"V vesolju se dogajajo tektonski premiki," je v intervjuju za Radio Slovenija pred meseci dejal generalni direktor Evropske vesoljske agencije Josef Aschbacher. In res je. V vesolju se dogajajo tektonski premiki. Le da precej večji in drugačni, kot si je takrat sploh predstavljal.

Sorodna novica Ukrajina poziva k mednarodnemu posredovanju v pogovorih z Rusijo: "Ruskih zahtev ne bomo izpolnili."

Vesolje ni več nevtralen prostor

Rusija je napadla Ukrajino, kar je šokiralo svet in del ruske javnosti. Tudi v vesolju je vrag vzel šalo. Niti med velesilami se trgajo, pa četudi so jih tkali in krepili skoraj pol stoletja. Vesolje naj bi bilo most med narodi, tudi ko na tleh letijo sovražne besede. Ta most, ta struktura, ki so jo narodi mukoma zgradili, in ki naj bi zagotavljala enotnost človeštva, ko enkrat zapusti Zemljo, se zdaj maje. Vprašanje, ali jo bo v naslednjih desetletjih mogoče sploh popraviti. Rusija in Kitajska, avtokracija in totalitarizem, gresta svojo smer, evropske države in ZDA svojo, preostali svet gleda in se odloča, kam.

Roskozmos se preusmerja v vojaške oziroma obrambne vode

Ruska vesoljska korporacija oziroma "agencija" Roskozmos spreminja svojo naravo. To je njen odgovor na sankcije, sporoča prvi mož Roskozmosa Dimitrij Rogozin. Odslej se bo primarno posvečala obrambi države in sistemom dvojne uporabe, torej v civilne in obrambne namene. Ker so ukrepi Zahoda udarili tudi po njenem visokotehnološkem sektorju, vključno z vesoljsko industrijo, bo poskušala vzpostaviti proizvodnjo čim več komponent doma. Nadalje se bo posvetila meteorološkim satelitom, za primer, da Rusija ostane brez dostopa do zahodnih sistemov. Posebej bo pomemben njen globalni satelitski navigacijski sistem GLONASS (ruska verzija GPS-ja), ki se uporablja tudi v vojaške namene, med drugim za usmerjanje nekaterih bojnih raket. V obrambne programe bo investirala vsa sproščena sredstva zaradi odpovedi sodelovanj z zahodnimi državami.

Nove zahodne sankcije bi lahko povsem "uničile sodelovanje", je dejal po poročanju CNN-a in na Twitterju začel objavljati izrazito vojaško vsebino, kar ni ravno navada vodij civilnih vesoljskih agencij sveta.

Nič več Sojuzov v Kourou

Rusija je iz evropskega izstrelitvenega središča Kourou potegnila svoje osebje, 82 ljudi. Ti so že prispeli domov. V Kourouju so skrbeli za izstrelitve rakete Sojuz-FT, različice Sojuza-2. Te je kupovala in v svojem naboru ponujala evropska družba ArianeSpace, s čimer je pridobila relativno poceni in zanesljivo srednjenosilno raketo. Sodelovanje je prav pred kratkim dopolnilo deset let. Po načrtu bi morali opraviti še nekaj izstrelitev, potem pa bi se odločali o morebitni obnovitvi pogodbe. Še več, Rogozin je malo pred invazijo celo ponujal nadgradnjo infrastrukture za Sojuze v Kourouju, da bi od tam lahko letele vesoljske ladje Sojuz. S tem bi Evropa po njegovih besedah dobila "neodvisno" pot na Mednarodno vesoljsko postajo (kar od Evrope zahtevajo lokalni astronavti, poglavje 3), Rusi pa morda boljšo pot do kitajske vesoljske postaje Tjangong. No, preostale izstrelitve so zdaj padle v vodo – in bodo tam še nekaj časa najbrž tudi ostale. V nebo bi na Sojuzih morala satelita Galileo, francoski vohunski CSO-3, pa Euclid ... Evropa nima alternativ za Sojuze. Mala Vega je prešibka. Obstoječa težkonosilna raketa Ariane 5 se poslavlja, prostor na preostalih je že prodan. Naslednica, Ariane 6, pa na krstni polet še čaka, najbrž ga letos ne bo, in je tudi zapolnjena za kar nekaj časa. To pomeni "neodvisen dostop do vesolja", ki ga Evropska vesoljska agencija tako poudarja. Če nimaš rakete, se moraš zanašati na druge, ki pa lahko rečejo 'njet'. Evropska komisija zdaj po svetu sprašuje, kdo bi lahko poskrbel za njen tovor. Rusi naj bi sicer v Kourouju pustili enega celega Sojuza z vrhnjo stopnjo Fregat vred. Tako sateliti kot rakete so v dobrem stanju, poleti pa suspendirani, sporoča Arianespace.

OneWeb je nasedel v Bajkonurju

Morda še pomembnejši je zaplet s Sojuzom-2 v Kazahstanu, na ruskem izstrelišču Bajkonur.

Britansko podjetje OneWeb namreč postavlja svojo konstelacijo za satelitski dostop do medmrežja, ki naj bi konkurirala SpaceX-ovemu Starlinku. Zato so najeli prav ruske Sojuze-2, ki so do zdaj dostavili 428 od načrtovanih 648 satelitov, nazadnje 10. februarja (poglavje 3). Prav ta teden bi moralo iz Bajkonurja poleteti naslednjih 36, toda priprave so sovpadale z začetkom ruske invazije, stvari pa so se iz dneva v dan bolj zapletale. Družba OneWeb je bila soočena s težko odločitvijo, ali jih potegniti domov ali ne. Naposled je ocenila, da je najbolje te satelite čim prej spraviti v nebo.

Rusi so nekaj dni pred prižigom motorjev nenadoma postavili pogoj: OneWeb mora zagotoviti, da se konstelacija ne bo uporabljala v vojaške namene. Čez nekaj časa so dodali, da se mora iz lastništva OneWeba umakniti Velika Britanija. Vmes so z rakete odstranili zastave zahodnih držav in Japonske, opremo izstrelišča pa prelepili z velikimi belimi oznakami V in Z, kakršne ima ruska vojaška oprema v Ukrajini. To so storili iz "solidarnosti do vojakov". In ker se OneWeb pričakovano ni uklonil, so raketo vrnili v delavnico, kjer jo bodo razstavili. Tovor ostaja v Bajkonurju, OneWeb se lahko za 36 satelitov obriše pod nosom, pa še nekaj glavobolov je na vidiku. Sateliti OneWeb so zdaj v rokah Rusov, ki lahko z njimi počnejo, kar hočejo. Lahko jih preučijo in poskušajo kopirati. Lahko tudi brkljajo po programski opremi in iščejo varnostne luknje, kar v nevarnost spravlja vse preostale OneWebe na nebu.

Dejanje v nevarnost spravlja tudi rusko raketno industrijo. Ta je bila že do zdaj v zatonu, tako zaradi vzpona SpaceX-a kot zaradi mednarodnih sankcij, ki se vlečejo od zasedbe Krima leta 2014, zdaj so se še okrepile. In odslej bodo podjetja temeljito premislila, ali naj svoja dragocena vesoljska plovila pošljejo v Rusijo in pozabijo tako nanje kot na plačani denar.

Rosalind Franklin ni usojeno

Poprej nepredstavljivo se dogaja tudi rusko-evropskemu projektu raziskovanja Marsa. Evropa je pripravila samohodno vozilo Rosalind Franklin, Rusija pa pristajalnik Kazačok, ki naj bi roverja pripeljal do tal. Ruski prispevek vključuje tudi raketo Proton-M. Izstrelitev je – po številnih prestavitvah – načrtovana za to jesen. Sprva je kazalo, da bo misija preživela – strani se namreč za izvedbo potrebujeta – zdaj pa kaže nasprotno. "Zaradi sankcij in širšega sotvarja je izstrelitev leta 2022 malo verjetna," je Esa zapisala v sporočilu za javnost.

Čas ni na strani roverja. Projekt se je začel že leta 2005, vozilce bi moralo poleteti leta 2016 skupaj z orbiterjem TGO – na raketi Atlas V. Pri projektu so namreč sodelovali Američani. A prišlo je leto 2011 in Američani so – odšli. Nasa je program črtala zaradi proračunske krize oziroma vse dražjega teleskopa James Webb. Vskočila je Rusija in ponudila tako raketo kot pristajalno platformo.

Nato je projekt zašel v težave, ki pestijo večino vesoljskih misij. Tehnične zaplete, podražitve, zamike. Z leta 2016 je šlo na 2018, pa na 2020. In leta 2020 so ugotovili, da padala niso pripravljena, svoje je dodal še začetek pandemije covida-19. In ker se priročna izstrelitvena okna za Mars odpirajo na dve leti, so vse skupaj prestavili na letos. (Tako so Evropo z uspešnim pristankom na Marsu prehiteli Kitajci.) V vmesnem času so v sodelovanju z ameriškim JPL-om pripravili delujoča padala, izvedli celo plejado testov, kazalo je, da bo Evropa naposled le dosegla svoj prvi pristanek na Marsu.

Roverju Rosalind Franklin očitno ni usojeno. Brez ruskega sodelovanja je letošnja izstrelitev praktično nemogoča. Najprej je treba dobiti dovolj močno prosto raketo. To bi še šlo, pravkar jo iščejo. Toda pristajalne platforme, ki bi nadomestila ruski Kazačok, in programja zanjo, se v pol leta ne da narediti. Vsaj ne primerno zanesljive. Res je, da je Kazačok trenutno v evropskih rokah, nahaja se v prostorih podjetja Thales Alenia v Italiji. A ni nujno, da so tam vse potrebne komponente, pa da jih zna Esa upravljati. Esino sporočilo za javnost ne kaže v tej smeri. Program ExoMars bo treba prestrukturirati, morda znova poiskati pomoč pri ZDA in pokuriti še veliko denarja. A treba je vedeti, da je Rosalind Franklin rover generacije Curiosityja. Na Mars bi moral že dolgo, dolgo nazaj in v strokovnih krogih se bere, da bo ob še eni prestavitvi prej primeren za muzej. Zato je vprašljivo, ali bo sploh kdaj poletel.

"Da bi prizadela babico, si je Esa pomrznila svoja ušesa," je ob tem zapisal Rogozin.

Odpovedana vsa nemško-ruska sodelovanja

Trga se tudi nitka, na kateri visi Mednarodna vesoljska postaja (MVP), svetovno čudo nove dobe, 150-milijardna postojanka na nebu, kjer že več kot 20 let mirno sobivajo predstavniki številnih narodov, ti pa tvorno sodelujejo pri gradnji, oskrbi in tudi pri vsakodnevnih opravilih. Če kateri od skupnih vesoljskih projektov ostane, bo to ravno Mednarodna vesoljska postaja, so pričakovali strokovnjaki. Ne le zaradi dolgotrajnega in tvornega sodelovanja, predvsem zaradi soodvisnosti pri projektu. Samo primer: Rusija dviguje tirnico postaje, da ta ne pade na Zemljo, ZDA postaji zagotavljajo večino električne energije. Želeli ali ne, strani se potrebujeta. Toda: padajo razgrete besede prva zaostrovanja z MVP-jem. Scenariji, ki so bili prej "neverjetni", postajajo otipljivi. Njena pričakovana "življenjska" doba se iz dneva v dan krajša za leta. Namesto pričakovanega leta 2030 (poglavje 4) zdaj kaže, da bo MVP iztirjen že čez kakšna tri leta. Če ne celo prej.

Nič novega, bo porekel marsikdo, ki redno spremlja vesoljske zadeve. Vsakih nekaj let je treba obnoviti financiranje MVP-ja in strani – predvsem Rusija – začnejo javno izražati nezadovoljstvo ter signalizirajo skorajšnji odstop. Temu se reče tudi vzpostavljanje pogajalskega položaja. Na koncu pa vedno sklenejo dogovor. Tako je Rusija zadnje leto vztrajno sporočala, da financiranja po letu 2024 ne bo podaljšala, namesto tega bo začela graditi svojo nacionalno vesoljsko postajo ROSS. (Kitajci so zavrnili prilagoditev naklona tirnice svojega svežega Tjangonga, da bi lahko do njega dostopali tudi Rusi.) V zadnjih mesecih pa se je vendarle počasi pojavljala otoplitev, iz Moskve so naenkrat začeli prihajati signali, da MVP-ja vendarle ne bi sklatili z neba po letu 2024. Nič več. Vojna v Ukrajini in svetovni odziv nanjo to spreminjata. Mednarodne sankcije otežujejo sodelovanje, njih namen je udariti tudi po visokotehnoloških sektorjih, med drugim ruski vesoljski industriji, je jasno povedal ameriški predsednik Joe Biden. In ko Rusija zdaj po novem sporoča, da ne vidi možnosti podaljšanja, najbrž misli resno.

Rogozin je prejšnji teden ZDA obtožil, da želijo prevzeti MVP in se znebiti Rusije že s 1. januarjem 2023, pa navrgel, da takšne načrte morda pripravlja kdo z Alzheimerjevo boleznijo.

Nasa in Roskozmos kot entiteti sicer še vedno sporočata, da želita v povezavi z Mednarodno vesoljsko postajo nadaljevati profesionalne odnose. Obenem obe strani pripravljata alternative. Rusi snujejo zgoraj omenjeni ROSS, Nasa pa je sporočila, da išče "fleksibilnosti pri operacijah", kar je diplomatski izraz za načrt B. To je bil tudi predlog seje Svetovalnega odbora Nase: čim prej pripravite alternativne načrte.

Ruski medij Ria Novosti je objavil video, v katerem se astronavti in kozmonavti poslovijo, ruski odsek pa se odklopi. V pripetku desno.

Ameriška agencija sicer dokaj nujno potrebuje MVP tudi po letu 2024. To pa zato, ker bo prav takrat na MVP-ju začel rasti povsem zasebni odsek podjetja Axiom Space, ki bo nekoč samostojna postaja, a vsekakor ne pred letom 2028. Odprla je tudi razpis, s katerim želi podpreti razvoj prostoletečih zasebnih postaj (poglavje 1). A če bo MVP-ja konec leta 2024, potem skoraj zagotovo nekaj let ne bo imela nobene orbitalne destinacije, kar tako agencijo kot tamkajšnjo politiko močno skrbi.

Kaj pa transport ljudi? Na postaji je trenutno en astronavt, ki je tja prispel s Sojuzom – Mark Vande Hei. Vodja Nasinega programa za polete s posadko Kathy Lueders je potrdila, da se bo s Sojuzom tudi vrnil. Pristal bo pri Bajkonurju in dobil svoj polet nazaj v ZDA. Predvidoma ... Se bo pa zelo verjetno končal program poletov kozmonavtov v ameriških Crew Dragonih, še prej, kot se je lahko začel.

Nasa ima sicer nekaj sreče. Pred kratkim se je na MVP priklopila zasebna tovorna vesoljska ladja Cygnus družbe Northrop Grumman. Po priklopu je prižgala motor in dvignila tirnico postaje. Predtem se je sicer moral MVP obrniti za 90 stopinj. To je bil prvi "polnopravni" dvig postaje – testnega so opravili že leta 2018 na misiji OA-9 – in prvi zahodnjaški dvig po koncu programa Space Shuttle. Zadnja leta so to lahko počele samo ruske tovornice Progres.

Razpoka med Nemčijo in Rusijo

Večja trenja se pojavljajo med Rusijo in Nemčijo. Nemška vesoljska agencija DLR je namreč v sporočilu za javnost ostro obsodila dejanja Ruske federacije. Odpovedala je vsa sodelovanja z ruskimi institucijami in napovedala, da jih tudi v prihodnosti ne bo več. Roskozmos je v odgovor odpovedal sodelovanja pri skupnih eksperimentih na ruskem odseku MVP-ja. Vse te eksperimente bodo od zdaj opravljali kozmonavti sami. Zdaj je pod vprašanjem celo aktivacija Evropske robotske roke na zunanji strani novega ruskega modula Nauka.

DLR je nadalje ugasnil – oziroma poslal v t. i. varni način delovanja – eRosito, enega izmed dveh teleskopov na ruskem vesoljskem observatoriju Spektr-RG. Ta je na točki L2 in gleda vesolje v rentgenski svetlobi.