Leta 1995 je vesoljski teleskop Hubble poskrbel za eno najbolj ikoničnih fotografij vseh časov. Za deset dni med prazniki okoli božiča se je usmeril na drobcen košček neba, primerljiv z zrnom na iztegnjeni roki. Zaplata je bila do tedaj na videz pusta in prazna. A po več kot 300 motrenjih so se iz nje začele izrisovati galaksije, poprej nikoli videne. Kar 3.000 se jih je nabralo. Teleskop je segel dlje kot kadar koli prej, povzročil manjšo revolucijo na področju astronomije in tudi čudenje pri širši javnosti. Pokazal je namreč, da je vesolje prepredeno s stotinami milijard galaksij vseh velikosti in oblik, in da jih najdemo tudi v najtemnejših kotičkih.

Ne le to: posnetek, imenovan Globoko polje, je razburkal domišljijo. Pike na njem so večinoma galaksije, torej domovanja desetin, morda celo stotin milijard zvezd. Precej verjetno je, da ima vsaka zvezda okoli sebe vsaj en planet. Na tisti stari fotografiji je torej morda vsaj 150 bilijonov planetov. Kdo ve, koliko bilijonov izmed njih je podobnih Zemlji, koliko življenja, zgodovin in usod je zajetih na tej zbirki pikslov? Hubble je vajo ponovil še dvakrat in vsakič segel še nekoliko dlje v meglico, ki vse huje zakriva stezice kozmične zgodovine.
Mejna polja: Globoko polje tega desetletja
Toda Hubble, pa naj bo še tako zmogljiv, ima svoje omejitve. Ne nazadnje zato, ker je že precej star. Zato je Nasa, da bi se dokopala do najglobljih in tudi najkakovostnejših vpogledov v zgodovino vesolja, združila moči s še nekaj odmevnimi opazovalnicami. V programu, imenovanem Mejna polja, je poleg Hubblove vsestranskosti izkoristila vesoljska teleskopa Chandro, specializirano za rentgenske žarke, in Spitzerja, osredinjenega na infrardečo svetlobo, pa še kopico kopnih teleskopov (npr. VLA), ki so prestrezali radijske valove iz vesolja. Med letoma 2013 in 2017 so se orkestrirano usmerili proti šesterici istih tarč in jih poglobljeno opazovali. Tako so ustvarili novo, moderno serijo globokih polj. Sadovi večletnega dela so zdaj, na koncu programa, naposled v celoti na voljo javnosti.

Leče iz prostora-časa
Ključ celotnega projekta je izkoriščanje učinka težnostne leče. Izjemno masivni objekti, kot so kopice galaksij in vsa temna snov okoli njih, ukrivljajo prostor in svetlobo; do te mere, da izostrijo tudi nepredstavljivo oddaljene objekte, ki bi sicer bili daleč pretemni za naša tipala. Več kot je na nekem prostoru skoncentrirane mase, bolj krivi čas-prostor okoli sebe, ukrivljenost pa mimoidočo svetlobo sili, da ubere nekoliko drugačno pot. Tako je kopica teleskopov na istem koščku neba (precej manjšem od tega, kar nam opazovalcem običajno prekrije nočna Luna) dobila še dodatno plast slike. Poleg objektov na oddaljenosti nekaj milijard svetlobnih let se je v objektiv prikradel sicer neviden, več kot 12 milijard svetlobnih let oddaljen kotiček vesolja.
V spodnji galeriji so zbrane vse te fotografije, ki vsebujejo bilijone hipotetičnih usod, zgodovin in - če že ne drugega - očesu prijetnih podob. Posnetkov polne ločljivosti ne moremo objaviti, datoteke so velike 50 MB in več. Če želi kdo uzreti vse najmanjše podrobnosti, so mu na voljo v okvirčku.
Priporočamo ogled v celozaslonskem načinu.
.

.
Video 1: Prelet čez Abell S1063

Video 2: Zum v Abell S1063

Video 3: Zum v Abell 370

Video 4: MACS J1149.5+2223 in supernova

Video 5: Zum v Abell 2744

Video 6: Zum v Ultra globoko polje

Fotogalerija: