Jurij Borisov, novi generalni direktor ruske vesoljske korporacije Roskozmos, je poprejšnji teden zamenjal znanega Dimitrija Rogozina (poglavje 6). Zainteresirana javnost je napeto pričakovala, kam bo (pre)usmeril korporacijo. Zato ni čudno, da je njegova prva napoved zavzela naslovnice svetovnih medijev.

Predstavitev prioritet pri Putinu

Roskozmos je objavil prepis delovnega sestanka med Borisovom in predsednikom Ruske federacije Vladimirjem Putinom.

Borisov je Putinu predstavil prioritete. Na vrh je postavil podporo gospodarstvu. Vesoljska navigacija, telekomunikacije, meteorologija, vse to so vesoljske storitve, brez katerih si ne moremo predstavljati sodobnega življenja, je poudaril Borisov.

To je na prvi pogled velik preobrat. Predhodnik Rogozin je namreč Roskozmos usmeril izrazito v vojaške vode oziroma v podporo vojni pod sloganom "Vse za fronto, vse za zmago". V resnici pa se področji precej pokrivata. Satelitska navigacija, opazovanje terena v različnih valovnih dolžinah, satelitske komunikacije in prenos podatkov koristijo tako gospodarstvu kot vojski.

Putinu je tudi dejal, da bo Rusija po letu 2024 zapustila Mednarodno vesoljsko postajo, in dodal, da bodo vse obveze do mednarodnih partnerjev izpolnjene. Izjava je hitro završala, številni mediji so objavili, da bo partnerstva čez dobri dve leti konec.

Še naprej nejasna prihodnost MVP-ja

Kaj izjava v resnici pomeni? Kaj se bo zgodilo z Mednarodno vesoljsko postajo? Ne vemo. Izjava je ravno prav nejasna, ruska zgodovina pa dovolj nastlana z neuresničenimi grožnjami, da je napoved nemogoča.

Od ruske invazije v Ukrajini leta 2014 in zahodnih sankcij je Rusija večkrat napovedala ali umik z MVP-ja ali pa, da ne bo podaljšala delovanja. Navadno je šlo za izboljševanje pogajalskega izhodišča pred novim obdobjem financiranja postaje. Postaje, ki je po vseh teh napovedih še vedno na nebu. Povrhu Borisov ni dejal, da bodo izstopili leta 2024, ampak po letu 2024.

Ne vemo torej, ali bodo Rusi napoved sploh uresničili, in če jo že bodo, bi to lahko bilo tudi poslednji dan pred padcem v ocean leta 2031.

Uradnega obvestila ni

Medvladna pogodba o Mednarodni vesoljski postaji nalaga, da mora partner eno leto pred odstopom od pogodbe obvestiti depozitarja, torej Združene države Amerike. Šele ko bo Rusija to storila, bomo vedeli, da misli resno. Do zdaj ni. Obstaja tudi manj verjetna možnost, da Rusija pogodbo krši, se umakne brez obvestila partnerjem, ali pa začne s postajo ravnati destruktivno. A v tem primeru bi si morda zaprla vrata za mednarodno sodelovanje pri vesoljskih projektih za dolgo, dolgo časa. Tudi pri Kitajski in sorodnih državah, ki jih invazija v Ukrajini ne moti preveč.

Tiskovnega predstavnika Kremlja Dimitrija Peskova je TASS povprašal, ali je bila odločitev za umik usklajena s Putinom. Peskov je odgovoril, da je bila odločitev sprejeta že dolgo nazaj.

Bodo Rusi pravočasno dobili nadomestno postajo?

Umik z MVP-ja je tesno povezan z napovedano rusko vesoljsko postajo ROSS. Borisov je v pogovoru s Putinom izrazil prepričanje, da jo bodo do takrat že začeli postavljati. Tudi pri tem se zapleta. Malo verjetno je, da bo prvi modul ROSS-a letel že leta 2024 ali 2025. Spomnimo na najnovejši ruski modul Nauka, ki je z vgradnjo na MVP zamujal debelih 14 let in imel kljub temu kup tehničnih težav. Zdaj naj bi precej modernejši modul NEM dokončali in izstrelili čez nekaj let. Ni nemogoče, a ob zahodnih sankcijah in posledično omejitvi uvoza pomembnih visokotehnoloških komponent manj verjetno. Tako bi se lahko Rusi od MVP-ja dejansko poslovili malo pred poslednjo orbito.

Razen če so pripravljeni več let ostati brez lastne vesoljske postaje. Ruska vesoljska industrija bo vsekakor proti, ker bo za nekaj časa ostala brez poslov. Nasprotovanje bi temeljilo tudi na prestižu in ponosu. Rusija – oziroma predhodnica Sovjetska zveza – je pionirka vesoljskih postaj. Ko je v 60. letih prejšnjega stoletja postalo jasno, da bodo Američani prvi na Luni in da je sovjetska raketa N1 za lunarni program zatajila, so se Sovjeti pognali za še neosvojenim, a dosegljivim ciljem: vesoljskimi postajami. Tako so postavili prvo v zgodovini, Saljut 1. V prejšnjem tisočletju je Sovjetska zveza imela kar sedem postaj, ZDA pa zgolj eno: Skylab. Pohvali se lahko tudi s prvo večmodularno vesoljsko postajo, Mir. Američani so prepoznali ekspertizo nekdanjih sovražnikov v hladni vojni in tudi zato predlagali združitev načrtovane vesoljske postaje Freedom z ruskim Mirom 2 v – Mednarodno vesoljsko postajo. Ob vsem tem bi bilo za Ruse dandanes precej boleče, če bi ZDA in preostali "zahodni" svet imel MVP, Axiomov dodatek in še eno zasebno vesoljsko postajo, Kitajci svoj Tjanven, Rusija pa nič. A obenem je vojna v Ukrajini pokazala, da se je rusko politično vodstvo pripravljeno marsičemu odpovedati.

Da so ruski uradniki nenaklonjeni takšni časovni luknji, je za Reuters dejala vodja Nasinega programa za vesoljske polete s posadko Kathy Lueders. Po njenih besedah so na delovni ravni izrazili željo po ohranitvi partnerstva, dokler ROSS ne bo letel.

Medsebojna odvisnost na MVP-ju

Zakaj je rusko sodelovanje pomembno? Ker je nujno. Brez ruskih modulov in storitev MVP dolgoročno ne more obstati. Ruske vesoljske ladje Progres in odsek Zvezda periodično prižigajo pogon, dodajajo hitrost in s tem dvigajo tirnico postaje. Brez tega bi se postaja polagoma upočasnila in padla v uničenje.

Nasa sicer razvija podobne zmogljivosti. Pred kratkim je večkrat poskusno dvignila postajo s tovornimi vesoljskimi ladjami Cygnus ameriškega proizvajalca Northrop Grumman. Toda tega ne more početi sama. Med prižigom potrebuje pomoč ruske strani, ki skrbi za stabilizacijo in usmeritev. Brez tega bi se postaja začela obračati. Ameriška stran je sicer opremljena z žiroskopi, a ti so prešibki za sile dvigovanja postaje.

Sicer pa velja tudi nasprotno: ruski del MVP-ja nujno potrebuje električno energijo, ki jo zagotavljajo ameriški paneli sončnih celic. Postaja je bila namenoma zasnovana tako, da se strani medsebojno potrebujejo.

Kako bi sploh bila videti ločitev

Glede na znane podatke Rusija projekta ne bo zapustila pred letom 2028. A vsega ne vemo, stvari se lahko spremenijo. Preostali partnerji se morajo dejavno pripraviti tudi na najslabše mogoče scenarije. Na začetku leta je svetovalni odbor Nasi priporočil, naj čim prej ustanovi posebno skupino, ki bo pripravila načrte za primer najhujšega.

Kako bi ločitev potekala, je stvar dogovora. Rusija je lastnik svojega segmenta, sestavljenega iz več modulov. Z njim lahko naredi, kar želi. V skladu s pogodbo se sicer mora o posegih, ki lahko vplivajo na preostanek postaje, posvetovati z drugimi partnerji.

Nato lahko naredi marsikaj. Lastnino prepusti drugim v uporabo zastonj ali za plačilo. Pod Rogozinom so razmišljali, da bi po odhodu partnerjem zaračunavali storitev dvigovanja postaje. Lahko tudi zaprejo loputo in na vse skupaj "pozabijo". Skrajni scenarij je fizična ločitev. Ta je težko izvedljiva. Potrebnih bi bilo več vesoljskih sprehodov za prekinitev povezav, po ločitvi pa bi bila oba segmenta v težavah. Rusom bi primanjkovalo elektrike, preostalim partnerjem pa stabilizacije in dvigovanja. A Rogozin je večkrat namignil ravno na ta scenarij.

ZDA sicer imajo rezervo, ki bi v tem primeru lahko koristila. Na začetku gradnje Mednarodne vesoljske postaje je namreč pripravljala dva rezervna modula, za primer, da bi izstrelitev ruske Zvezde spodletela. V tem slučaju bi najprej vgradili Interim Control Module, po treh letih pa še ISS Propulsion Module. Interim Control Module je po poročilih medijev izdelan in čaka v skladišču. Ker je bil zasnovan za izstrelitev v Space Shuttlu, bi ga morali predelati, pa na splošno obnoviti. ISS Propulsion Module ni bil izdelan, obstajajo pa načrti.

V sili hudič še muhe žre, pravi pregovor. In če bi Rusija prenehala dvigovati postajo, bi se Zahod najbrž potrudil poiskati rešitev na hitro in morda izven dozdajšnjih standardov, da MVP le ostane na nebu.

V kakšnem stanju je sploh postaja

Obstaja še en pomemben vidik. Tehnični. Bo postaja sploh lahko vzdržala do leta 2030, kot si želijo ZDA? Ruski del je v najslabšem stanju. Vse več je razpok, skozi katere uhaja zrak. To ni dober znak za prihajajoče desetletje. Strokovnjaki RKK Energie opozarjajo, da se bo skozi leta pojavljalo vse več napak in odpovedi. To ne pomeni zgolj nevarnosti za posadko, temveč dodatno delo. Namesto ukvarjanja z znanstvenimi eksperimenti se mora posadka ukvarjati z vzdrževanjem in popravili. Zato Rusija pravi: "Bolje, da NEM namesto Mednarodni vesoljski postaji namenimo ROSS-u in začnemo na novo."

ROSS, naslednik Mira

ROSS je trenutno v prvi fazi predhodnega načrtovanja. Precej podrobnosti je v intervjuju za Roskozmos razkril Vladimir Solovjev, glavni oblikovalec pri družbi Energia in vodja poleta za ruski segment MVP-ja.

Odločili so se za soncesinhrono polarno tirnico z naklonom 96,9 stopinje in nadmorsko višino 372 kilometrov. Tako bodo lahko s postaje opazovali večino ozemlja Rusije (in tudi sveta). Ozemlja bodo vedno lepo osvetljena. Z ROSS-a bodo očitno intenzivno opazovali površje Zemlje v različnih valovnih dolžinah svetlobe: optični, infrardeči, ultravijolični, radijski. Še posebej jih zanima dogajanje na polih Zemlje. (Severni pol je interesno območje Rusije, bogato s surovinami, želi pa si ga tudi več drugih držav.)

MVP ima naklon tira 51,6 stopinje, kar je ugodno za izstrelitve z Bajkonurja, vendar se z MVP-ja večina Rusije ne vidi, je povedal Solovjev.

Težava je tudi lokacija. Bajkonur je v Kazahstanu, odnosi med Rusijo in Kazahstanom pa se tudi ohlajajo. Zato je Rusija že zgradila kozmodrom Vostočni, ki pa je neugoden za izstrelitve v MVP-jevo tirnico in primernejši za ROSS-ovo.

Rusija se bo očitno odpovedala nenehni prisotnosti ljudi v vesolju. Posadka bo na ROSS-u od dva- do trikrat na leto. S tem se precej zmanjšajo stroški, je poudaril Solovjev in dodal, da v dobi avtomatizacije človeška prisotnost ni vedno potrebna. Posadka bo v tej tirnici tudi manj zaščitena pred vesoljskim sevanjem. To je nevarnost in obenem priložnost, je ocenil Solovjev. Bolje bodo lahko preučili vpliv sevanja in kozmičnih žarkov na človeško telo kot na MVP-ju in se s tem pripravljali na potovanja globlje v vesolje. Tako bo ROSS tudi odskočna deska za potovanja na Luno. Kako? Posadka čaka na postaji, medtem ko se nanjo drug za drugim priklapljajo elementi vesoljske ladje. Vanjo se vkrca in odide proti Luni. Tako ni več potrebe po supertežkih nosilnih raketah. (Rusija ima v načrtu supertežki Jenisej, a izvedba je zelo daleč.)

Prvi modul bo NEM z dolgo zgodovino. Sprva je bil namenjen nesojenemu Miru 2, nato Mednarodni vesoljski postaji, zdaj je dobil že tretjo destinacijo. Opremili ga bodo z žiroskopi, da se bo lahko aktivno obračal v prostoru in s tem omogočil boljše opazovanje Zemlje. (MVP ohranja usmerjenost.) Po navedbah Solovjeva bo izstreljen leta 2028. Prostora bo za dva člana posadke. Istega leta bo izstreljen povezovalni modul, skoraj identičen Prihalu s šestimi priklopi, (Prichal), ter modul z vrati za vesoljske sprehode. Zatem naj bi ROSS obiskala prva posadka v vesoljski ladji Sojuz, izstreljeni na raketi Sojuz-2.1b. Do leta 2030 naj bi izstrelili še en osnovni modul, podoben NEM-u. Takrat bo prostora za štiri člane posadke. Paneli sončnih celic bodo poskrbeli za 55 kilovatov. Masa postaje bo 55 ton, prostornina pod pritiskom bo znašala 217 kubičnih metrov.

Po letu 2030 želijo dodati še dva večja modula za bivanje in eksperimente. Poseben odsek bo namenjen vzdrževanju satelitov, ki bodo leteli v podobni tirnici kot ROSS. Takrat bo masa znašala 122 ton, prostornina notranjosti pa 505 kubičnih metrov. Razmišljajo celo o centrifugi.

Kose postaje bodo izstreljevali na raketi Angara-A5M. Oskrba bo potekala prek tovornih vesoljskih ladij Progres. Za te bodo uporabili rakete Sojuz-2.1b.

Po letu 2030 naj bi posadko prevažali z novimi vesoljskimi ladjami Orel.

Solovjev je poudaril, da mora biti gradnja ROSS-a hitra, v nasprotju s preteklostjo, polno zamud.

Več podrobnosti v celotnem intervjuju.