Higgs, avtor teorije o bozonu (osnovnem delcu snovi) je v pogovoru za Guardian izrazil nezadovoljstvo nad današnjim akademskim sistemom. Po njegovih besedah ga nobena univerza na svetu ne bi več zaposlila, in sicer preprosto zato, ker po obstoječih merilih ni dovolj produktiven.

Danes zaslužni profesor na škotski univerzi v Edinburgu je namreč po tem, ko je leta 1964 objavil svoje prelomno delo, na plano spravil le še deset znanstvenih člankov.

Poleg tega v svojem življenju ni poslal še niti ene elektronske pošte, ni brskal po medmrežju in ni opravil še niti enega klica prek mobilnega telefona, je našteval.

Poudaril je, da sta za dobro akademsko delo potrebna mir in koncentracija, nekaj, kar danes pogreša. Zato dvomi, da bi bil podoben znanstveni preboj mogoč v obstoječi akademski kulturi, ki od znanstvenika pričakuje predvsem, da objavlja kot po tekočem traku.

Odpustili bi ga že pred desetletji
Razkril je, da bi brez dela ostal že na začetku 80. let prejšnjega stoletja, če ne bi načrtov vodstva prehitela nominacija za Nobelovo nagrado. Vodstvu je bil v sramoto od trenutka, ko so začeli količinsko preverjati objave. Na poziv, naj našteje svoje zadnje objave, je odgovoril: "Ni jih."

Od svoje upokojitve leta 1996 se je še dolgo izogibal univerzitetnih prostorov. "Povsem dobro je bilo, da sem se držal ob strani. Ta način dela ni več zame. Dandanes ne bi več dobil akademske zaposlitve. Tako preprosto je to. Ne bi me imeli za dovolj produktivnega," je izjavil za Guardian, medtem ko je potoval v Stockholm na podelitev Nobelovih nagrad za leto 2013.

Zavrnil je viteštvo
Razkril je še, da je leta 1999 zavrnil kraljičino ponudbo, da bi ga povišala v viteza. Razlog: sistem častnih nazivov razume kot politično podporo vladi in državnemu sistemu.

Nobelovo nagrado je dobil za življenjsko delo. Predvidel je namreč enega izmed osnovnih gradnikov, brez katerega bi bila - glede na teorijo - vsa obstoječa snov okoli nas brez mase.

Kaj je Higgsov bozon?
Bozon je izjemno majhen delec, del Higgsovega polja, ki prežema vse, kar obstaja. Snov sama po sebi nima lastnosti mase, pridobi jo šele v interakciji s tem poljem. Poenostavljeno povedano: vsi delci snovi potujejo skozi Higgsovo polje in pri tem povzročijo neke vrste šum. Večji kot je delec ali atom, večjo motnjo povzroči v interakciji s poljem in večja je njegova masa. Še ena zelo posplošena primerjava: večja kot je žoga, več upora povzroča, ko potuje skozi zrak. Nekateri polje primerjajo z gostim sirupom, ki se oprime česar koli, kar potuje skozenj.

Lansko poletje so po dolgotrajnih poskusih in analizi podatkov v švicarskem inštitutu Cern sporočili, da so odkrili delec, ki "ustreza Higgsovemu". Za dokončno potrditev bodo potrebna še dodatna testiranja, a možnost, da odkriti delec ni Higgsov bozon, je po izračunih skoraj nična (1 proti 2,5 milijona), so sporočili.

Daljša razlaga, kaj sploh je ta delec, je na voljo na tej povezavi.
Sistem, ki spodbuja število objav
Higgsova kritika akademske sfere pa ni prva odmevnejša v zadnjem času. Obstoječi sistem točkovanja znanstvenih objav namreč kot merilo odličnosti najbolj upošteva prav število objav in število posledičnih citiranj. V Sloveniji po takšnem sistemu deluje Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS (ARRS).

Članki navadno končajo v eni izmed številnih znanstvenih revij ali zbirk člankov. Tu naj bi članke, ki jih dobijo od znanstvenikov, dobro pregledali in preverili, ali ustrezajo znanstvenim merilom (ang. peer-review). Pogosto je treba založnikom za objave plačati.

Članek, poln izmišljotin ...
Za revijo Science je zanimiv eksperiment opravil ameriški biolog John Bohannon. Pod izmišljenim imenom je napisal znanstveni članek, v katerem je dokazoval, da je iz lišaja pridobil posebno učinkovino s protirakavim delovanjem.
... objavljen v 157 revijah
Poslal ga je 304 znanstvenim revijam. V članku so bile več kot očitne vsebinske napake na ravni srednje šole. Očitno napačna je bila tudi metodologija. Zanikrn je bil tudi jezik: osnovno besedilo je s pomočjo spletnega prevajalnika prevedel iz angleščine v francoščino in nato nazaj, izid pa nekoliko popravil. Članek je objavilo kar 157 znanstvenih revij, večina pa je za to zahtevala še plačilo. Le redki so članek zavrnili z obrazložitvijo, da je zanič.

Takšni dogodki so mogoči, ker je sistem naravnan h gonji za čim več objavami, k čim več krajšim in manj poglobljenih člankov, ugotavlja slovenski tehnološki portal SloTech. Ta težava je po njihovi presoji še posebej izrazita v Sloveniji.
Kot primer so predstavili, da objava treh člankov v manj znani slovenski kemijski reviji prinese več točk kot en članek v ugledni mednarodni reviji Journal of American Chemical Society, pri čemer je za objavo v zadnji potrebnega ne le trikrat več dela, temveč tudi precej boljša ideja in rezultati.

"Dogaja se, da iste stvari z malenkost spremenjenega zornega kota pogrevamo v nedogled. Izberi molekulo ali model, izvedi meritve ali izračune, napiši članek, zamenjaj molekulo in ponovi vajo," so zapisali.

Sodeč po trditvah Higgsa, je ta težava značilna za ves svet.