Tuna v olju, dimljen losos, orada utegnejo vse redkeje končati na brbončicah zemeljskih plenilcev. Želatinasta bitja počasi prevzemajo primat v svetovnih morjih, še več: za protiukrepe utegne biti že prepozno. Pred leti je s tem zapisom javnost dodobra razburkala knjiga morske biologinje Lise Ann Gershwin, ki je po dolgih letih preučevanja prišla do precej pesimističnih sklepov: morja se bodo neizogibno vračala v neke vrste predkambrijsko stanje. A kot smo poročali, svetovna znanstvena srenja glede takšnih napovedi še ni povsem enotna.

Razlog ne tiči v kakšnih posebnih teorijah, ki bi kazale nasprotno, temveč v precejšnjem pomanjkanju znanstveno pridobljenih meritev o populacijah ožigalkarjev. Do približno leta 1950 znanstvenikom enostavno ni bilo mar za ta sluzasta bitja, večinoma so jih imeli za nepomembna; prav tako meceni znanosti. Ni znanstvenih podatkov in meritev, ni podlage za dolgoročna sklepanja in napovedi.
Morja so zadnja leta res vse pogosteje prizorišča obsežnih cvetenj meduz in ko se ta pojavijo, trajajo vse dlje. Ampak: to se ne dogaja prvič in težko je z gotovostjo reči, da ne gre za naravne, desetletne ali stoletne cikle meduz.

Jadran ponuja svojstven odgovor
V tem oziru je precejšnja posebnost Jadransko morje in slovenska znanost je položila pomemben košček sestavljanke na svoje mesto. Krak večjega in za Evropo od vedno izjemno pomembnega Sredozemskega morja je na svoje obale več stoletij privabljal znanstvenike. Kot je pojasnila biologinja z Morske biološke postaje Piran Alenka Malej, Jadran s tem ne deli usode pomanjkanja podatkov do leta 1950, temveč se ponaša s kar 200-letno zgodovino znanstvenih meritev.
Mednarodna delovna skupina
Nedavno se je v iskanju odgovora, ali so klobučnjaška cvetenja po svetu res v porastu in ali je za to kriv človek, pod okriljem ameriškega Instituta za ekološko analizo in sintezo sestala posebna mednarodna delovna skupina. Svoj prispevek je v znanstveni ekipi podala tudi Malejeva, za javnost pa je več o tem spregovorila na nedavnem Festivalu znanosti.

Meduze se izjemno nenavadna, že na pogled precej drugačna živa bitja. Mediji jim posvečajo vse več pozornosti in upravičeno izpostavljajo njihove nevarnosti, a kljub temu v morje še vedno spadajo. Tam so že pol milijarde let, je poudarila Malejeva. "Problem je, če jih je preveč," je dodala.
Pretiran ribolov daje prostor meduzam
Na mednarodni delovni skupini so izolirali dejavnike, ki nedvomno prispevajo k naraščanju želatinarske populacije. Prvega najprej zaznajo ribiči, ki domov vse pogosteje odplujejo polnih rok, le ulov je napačen. Tudi sami so vzrok lastne nesreče. V predindustrijski dobi, ko je bilo ribičev manj, njihova oprema pa precej manj učinkovita, so bila morja polna "vsega": od velikih plenilskih rib do najmanjših ribic, ki z meduzami tekmujejo za isto hrano. Z večanjem človeške populacije, povpraševanja po ribah in posledično vse več (in vse bolj učinkovitih) ribičev pa je rib vse manj. S tem meduze izgubljajo svoje plenilce (recimo lososa) ter konkurenco za vir hrane.

Pomanjkanje kisika na morskem dnu
Pomembne niso le morske vode, temveč tudi dogajanje na morskem dnu. Meduze namreč zgodnje življenjsko obdobje preživijo kot polip, ki mora biti nekam pritrjen. Z onesnaževanjem postaja dno vse manj primerno za življenje, je poudarila Malejeva. K temu prispevajo tudi meduze same, saj po množičnih cvetenjih tudi množično odmirajo. Njihova trupla "popadajo" na dno, kjer porabljajo kisik in s tem dodatno morijo lokalna živa bitja, podoben učinek ima preveč organskih snovi. Polipi meduze pa so na pomanjkanje kisika skoraj povsem neobčutljivi.

Dajemo jim prostor za razmnoževanje
Kot komarjem luže, vodne površine in napol izsušene reke, tako človek meduzam ponuja vse več površin za njihovo razmnoževanje. Nekoč so prostor za pritrditev polipov našle le ponekod na priobalnih skalah ter ponekod na morskem dnu; danes pa številne konstrukcije: od pomolov, urejenih betonskih obal do pristanišč in plinskih terminalov, meduzam ponujajo prava drstišča.

"Konec 60' let je bilo v vsem Jadranskem morju šest ploščadi. Konec leta 2010 jih je bilo več kot 120," je pojasnila Malejeva. Njena skupina je eno tovrstnih bogatih rojevališč našla tudi v sami Luki Koper.
S povečevanjem količine toplogrednih plinov (ogljikovega dioksida) v ozračju postajajo morja vse bolj kisla, kar topi školjke in hišice nevretenčarjev, medtem ko na meduze to ne vpliva. Še več, prehranjujejo se s planktonom, tistim življem, ki ogljikov dioksid pretvarja nazaj v kisik. Več je meduz, manj je planktona, manj je kisika.

Vse več je ožigov
Vse več kopalcev se dobro seznani s pekočimi lovkami. Meduze spadajo med ožigalkarje. V celicah po skoraj vsej površini imajo organele, imenovane knidoblasti, s katerimi si ob svojem slepem vandranju po širnih vodah podredijo in nalovijo plen. V tem organelu je miniaturna nitka, ki se ob zaznavi plena sproži, se izstreli in vanj izbrizga strup. Takšnih hematocist ima meduza na stotisoče - prav toliko je letno ožigov na sredozemskih plažah in število še narašča.

Segrevanje spodbuja meduze
200-letni podatki Jadranskega morja kažejo tudi na veliko korelacijo med izbruhi populacij meduz ter globalnim segrevanjem. Malejeva je mednarodni delovni skupini predstavila analizo, ki kaže, da je v Jadranskem morju pojavljanje meduz periodično na približno deset let. "Razen dveh obdobij," je poudarila. Dvakrat v dvesto letih so namreč opazili izjemno veliko naraščanje. Prvič se je to zgodilo konec 19. stoletja, drugemu obdobju smo priča. Ko so pojavljanje povezali s podatki o temperaturi, so prišli do odkritja: višje temperature so nedvoumno prinesle več meduz.

"Obetamo si lahko, da se bo naraščanje nadaljevalo," je dodala znanstvenica.

Zvišane temperature med drugim vplivajo na metabolizem in hitrejšo rast organizmov. Poleg tega so v toplejših razmerah v morju pogostejši manjši rastlinski organizmi na začetku prehranjevalnega spleta, kar daje prednost meduzam.

O naraščanju so poročali tudi drugi znanstveniki mednarodne delovne skupine. Pojav pa ni opazen povsod po svetu: ponekod so populacije meduz v zadnjih 40 letih celo upadle. A kljub temu je večina območij doživela premik navzgor, poleg tega se velika cvetenja pojavljajo do mesec dni prej kot običajno in tudi trajajo dlje.

Nič več ribiči, temveč meduzarji
Temu se počasi prilagajajo tudi trgi: vse več japonskih ribičev se preusmerja v meduzolov, je zatrdila biologinja. Ravno Japonsko je porast števila želatinarjev najbolj prizadel, hkrati pa ima tik pred seboj dobesedno veliko priložnost: milijardno Kitajsko. Tam meduze svoje mesto najdejo kot specialiteta na krožnikih in apetiti so veliki. No, pri Kitajcih tudi iz malo drugačnega razloga: meduze veljajo za afrodiziak.

Statistika obstoj želje po teh brezmožganskih, slepih in neustrašnih bitjih potrjuje. Podatki agencije Združenih narodov kažejo, da se letno za prehrano nalovi 325.000 ton meduz. Za primerjavo: vsi slovenski ribiči letno ulovijo vsega 300 ton rib. Tudi umetna vzgoja ne zaostaja veliko: medtem ko slovenske ribogojnice letno namnožijo okoli 200 ton, svetovne meduzogojnice na plan spravijo 42.000 ton.

Strup in prehrana ne gresta skupaj
Meduze so izjemno raznovrstne, skoraj vsem pa je skupna ena lastnost: strup. Nekateri pripadniki, kot sta denimo morska osa ali španska ladjica (ki je nedavno na italijanski obali ubila plavalko), so celo najbolj strupena živa bitja na planetu. Strup in prehrana ne gresta skupaj. Žrtev noža in vilic so tako le nekatere vrste meduz, katerih strup na človeka ne vpliva. Malejeva je izpostavila vrsto rhopilema in njene sorodnice.

Enega izmed lovov se je na Japonskem udeležila tudi znanstvenica. "Ladji v paru sta raztegnili mrežo, ki je visela med njima. Lovili sta rhopilemo esculentum, zelo zaželen plen. Čez manj kot deset minut je bila mreža polna meduz in vsi so bili zadovoljni. Na tržnicah po Japonskem, pa tudi po samopostrežnih trgovinah, so poleg rib in drugih morskih sadežev vedno tudi meduze," je poročala o navadah na Daljnem vzhodu.

Kako pa poteka priprava meduz? Najprej jih morajo razsoliti. Za dalj časa jih položijo v velike akvarije sladke vode, ki jo redno menjujejo in tako odstranijo natrijev klorid. Ker bitje sestavlja od 94 do 98 odstotkov vode in se hitro pokvari, ga nato razrežejo na trakce in hitro posušijo. Izdelek je potem trajen in na voljo za uporabo.

Kakšen okus ima meduza
Znanstvenica nad okusom ni bila navdušena. "To ni tisti pravi obrok, ki te nahrani, kot bi rekli Štajerci, ampak se uživajo bolj kot solata," je predstavila svojo izkušnjo. Razsoljene meduze so v bistvu skoraj brez okusa, zato jih navadno izdatno začinijo npr. s sojino omako. Medtem ko jih na Kanarskih otokih domačini radi postrežejo s pečenim kostanjem, se bolj petična uporaba seli tudi v evropsko kulinariko. Neka španska restavracija, ki se ponaša z dvema Michelinovima zvezdicama (znak najvišjega priznanja te organizacije), je začela vrsto morska cvetača ponujati v juhi.

Hendrixova m(ed)uza
Biologinja je zaskrbljena nad prihodnostjo rib, vendar poudarja, da so meduze vedno bile del morja. V naraaščanju bi lahko poleg kulinaričnih našli tudi kakšne druge priložnosti. So lahko zelo lepe, na človeško psiho delujejo pomirjujoče (seveda z varne zorne točke) in so čudovit dodatek akvarijem. Neki ameriški akvarij je pripravil celovito psihedelično doživetje v slogu znanega kitarista Jimija Hendrixa, The Jellies Experience. Eden izmed pacifiških otokov ponuja edinstveno doživetje kopanja v jezeru, natrpanem z neškodljivimi meduzami, poleg tega so ta bitja potencialno izjemen vir različnih učinkovin - tudi za zdravje človeka. Na tem področju je bila leta 2008 podeljena Nobelova nagrada za kemijo, je še dodala znanstvenica.