EU je z direktivo državam članicam že omogočil hranjenje prometnih podatkov za določen čas, Evropska komisija pa se je odločila, da bo hranjenje teh podatkov predpisala kot obvezno. Prometni podatki niso samo vsebina komunikacije, ampak tudi to, kdo je koga klical, ob kateri uri, od kod, katera spletna mesta je vpisal v spletni brskalnik, pri čemer je iz URL spletnih iskalnikov mogoče ugotoviti tudi kaj je nekdo iskal, itd.

S stališča posameznika to pomeni, da bo mogoče ugotoviti, s kom se je pogovarjal pred tremi leti, kje se je pri tem gibal, kaj je iskal po medmrežju in komu je pisal elektronsko pošto.

Kot sledi iz odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice so prometni podatki integralni del komunikacije, iz česar sledi, da jih sme operater telekomunikacij posredovati državnim organom samo na podlagi sodne odredbe ali pristanka naročnika. Kljub temu se ob tako dolgem roku hranjenja teh podatkov postavlja načelno vprašanje beleženja osebnih podatkov posameznikov, ki niso ničesar osumljeni. Seveda pa se zastavlja tudi vprašanje, ali ob kakšnem kriznem dogodku morda ne bo prišlo do omilitve pogojev, pod katerimi policija lahko pride do teh podatkov.