1. Webb je začel sprejemati fotone

Vesoljski teleskop James Webb (JWST) se je prejšnji teden utiril v orbito okoli točke L2 (poglavje 1). Ta teden pa so inženirji začeli usklajevati 18 kosov primarnega zrcala, da bodo dajali enovito sliko, sporoča Nasa. Postopek bo predvidoma trajal tri mesece. Začel se je s simboličnim dejanjem: Webbov instrument NIRCam je zaznal prve fotone, delce svetlobe.

"Da bi lahko delovali kot enovito zrcalo, mora biti 18 segmentov primarnega zrcala usklajenih do delca valovne dolžine svetlobe, torej približno 50 nanometrov. Če bi bilo Webbovo primarno zrcalo veliko kot ZDA, bi bil vsak segment velik kot Teksas, in višino vseh teh za-Teksas-velikih-kosov bi bilo treba uskladiti na 4,8 centimetra," je izziv ponazorila Nasa. Postopek ima sedem faz, ki so zelo podrobno opisane tukaj.

Priročna tarča bo dokaj osamljena, Soncu podobna zvezda HD 84406, ki je 241 svetlobnih let stran v ozvezdju Velikega medveda.

Sorodna novica Izstrelitev uspešna: veliki teleskop James Webb je v vesolju, iztegnil je sončne celice

Sledili bosta prižiganje in umerjanje (kalibracija) posameznih instrumentov. Vse skupaj bo trajalo predvidoma pet mesecev. Znanstvena opazovanja se bodo s polno paro začela predvidoma poleti. Česa se bo najprej lotil? Seznam uvodnih tarč je na voljo tukaj.

Več o poti, postavljanju in namenu JWST-ja v podrobnem članku, objavljenem ob izstrelitvi 25. decembra (povezava desno).

Webb bo vesolje opazoval v infrardeči svetlobi.

Video: Ponazoritev finega umerjanja

2. Izstrelitev SLS-a znova prestavljena

Nasina velika raketa SLS ostaja v delavnici Kennedyjevega vesoljskega središča na Floridi, čeprav je bilo napovedano, da bo na izstrelišče prvič šla ta mesec.

Agencija je zadevo prestavila na marec. Ne gre za kakršne koli težave z raketo ali vesoljsko ladjo Orion. Ostaja pač še veliko nujnih opravil in raje si vzamejo dodaten čas, kot da zamočijo dolgo pričakovano izstrelitev misije Artemis I.

Gre za t. i. wet dress rehearsal oziroma "mokro generalko". Raketo bodo pripeljali na izstrelišče, jo povezali s talno infrastrukturo, napolnili s pogonskimi sredstvi in simulirali odštevanje do desetih sekund pred izstrelitvijo.

Če bo generalka marca uspela, potem bo najbrž obveljalo izstrelitveno okno med 8. in 23. aprilom.

Ker pa gre za prvi tovrstni preizkus povsem nove rakete, bodo verjetno našli napake. Njihovo odpravljanje utegne izstrelitev zamakniti v poletje.

Več o potrebnih testih tukaj.

SLS bo v trenutku izstrelitve najmočnejša raketa sveta. Na enomesečno potovanje okoli Meseca in nazaj bo poslala novo vesoljsko ladjo Orion brez posadke. S tem bodo preverili, ali oprema deluje po načrtih in ali je dovolj varna, da na odpravi Artemis II leta 2024 dodajo še ljudi. To bo tudi prva pot vesoljske ladje do Lune po 70. letih prejšnjega stoletja, obujanje stare dobe raziskovanja vesolja.

Nasa je ta teden pripravila podrobno predstavitev motorjev, ki bodo gnali Artemis I: tukaj.

3. Dva sokola v enem tednu

Ta teden smo videli kar dve izstrelitvi ameriške rakete Falcon 9. Ena je poletela v sredo ob 21.12 po našem času iz vojaškega oporišča Vanderberg v Kaliforniji. SpaceX je namreč za ameriško vojsko izstrelil vohunski satelit NROL-87. Tudi zato se je videoprenos končal takoj po pristanku prve stopnje na trdnih tleh. Na prošnjo vojske so uporabili novo raketo.

Video: Posnetek dogodka

Bolj "izkušena" je bila druga totedenska protagonistka, ki je v vesolje šla že šestkrat, tudi tovorni ščit je že letel. Izstreljena je bila s Cape Canaverala (Florida) v torek ob 19.13 po našem času in nato pristala na robotski ladji A Shortfall of Gravitas. Tovor? 49 satelitov Starlink, namenjenih hitremu satelitskemu dostopu do medmrežja s stranskim učinkom smetenja neba za astronomijo. Izstreljenih je bilo več kot dva tisoč Starlinkov, nekoč jih bo deset tisoče. Podobne konstelacije načrtujejo številni drugi zasebni in državni akterji.

Video 2: Posnetek izstrelitve

SpaceX namerava letos Falcone 9 izstreliti kar 52-krat, v povprečju enkrat na teden, kar je za raketni svet zelo veliko. Obenem za prvi orbitalni polet pripravlja nov sistem Starship. Zdaj čakajo na dovoljenje ameriške agencije za okolje. Če ga dobijo, je prvi polet najbrž pričakovati poleti. Podjetje je sicer za prihodnji teden napovedalo večjo tiskovno konferenco na to temo.

Težave z zmajevimi padali

Za zdaj se SpaceX ponaša z vesoljsko ladjo za prevoz posadke, poimenovano Crew Dragon. Z njo je Nasi povrnil lasten dostop do Mednarodne vesoljske postaje in izpeljal niz uspešnih misij. A ne povsem brez težav. Pri vrnitvi odprave Crew-2 novembra lani (poglavje 2) se je eno izmed štirih padal odprlo s 75-sekundnim zamikom.

Podobna težava se je pojavila prejšnji teden med vrnitvijo tovornega Dragona CRS-24 (poglavje 3), poroča SpaceNews. Nasa in SpaceX zaplet preiskujeta. Vodja SpaceX-ovega oddelka za zanesljivost Bill Gerstenmaier, nekdanji Nasin vodja poletov s posadko, je dejal, da so to že videli med testiranjem, ni nič novega in tudi nič skrb vzbujajočega.

Agencija najbrž meni drugače, zato zadevo preiskuje. Izsledki naj bi bili znani pred naslednjo izstrelitvijo Crew Dragona 15. aprila.

Avdio: Nasina telekonferenca na temo Crew-4 in tudi o Crew-2

4. Nasina vizija konca MVP-ja in prehoda na komercialne postaje

Sorodna novica Mednarodno vesoljsko postajo naj bi leta 2031 potopili v Tihi ocean

Potem ko je ameriška vlada objavila namero, da podaljša delovanje Mednarodne vesoljske postaje (MVP) do leta 2030, je vesoljska agencija Nasa osvežila svoj načrt zadnjih let projekta.

Poudariti je treba, da gre za stališče ene od petih sodelujočih agencij, in ni nujno, da bo udejanjeno.

Po novem načrtu bodo tirnico postaje začeli polagoma spuščati že od leta 2026 naprej, k čemur bo pripomoglo zračno zaviranje. Tudi na 420 kilometrih nadmorske višine je še vedno dovolj plinskih molekul, ki postajo upočasnjujejo. Leta 2030 bodo padanje pospešili. Na postajo bodo eno za drugo priklopili tri vesoljske ladje, ki bodo zavirale z motorji. Predvidoma bodo to storili ruski progresi, Nasa razmišlja, ali bi nemara lahko uporabili tudi ameriške Cygnuse. Nekaj pojemka bo priskrbel tudi vgrajeni pogon MVP-ja. Predvidoma na začetku leta bo postaja padla v Tihi ocean, v bližino t. i. točke Nemo, ki je slabih 2700 kilometrov od najbližjega kopnega. Tam je pot končalo že veliko vesoljskih plovil, med drugim tudi vesoljska postaja Mir leta 2001.

Zanimivo je, da je Nasin dokument bolj kot MVP-ju posvečen prehodu na zasebne vesoljske postaje. Nasa je namreč objavila razpis za t. i. komercialne destinacije v orbiti in na njem izbrala podjetja Blue Origin, Nanoracks in Northrop Grumman, da začnejo razvijati svoje orbitalne postojanke (poglavje 5). Od njih namerava Nasa kapacitete zgolj najemati. Obeta si, da bo s tem prihranila po 1,5 milijarde evrov od leta 2032 naprej. Uporabljati naj bi jih začela vsaj dve leti pred koncem MVP-ja. Komercializacija je sicer močan trend v Nasi. Pred leti je celo pripravila načrt, kako celoten MVP predati v roke zasebnikom (a interesa ni bilo), zasebniki že zdaj oskrbujejo postajo. V načrtu je tudi popolnoma zasebni odsek MVP-ja iz treh modulov, ki ga bo razvilo ameriško podjetje Axiom Space in naj bi po koncu MVP-ja postal samostojna postaja (poglavje 1).

MVP ima zagotovljeno delovanje do leta 2024, v zraku pa visi podaljšanje do leta 2028. Vsi partnerji razen Rusije (Roskozmos) so že opravili tehnični pregled in ocenili, da lahko postaja varno deluje do konca desetletja. Roskozmos ta pregled še izvaja. Ker so na ruskem odseku težave vse pogostejše, med drugim zaradi razpok prehitro uhaja zrak, tehnična potrditev ni zagotovljena. Poleg tega so politični odnosi med Rusijo in t. i. Zahodom zaostreni, kar se čuti tudi v vesolju. Roskozmos je večkrat postavil podaljšanje pod vprašaj in poudaril, da lahko v nekaj letih začne graditi nacionalno orbitalko ROSS ali pa sodeluje s Kitajci, ki že gradijo svojega Tjangonga. Sporočila Roskozmosa se skozi čas tako spreminjajo, da je njihovo uradno stališče težko razbrati. Vsekakor sodelovanje Rusov po letu 2024 ni zagotovljeno.

Na objavo so se odzvali v družbi Energia, ki je del Roskozmosa. Poudarili so, da Nasa konca MVP-ja pač ne bo določala enostransko, piše Ria novosti.

Nasa je sicer v dokument zapisala, da si želi z obstoječimi partnerji pri MVP-ju sodelovati tudi po letu 2030.

Mednarodna vesoljska postaja je v orbiti od leta 1998, od leta 2000 ima ves čas ljudi na krovu. Je obenem tehnološko čudo in projekt, ki povezuje države v miroljubnem raziskovanju vesolja; pa tudi vadbeni poligon za čas, ko bo človeštvo poskušalo dejansko postati večplanetarna življenjska vrsta.

5. Kitajska razgrnila vesoljsko petletko

Kitajska nacionalna vesoljska administracija (CNSA) je objavila petletni načrt raziskovanja vesolja. Namen bele knjige je svetovni javnosti transparentno predstaviti svoje dejavnosti, piše v sporočilu za javnost.

V dokumentu sicer ni vojaških vesoljskih podvigov.

CNSA v njem pretežno povzema dosežke zadnje petletke, ki so obsežni (in preobsežni za to malo poglavje). Med letoma 2016 in 2021 je opravila kar 207 izstrelitev, od tega 183 na raketni družini Dolgi pohod. Raketi Dolgi pohod-5 in Dolgi pohod-5B sta začeli redno leteti, ognjeni krst sta opravila Dolgi pohod-7A in Dolgi pohod-8, zunaj družine pa so se izkazali Smart Dragon-1, Kuaizhou-1A, Hyperbola-1, CERES-1 ... V prihodnjih letih bodo Kitajci spodbujali zasebno izstrelitveno pobudo in nadaljevali razvoj večkratne uporabnosti.

Obsežne načrte imajo pri zemeljskih satelitih. Nadgradili bodo svoj globalni navigacijski sistem Beidou, povečali kapacitete za opazovanje tal, tako v namene prostorskega načrtovanja, kmetijstva kot odzivanja na naravne nesreče, nadgradili bodo komunikacijsko konstelacijo. Posebej so ponosni na satelit Mozi, s katerim preizkušajo komuniciranje na podlagi kvantne prepletenosti.

Kitajska se lahko pohvali z novo vesoljsko postajo Tjangong, ki jo oskrbuje z vesoljskimi ladjami Tianzhou, za prevoz ljudi pa skrbi vesoljska ladja Shenzhou. Za zdaj ima samo en modul, Tianhe, v prihodnosti bo dobila še modula Wentian in Mengtian, pa v bližini leteči vesoljski teleskop Xuntian. V razvoju je še neimenovana vesoljska ladja naslednje generacije. Prvi testni polet brez posadke je bil opravljen že pred leti, namenjena pa bo odpravam na Luno. Te v dokumentu sicer niso opisane, je pa znano, da želi Kitajska še v tem desetletju postaviti tajkonavta na sivi prah in začeti gradnjo lunarne postojanke skupaj z Rusijo (po poročanju TASS-a naj bi bil dogovor blizu, dosegli naj bi ga še letos). V ta namen Kitajska razvija supertežko nosilno raketo Dolgi pohod-9, a ker gre razvoj prepočasi, bodo najbrž združili tri prve stopnje kakšne obstoječe rakete in ustvarili neke vrste kitajski Falcon Heavy. Je pa vprašanje, zakaj teh načrtov, ki so že bili javno razgrnjeni, niso vključili v belo knjigo. Ali Kitajska koleba okoli visokih stroškov programa človeških odprav na Luno?

No, vsekakor ne koleba okoli raziskovanja Lune z roboti, kjer je program še posebej bogat. V preteklih letih je opravila dve drzni misiji. Čang'e-4 je kot prva uspešno pristala na oddaljeni strani Meseca, Čang'e 5 pa je na Zemljo prinesla slaba dva kilograma vzorcev. V prihodnosti naj bi Čang'e 6 vzel vzorce z Luninega južnega pola, Čang'e 7 pa bo podrobneje raziskoval tamkajšnji vodni led. V pripravi imajo še osmi Čang'e. Ne le to, vzniknila je povsem nova misija, ZhengHe. Ta naj bi najprej pristala na asteroidu 469219 Kamoʻoalewa, pobrala vzorec in ga odvrgla proti Zemlji, nato pa se odpravila še na sedemletno potovanje do repatice 133P/Elst-Pizarro.

Medtem ko po Marsu potuje prvi kitajski rover Zhurong, okoli planeta pa kroži sonda Tjanven-1, Kitajska pripravlja misijo, ki naj bi kot prva v zgodovini pobrala vzorec Marsa in ga prinesla na Zemljo.

CNSA je prejšnji teden objavil video, ki ga Tjanven-1 posnel s pomočjo iztegnjene "palice za sebčke".

V prihodnjih petih letih bodo razvijali sondo, ki naj bi se odpravila po poteh Voyagerja in raziskovala meje Osončja.

Dokument omenja tudi sondo za raziskovanje Jupitra.

CNSA je poseben poudarek dal mednarodnemu sodelovanju, razvoju vesoljskega prava, reševanju vprašanj vesoljskih smeti in izogibanja trčenju vesoljskih predmetov.

6. NA KRATKO:

7. FOTO: Znova je izbruhnil Kratakav

Sloviti indonezijski ognjenik Kratakav je znova izbruhnil, sporoča Esa. Dogodek je ovekovečil satelit Copernicus Sentinel-2. Izbruh se je začel v četrtek ob 22.15 po našem času. Oblak prahu in plinov se je dvignil do 200 metrov višine. Dodatni posnetki iz konstelacije Copernicus so javnosti na voljo tukaj.

Kratakav je znan po izbruhu iz leta 1883, ki spada med najsilovitejše v zapisani zgodovini.

Prejšnji mesec je naslovnice medijev polnil izbruh ognjenika v polinezijski kraljevini Tonga (poglavje 2).

8. FOTO: Galaktična čudakinja

Hubblova ekipa je ta teden izpostavila fotografijo pritlikave galaksije NGC 1705, ki je 17 milijonov svetlobnih let stran v ozvezdju Slikarja. Je majhna, nepravilne oblike, uvršča se med lečaste galaksije, polna je novih zvezd. Več o njej tukaj.

9. SKOK V ZGODOVINO: Prvi uspešen pristanek na Luni

In ko smo že toliko zapisali o raziskovanju Lune, spomnimo še na to, da je prvi uspešen (mehki) pristanek na Zemljinem naravnem satelitu opravila Sovjetska zveza, in to (skoraj) na današnji dan pred 56 leti.

Leta 1966 je bila vesoljska tekma v polnem zamahu. Čeprav so Američani po uvodnem zaostanku začeli tehnološko dohitevati Sovjete, nikakor ni bilo jasno, kdo je v prednosti in kdo bo na koncu "zmagal" s človeškim pristankom na Luni. Da bi Luno bolje razumeli (in ugotovili, ali se na njej lahko sploh pristane, ne da bi se pogreznil globoko v prah), sta pripravili niz robotskih misij.

Sovjetska zveza je do leta 1966 kar enajstkrat poslala robota na Luno, nihče pristanka ni preživel. Tudi ZDA so imele niz neuspehov.

"Prekletstvo" je prekinila Luna 9, ki je bila izstreljena 31. januarja 1966 na raketi Molnija-M s Tjuratama (današnjega Bajkonurja). Luno je dosegla 3. februarja. Na višini 8300 kilometrov je prižgala glavni protipotisni motor, se upočasnila in začela padati proti tlom. Na višini 75 kilometrov (zaznano z radarjem), 48 sekund pred pristankom in pri hitrosti 2,6 kilometra na sekundo je odvrgla dva stranska modula, napihnila zračno blazino in spet prižgala glavni motor. 250 metrov nad površjem je ta ugasnil, prižgali pa so se štirje manjši motorji vernier in sondo pripeljali do petih metrov. Luna 9 je padla proti tlom s hitrostjo 22 kilometrov na uro, se večkrat odbila in pristala v Morju neviht (Oceanus Procellarum). Ni se pogreznila, je pa zaradi nagiba terena nekoliko drsela. Po 250 sekundah so se razprle štiri kovinske plošče in jo stabilizirale, po sedmih urah je začela domov pošiljati prve posnetke, narejene s površja Lune. Imela je 1,5-kilogramsko TV-kamero in posnela serijo panoram. Sovjetska zveza je o misiji (še) molčala, so pa britanski mediji ugotovili, kateri komunikacijski format uporablja, in začeli loviti podatke. Fotografije so naslednji dan objavili mediji po vsem svetu. Sonda je tudi izmerila sevanje na površju. Ker so jo gnale baterije, je ugasnila nekaj dni pozneje.

Tako je človeštvo prvič uspešno pristalo na Luni. Ameriški Surveyor 1 je sledil štiri mesece pozneje.

Podrobneje o Luni 9 na tej povezavi.

Video: Staro britansko medijsko poročilo

Video 2: Staro sovjetsko poročilo

NA VIDIKU:

Sobota, 5. februar - Astra Rocket 3.3 - ELaNa 41 (v živo od 18. ure naprej)

Četrtek, 10. februar - Starship - SpaceX-ova konferenca

Četrtek, 10. februar - Sojuz 2 - OneWeb (iz Francoske Gvajane)