijo o še dodatnem povečanju slovenskega prispevka v okviru dejavnosti Ese.

Košček zgodovine

Vzpostavitev laboratorija je v veliki meri plod dvajsetih let dela raziskovalcev Odseka za avtomatiko, biokibernetiko in robotiko IJS-ja pod vodstvom Mekjavića. Prvim poskusnim raziskavam pred dvema desetletjema je leta 2007 sledila vzpostavitev višinske sobe v hotelu v Planici, leta 2010 pa je Slovenija z Eso podpisala sporazum o sodelovanju. Že leto dni za tem so raziskovalci IJS-ja od Ese prejeli posebno podporo za raziskave vplivov hipoksije na procese prilagajanja na breztežnost, leta 2016 pa je bil podpisan pridružitveni sporazum, s katerim je Slovenija pridobila možnost sodelovanja v izbirnih programih Evropske vesoljske agencije, zgodovino povzema STA.

7. FOTO: Nevaren ples

Hubblova ekipa je ta teden izpostavila fotografijo dveh galaksij (osvetij ali meglenic), ki sta tako medsebojno prepleteni, da imata skupno ime: Arp 91. Spiralni galaksiji sta 100 milijonov svetlobnih let stran, spodnja je NGC 5953, zgornja NGC 5954. Takšne interakcije med galaksijami so pogoste in naj bi bile izvor eliptičnih galaksij. S človeškega vidika so zelo počasne, trajajo stotine milijonov let, zato bosta vsaj v času naših življenj galaksiji videti skoraj natančno tako kot na zgornji fotografiji.

8. NA KRATKO:

9. SKOK V ZGODOVINO: Prvič uzrli oddaljeno stran Meseca

Pred 62 leti, 7. oktobra 1959, je človeštvo prvič uzrlo podobo oddaljene strani Meseca, spominja Roskozmos. Sovjetska sonda Luna-3 je namreč obletela Luno in ta dan nazaj na Zemljo poslala posnetke. Ti so sicer bili nejasni, a vseeno zgodovinsko pomembni.

To je bil velik tehnični zalogaj za čase, ko se je fotografiralo na film in ni bilo ravno 5G brezžičnega medmrežja za prenos podatkov, računalniki pa so bili velikosti sob. Podrobnosti o fotoopremi so na voljo tukaj, le na kratko povzemimo. Fotoaparat je bil fiksno pritrjen, sonda se je morala obračati proti tarči, kar je počela s pomočjo fotocelice. Fotoaparat je imel dva objektiva, ozko- in širokokotnega, in je fotografiral na film. 29 posnetkov je bilo razvitih znotraj sonde. Nato so svetlobo poslali skozi film na detektor na drugi strani. Jakost svetlobe je bila pretvorjena v električni signal in to je sonda poslala nazaj na Zemljo. 17 fotografij je bilo uporabnih, a zaradi šibkega signala nejasnih. Stik s sondo je bil izgubljen 22. oktobra.

Video: Tedanje medijsko poročilo

FOTO: Oddaljena stran, posneta med odpravo Apollo 16

Avdio: Tematsko umetniško delo o temni strani Meseca

10. NA VIDIKU:

Torek, 12. oktober - New Shepard - parabolični polet

Četrtek, 14. oktober - Sojuz-2.1b - OneWeb

Petek, 15. oktober - Dolgi pohod-7 - Šendžov-13

Sobota, 16. oktober - Atlas V - Lucy

11. IZPOSTAVLJENI KOMENTAR UPORABNIKA: