Meglica Helix je človeškemu očesu znana že več kot stoletje in pol. Z navadnim teleskopom jo je še pred letom 1824 opazil Karl Harding, a šele teleskop ameriške vesoljske agencija Nasa Spitzer je omogočil izjemno natančen vpogled v zgradbo tega nenavadnega nebesnega telesa.
Nahaja se 650 svetlobnih let od Zemlje v ozvezdju Vodnarja.
Ogromne barvne strukture okoli osrednje zvezde kažejo na burne dogodke v preteklosti, ki se bodo nekoč zgodili tudi v našem Osončju. Nasini znanstveniki so namreč s kombiniranjem opazovanj teleskopa Spitzer in teleskopa Galex (oba krožita okoli Zemlje) meglico prikazali tako skozi infrardečo kot skozi ultravijolično svetlobo.
Planetarna meglica Helix je ostanek zvezde, zelo podobne našemu Soncu, na koncu svoje življenjske poti. V svoji življenski dobi zvezda z jedrsko fuzijo zliva jedra vodika v helij, pri tem pa sprošča ogromno energijo. Proti koncu pa eksplodira v ogromno rdečo velikanko, se skrči v izjemno majhno belo pritlikavko, za seboj pa pusti pline in zvezdni prah. Tako kot v meglici Helix.
Zvezda bela pritlikavka je velika približno toliko kot naš planet, le da obdrži pretežen del mase iz preteklosti in je zato izjemno gosta - podobno črni luknji. Kot to ponazorijo na Nasi: čajna žlička snovi iz bele pritlikavke bi tehtala toliko kot nekaj slonov.
Zvezda na sredini meglice oddaja izjemno močno sevanje, zaradi katerega plini v soseščini zažarijo s fluorescenčno svetlobo, podobno kot neonske luči, in opazovalcem na Zemlji priredijo čudovito predstavo.
Takšno "predstavo" bo, sicer čez nekaj milijard let, priredilo tudi naše Sonce in pri tem po vsej verjetnosti Zemljo scvrlo.
Meglica Helix je v življenjski dobi zvezde, ki navadno traja milijarde let, relativno kratek pojav. Zvezdne meglice so namreč vidne le nekaj deset tisoč let. Na Nasi ugotavljajo, da se je Helix začel širiti pred 6.560 leti.
V fotogaleriji so na voljo še drugačni pogledi na Helix.