1. Tri izstrelitve Falconov 9

(Skoraj) ni tedna brez izstrelitve Falcona 9, v tokratnem nastopata dva.

Prvi Sokol se je s Cape Canaverala (Florida, ZDA) dvignil v nedeljo ponoči po našem času. Ustrezno je poskrbel za tovor 54 satelitov Starlink. Prva stopnja je pristala na robotski ladji. V vesolju je bila 16-krat, kar je izenačen rekord s Falconom 9 iz prejšnjega tedna (poglavje 2).

Video 1: Posnetek izstrelitve Starlinka 5-15

Drugi je poletel v petek z Vandenberga (Kalifornija). V nizkozemeljsko tirnico je odnesel zgolj 15 satelitov Starlink, kar nakazuje, da bi bili ti lahko verzija 1.5, ki je večja. Prva stopnja je pristala na robotski ladji. V vesolju je bila desetkrat.

Video 2: Posnetek izstrelitve

V noči s sobote na nedeljo ob 1.30 bo še ena izstrelitev.

Video 3: Tukaj bo prenos v živo

2. Korak naprej za Rocket Lab

Novozelandsko podjetje Rocket Lab je izstrelilo raketo Electron in prvo stopnjo po uporabi vrnilo v delavnico.

Electron je poletel v nedeljo po našem času z Nove Zelandije in v načrtovano tirnico odtovoril sedem satelitov za Naso ter nekaj podjetij.

Prva stopnja je svoje delo opravila po dveh minutah in pol oziroma na višini 75 kilometrov, kjer se je ločila od druge stopnje. Nato je padla proti tlom s hitrostjo več kot devet tisoč kilometrov na uro. Temperatura na površini je dosegla 2.400 stopinj Celzija. Po 8,5 minute je odprla padalo in naposled padla v Tihi ocean. Z gladine jo je pobrala ladja, v delavnici pa jo bodo analizirali. Zelo verjetno ne bo vnovič poletela, temveč bodo z zbranimi informacijami izboljšali prihodnje verzije rakete.

Težava tega pristopa k večkratni uporabi je predvsem v stiku z vodo, ki ni ravno prijazna do elektronike in strojev.

Večkratna uporaba je končni cilj Rocket Laba. Če je že ne bo dosegel z Electronom, jo vsekakor kani z Neutronom, neke vrste pomanjšanim Starshipom iz ogljikovih vlaken. (poglavje 2).

Video: Posnetek dogodka

3. Dve kitajski zasebni izstrelitvi

Kitajsko zasebno podjetje ExPace je v četrtek z Džiučuana (Jiuquan) izstrelilo raketo Kvajdžov-1A (Kuaizhou-1A), z njo pa štiri meteorološke satelite konstelacije Tianmu-1 (Tianmu-1).

Kvajdžov-1A je raketa na trdo gorivo, osnovana na kitajskih balističnih raketah. V soncesinhrono tirnico na višini 700 kilometrov pošilja do 200 kilogramov tovora. Od leta 2013 je poletela 25-krat s tremi neuspehi.

V soboto dopoldne po našem času pa je – prav tako z Džuičuana – odletela raketa Ceres-1 zasebnega podjetja Galactic Energy. Tovor: satelita Čiankun-1 (Qiankun-1) in Šingšidai-16 (Xingshidai-16).

Ceres-1 je 20 metrov visoka in 1,3 metra široka raketa. Ima tri stopnje na trdo gorivo in četrto na hidrazin. V nizkozemeljsko tirnico je sposobna ponesti do 350 kilogramov tovora. Od leta 2020 (poglavje 6) je naštela šest uspešnih misij.

4. Kitajci razgrnili ohlapen načrt pristanka na Luni

Kitajska je nedavno napovedala, da bo poslala ljudi na Luno do leta 2030, s čimer je še podžgala vesoljsko tekmo z ZDA. Zdaj je razgrnila približen načrt, o katerem poroča Reuters.

Srž: namesto ene ogromne rakete, ki bi proti Luni zalučala vse potrebno (tudi pristajalnik, tako kot v programu Apollo), bodo uporabili dve nekoliko manjši. Prva bo izstrelila vesoljsko ladjo s posadko, druga pa lunarni pristajalnik.

Vesoljska ladja in pristajalnik se bosta srečala in spojila v tirnici okoli Lune. Tajkonavta se bosta prekrcala v pristajalnik, se odpravila proti tlom, opravila misijo, se vrnila v nebo, v vesoljsko ladjo ter odpravila proti Zemlji.

Kitajci so torej ubrali hitrejšo pot, ki so se je v ZDA branili, zadeva pa utegne prerasti v manjšo ameriško afero.

Nekaj zgodovine: pred približno petimi leti je tedanji predsednik ZDA Donald Trump Naso preusmeril od Marsa proti Luni, podpredsednik Mike Pence pa je, navajajoč prav vesoljsko tekmo s Kitajsko, poskusil vse skupaj pohitriti. Letnico vrnitve človeka na Luno je prestavil z leta 2028 na 2024. Tedanji administrator Nase Jim Bridenstine je našel način, kako bi to – lahko – storili. Namesto supertežkonosilne, a vekomaj zamujajoče rakete SLS bi lahko uporabili manj zmogljive SpaceX-ove rakete Falcon Heavy, če je treba, tudi tri na posamezno misijo Artemis. Ne bi bilo treba čakati na SLS, vse skupaj bi bilo še vedno ceneje, bi bile pa misije kompleksnejše. Toda ameriška politika je Bridenstineu hitro dala vedeti, da se z SLS-om ne igračka. In tako se misije Artemis nenehno zamikajo, čeprav SLS pri tem ni edina težava.

Kitajci so to videli in lekcijo vgradili v svoj program. Kitajski SLS, supertežkonosilna raketa Dolgi pohod-9 z zmogljivostjo 150 ton v nizkozemeljsko tirnico, namenjena prav lunarnim misijam, je še zelo daleč od izstrelitvene ploščadi. Pravzaprav je še v fazi snovanja in številnih sprememb načrtov, kot kaže, se bo iz kitajske inačice SLS-a prelevila v kopijo Starshipa (pripeti tvit desno). To pomeni še veliko dela in neznank, zato so se odločili za drugo pot. Tri stopnje že letečega Dolgega pohoda-5 bodo združili v eno raketo (Dolgi pohod-10), primerljivo s Falconom Heavy, porabili precej manj časa in morda opravili prvi pristanek leta 2029. Tako imajo teoretično možnost prehiteti Američane, če se v programu Artemis kaj zalomi. In če jim bo uspelo, potem bo v ZDA najbrž sledil politični obračun s tistimi, ki ne glede na ceno rinejo program SLS naprej.

Prgišče tehničnih podrobnosti

Znani vesoljski novinar Andrew Jones, ki se je specializiral za kitajski vesoljski program, je izbrskal še nekaj podrobnosti.

Tako vesoljska ladja kot pristajalnik bosta imela maso 26 ton, kar je skladno z načrtovano zmogljivostjo Dolgega pohoda-10 (27 ton proti Luni).

Pristajalnik bo imel štiri motorje s skupnim potiskom 7500 newtonov oziroma 765 kilogramov.
Lunarni skafander bo omogočal najmanj osemurne ekskurzije.

Že na prvi odpravi bodo imeli električno vozilo z dosegom 10 kilometrov in maso 200 kilogramov.

Dolgi pohod-10 bo 92 metrov visoka raketa z maso ob vzletu 2187 ton in potiskom 2678 ton, gnala ga bosta vodik in kerozin.

Kitajska namerava na južnem polu Lune postaviti stalno naseljeno postojanko, za sodelovanje se dogovarja z Rusijo in po novem tudi Venezuelo.

5. Hubble posnel balvane, ki so švignili z asteroida

Vesoljski teleskop Hubble je posnel oblak drobirja in balvanov, ki se vleče z asteroida Dimorfos. Fotografija je nastala decembra lani, štiri mesece za tem, ko je v asteroid namerno treščila Nasina sonda Dart. Na posnetku je 37 skal, velikih med enim metrom in 6,7 metra, Od asteroida se oddaljujejo s hitrostjo okoli kilometra na uro. To so najmanj svetla telesa, ki jih je teleskop zaznal v Osončju.

570-kilogramski DART se je v 4,8 milijona ton težek asteroid, oddaljen 11 milijonov kilometrov, zaletel 26. septembra 2022 s hitrostjo 22.530 kilometrov na uro. S tem je Nasa preizkušala tehniko obrambe Zemlje, torej, ali se lahko s trkom dovolj preusmeri potencialno nevaren asteroid, da bo ta šel mimo Zemlje in ne v njo.

Po prvih meritvah se je tirnica Dimorfosa skrajšala z 11 ur in 55 minut na 11 ur 23 minut, torej za 32 minut. Preizkus je bil uspešen, saj so želeli spremembo najmanj 72 sekund.

Asteroid Dimorfos je, po dozdajšnjih sklepanjih znanstvenikov, zelo prhek. Nastal naj bi po trku sosednjega asteroida Didimos z drugim nebesnim telesom. Odleteli material se je počasi zbral v kepo, njena notranjost pa ni trdna, temveč primerljiva s kupom grozdja, kot so se izrazili pri Nasi.

Odletele skale so na zgornji fotografiji vidne kot modre pike. Ni jasno, od kod točno na asteroidu so se vzele. Lahko bi jih odneslo neposredno s prizorišča trka, lahko pa da so se dvignile s površja zaradi potresnih valov. Predstavljajo približno 0,1 odstotka mase Dimorfosa. Znanstveniki ocenjujejo, da je trk skupaj odnesel 2 odstotka mase.

Več odgovorov bo zagotovila evropska sonda Hera, ki bo izstreljena leta 2025 (najbrž na Falconu 9 zaradi težav v Evropi) in bo po prihodu temeljito preučila asteroid, med drugim bo od blizu fotografirala nastali krater.

Znanstvena objava je v reviji The Astrophysical Journal Letters.

Človeštvo je do nedavnega odkrilo 30.039 asteroidov, katerih tirnice se približajo Zemljini. Srednjeročno nas nobeden znani in dovolj veliki asteroid ne ogroža.

Video: Sestavljanka DART-ovih fotografij do konca

6. NOTICE:

7. Esa pohvalila dosežke Slovenije, kmalu odločanje o polnem članstvu v agenciji

Sorodna novica Esa pohvalila dosežke Slovenije, kmalu odločanje o polnem članstvu v agenciji

Delegacija Evropske vesoljske agencije (Esa) je obiskala Slovenijo in pohvalila dozdajšnje dosežke Slovenije na področju vesoljskega sektorja, so sporočili z ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport. Namen obiska delegacije Ese je pregled dosedanjega dela Slovenije in stanja industrije na področju vesoljskih tehnologij ter določitve nadaljnjih potrebnih korakov do polnopravnega članstva, sporočilo povzema Slovenska tiskovna agencija.

Slovenski vesoljski sektor ima od pridružitve Esi leta 2016 hitro rast, je v izjavi za medije po sestanku ocenil gospodarski minister Matjaž Han. "Med največje uspehe Slovenije lahko štejemo, da ima Slovenija v vesolju tri satelite, izstrelitev četrtega pa je predvidena v naslednjem letu," je pojasnil Han in spomnil, da imamo v Planici tudi t. i. človeško centrifugo. Tam izvajajo posebne raziskave, ki bodo pomembne za ohranjanje zdravja astronavtov med prihodnjimi misijami.

Slovenija obenem krepi dvostransko sodelovanje na področju vesolja z državami, kot so Italija, Francija, Nemčija in ZDA.

70 pogodb s slovenskimi podjetji

Pridruženo članstvo v Esi in dejavnosti slovenske vesoljske pisarne na gospodarskem ministrstvu po besedah ministra že kažejo rezultate. Na razpisih agencije so slovenska podjetja namreč podpisala več kot 70 pogodb. Sredstva, ki so jih podjetja pridobila v okviru programov Ese, tako presegajo vplačana sredstva Slovenije.

"Vesoljski sektor je vsekakor sektor prihodnosti, čeprav se sliši to še tako nemogoče. Vesoljski sektor namreč niso samo astronavti in rakete, ampak so te tehnologije vpete v znanost, gospodarstvo, medicino, telekomunikacije, okolje in še bi lahko našteval," je poudaril Han.

Odločanje o polnem članstvu v agenciji

Decembra 2024 se bo odločalo o polnopravnem članstvu Slovenije v Esi, za kar bo potrebno soglasje vseh članic agencije. Polnopravno članstvo v Esi bi slovenskim podjetjem in institucijam omogočilo dodatne možnosti sodelovanja z agencijo zlasti v okviru obveznega znanstvenega programa.

Polnopravno članstvo bi prineslo tudi večje obveznosti. Pod trenutnimi pogoji bi Slovenija v naslednjih treh letih za Eso namenila 20 milijonov evrov, če postane polnopravna članica, pa bi se ta sredstva predvidoma podvojila. Kot je dejal Han, se na ta znesek ne sme gledati kot na strošek, temveč kot naložbo v prihodnost.

Delegacija Ese je na srečanju z ministrom pohvalila opravljeno delo Slovenije. "Čeprav je Slovenija geografsko majhna, so njeni uspehi na področju vesoljskih tehnologij in vesolja veliki," je ocenila direktorica pri Esi, pristojna za komercializacijo, industrijo in konkurenčnost, Geraldin Naja.

Slovenija je po njenem mnenju z relativno majhnimi naložbami z delom podjetja Synergise razvila ključne kompetence na področju storitev nižje v verigi. Prav tako ima vodilna podjetja na trgu na področju testne opreme, kot je Dewesoft, in povečuje svoje kompetence na področju satelitske strojne opreme prek podjetij, kot je Skylabs.

"V prihodnje bodo potrebne dolgoročne naložbe v vesolje in jasna vesoljska strategija, ki jo Slovenija trenutno pripravlja," je poudarila. Člani delegacije Ese so na srečanju pohvalili osnutek nove vesoljske strategije. Strategija bo med drugim vključevala usmeritve in podporo nadaljnji krepitvi vesoljskega sektorja v Sloveniji za obdobje do leta 2030. Poseben poudarek strategije bo tudi na mladih, je v izjavi za medije pojasnila vodja slovenske vesoljske pisarne Tanja Permozer.

Strategija bo po načrtih ministrstva sprejeta predvidoma do konca letošnjega leta.

Avdio: Podkast ApolloLajka na temo slovenskega vesolja

8. Dva eksoplaneta v isti orbiti?

Opazovalnica ALMA na Evropskem južnem observatoriju (ESO) je zaznala oblak materiala, ki po tirnici okoli zvezde sledi eksoplanetu.

Oblak naj bi vseboval material za nastanek še enega planeta ali pa ostanke nastajanja planeta. Če to drži, potem je to najmočnejši dokaz doslej, da si lahko dva planeta delita isto tirnico.

Trojance oziroma nebesna telesa, ki si delijo orbito s planetom, najdemo že v domačem Osončju. Najbolj znani sta skupini asteroidov, ki skupaj z Jupitrom krožita okoli Sonca oziroma se nahajata na Lagrangeevih točkah L4 in L5 sistema Jupiter - Sonce. (Mimogrede, prav te Trojance bosta obiskali Nasini sondi Psihe in Lucy).

Astronomi menijo, da bi Trojance oz. trojanske planete lahko našli v drugih planetarnih sistemih. Pa jih doslej niso. So pa zdaj našli potencialen dokaz v korist tej teoriji. Astronomi so prečesali arhivske posnetke sistema PSD 70, ki jih je izgotovila ALMA, in v njih našli oblak z maso dveh Lun na pravšnjem mestu. Leta 2026 bodo tjakaj spet usmerili teleskop ALMA in preverili, ali imajo prav.

PDS 70 je mlada zvezda s starostjo do 5,5 milijona let (T Tauri). Njena masa znaša tri četrtine Sončeve, oddaljena je 370 svetlobnih let. Obdana je s protoplanetarnim diskom in dvema protoplanetoma, PDS 70b in PDS 70c. Znana je še po prvi kandidatki za eksoluno v nastajanju (poglavje 7).

NA VIDIKU:

Sobota, 22. julij – Falcon 9 - Starlink

Nedelja, 23. julij – Dolgi pohod-2D

Sreda, 26. julij – Falcon Heavy - Jupiter 3/EchoStar 24