Sistemi, ki v indijske domove in trgovine prinašajo energijo iz sončnih celic, naj bi počasi nadomestili drage in onesnažujoče kerozinske luči. Za posebno posojilno shemo, ki tamkajšnjemu prebivalstvu omogoča pridobitev dragih naprav, sicer stojijo Združeni narodi. Po njihovih evidencah se je število posojilojemalcev, ki so zaprosili za tovrstne naprave, od leta 2003 povečalo kar za trinajstkrat.

Preden so se v pilotno študijo na jugu Indije vključili Združeni narodi, je bila Indijcem na voljo le možnost plačila z gotovino, kar je sistem za povprečnega Indijca naredilo praktično nedostopen. Jyoti Painuly, soodgovoren za projekt, pojasnjuje, da je plačilo naprave z gotovino povprečnemu Indijcu pomenilo "kot bi mu dejali, naj vnaprej plača 20-letni račun za elektriko".

Posojilna shema jim omogoča nižje obrestne mere, daljša odplačevalna obdobja in manjše začetne depozite. Sistem, ki lahko oskrbuje do 4 male električne naprave, stane med 300 in 500 dolarji.

Potratne petrolejke
Enostavnejša petrolejka naj bi letno porabila do 80 litrov kerozina, proizvede pa več kot 250 kilogramov ogljikovega dioksida. Takšne svetilke naj bi uporabljalo kar 100 milijonov indijskih družin.

Uradniki Združenih narodov si želijo, da bi lahko posojilno shemo v prihodnosti razširili na Tunizijo, Kitajsko, Gano in Indonezijo. V Tuniziji sicer že izvajajo podoben projekt - Združeni narodi namreč sofinancirajo kredite, ki jih ljudje najemajo za nakup vodnih grelcev na sončno energijo.