Modrikasta meglica naj bi bila podobna tisti na Saturnovi luni Titan in naj bi segala 130 kilometrov v višino; sama atmosfera pa še nekajkrat višje - tudi zaradi šibke težnosti. Za primerjavo: na Zemlji je meja, pri kateri se začne vesolje, postavljena na 100 kilometrov nadmorske višine. Foto: NASA/JHUAPL/SwRI
Modrikasta meglica naj bi bila podobna tisti na Saturnovi luni Titan in naj bi segala 130 kilometrov v višino; sama atmosfera pa še nekajkrat višje - tudi zaradi šibke težnosti. Za primerjavo: na Zemlji je meja, pri kateri se začne vesolje, postavljena na 100 kilometrov nadmorske višine. Foto: NASA/JHUAPL/SwRI
Pluton
Področja, kjer je vodni led na površju neposredno izpostavljen, so označena z modro barvo. V praksi sovpadajo z rdečimi Plutonovimi lisami, kar je znanstvenike presenetilo. Posnetek je širok približno 450 kilometrov. Foto: NASA/JHUAPL/SwRI
Stiks
Še posnetek drobne, le okoli sedem kilometrov velike lune Stiks, nastal z razdalje 631.000 kilometrov. Desno ponazoritve orbit drugih lun: Haron (Charon), Stiks (Styx), Kerber (Kerberos), Hidra (Hydra). Foto: NASA/JHUAPL/SwRI

Že peti teden zapored s sonde New Horizons, ki je julija letos opravila prvi obisk Plutona sploh, prihajajo polnoločljivostne fotografije tega pritlikavega planeta. Od začetka septembra smo videli posnetke preleta, "sapojemajoče" meglice, izjemno podroben in ogromen posnetek planeta kot celote, pa še namige na kataklizmično preteklost lune Haron.

Tokrat pa je Nasa postregla z barvno fotografijo atmosfere in meglic (vse dozdajšnje so bile črno-bele). "Kdo bi pričakoval, da bomo sredi Kuiperjevega pasu našli modro nebo? Čudovito je," je ob tem izjavil prvi mož NH-ja, Alan Stern. A če bi zares stali na površju Plutona, bi bila modrina zelo nežna in težje opazna, saj je atmosfera redka, sončna svetloba pa šibka.

Za modrim naj bi stalo rdečkasto
Zanimivo je, da so izvor modrega bleska najverjetneje minerali tolini, ki so sami po sebi obarvani od sive do rdeče. Znanstveniki za NH-jem so razvili scenarij, ki bi lahko pojasnil tak pojav. Tolini so sicer vsepovsod po površju Plutona in najverjetnejši vzrok za njegov opečnato-rdečkast videz. A nastajali naj bi visoko v atmosferi, kjer Sončevi ultravijolični žarki razbijajo molekule dušika ter metana, jih ionizirajo in sprožajo nastanek novih tvorb vse do kompleksnih makromolekul. Tovrsten proces so najprej odkrili na Saturnovi luni Titan.

Na Plutonu se počasi združujejo do vse večjih zlepljenk in polagoma snežijo. Drobni, mikroskopski koščki, ki pa še lebdijo "v zraku", pa s pomočjo pojava, imenovanega Rayleighovo sipanje, intenzivneje odbijajo le modri del svetlobnega spektra.

Isti pojav je odgovoren za barvo neba Zemlje, le da so tukaj krivci dušikove in kisikove molekule. Te najmočneje odbijajo vijoličasto in modro svetlobo - v nasprotju s pričakovanji še največ vijoličaste. A del vijoličastih žarkov se porazgubi v zgornjem delu Zemljine atmosfere; poleg tega so naše oči občutljivejše na modro svetlobo - zato je nebo za nas modro. In ker se svetloba atmosfere vpija v oceane, so morja za nas prav tako - modra.

Mapiranje vodnega ledu
NH-jevi spektrometri so poskrbeli za prvo pravo mapo vodnega ledu. Tega je precej manj, kot so pričakovali; domnevno zato, ker ga prekrivajo aktivnejše oblike ledu, denimo metanov in dušikov. Pa še našli so ga tam, kjer ga niso zares pričakovali: na področjih rdečkaste barve. "Presečen sem, da je vodni led očitno rdeč. Razmerja med njim in tolini očitno še ne razumemo," je povedala Silvia Protopapa, ena izmed znanstvenic pri projektu.

NH je trenutno pet milijard in 50 milijonov kilometrov od Zemlje, na poti proti objektu Kuiperjevega pasu, poimenovanem 2014 MU69.