Vohunski satelitski sistem je najprej uperjen predvsem proti Severni Koreji, ki je s svojim raketnim in jedrskim programom zamajala stabilnost v regiji.

Japonski vojski bodo podatki s satelitov omogočali nadzor katere koli točke na svetu enkrat na dan. Zmogljivi optični in radarski sistemi zmorejo razpoznati objekte velikosti vsaj enega metra.

Pomenljivo je, da so japonski znanstveniki nad tem podatkom razočarani. Ameriški vojaški sateliti Zemljo namreč pregledujejo s tako veliko ločljivostjo, da lahko razločijo na primer mobilnik, ki leži na okenski polici.

Pacifistična ustava ustavila razvoj
Čeprav je Japonska svetovna tehnološka velesila, to ne velja za njen vesoljski program. Zaradi moreče dediščine II. svetovne vojne in povojne pacifistične ustave je namreč tamkajšnji parlament leta 1969 sprejel resolucijo, s katero omejuje raziskovanje vesolja za popolnoma miroljubne namene. Zato je bil razvoj japonskih vesoljskih tehnologij v zadnjih desetletjih počasnejši, kot bi lahko bil.

S prihodom liberalno-demokratske vlade Šinca Abeja pa se Japonska od teh omejitev počasi oddaljuje. Predlog najnovejše zakonodaje že dovoljuje "neagresivno vojaško rabo vesolja".

Kimovo izzivanje razkačilo Tokio
Za vohunski satelitski sistem so se v Tokiu odločili po tem, ko je Severna Koreja leta 1998 izstrelila balistično raketo, ki je preletela Japonsko. Da je bil strah uporavičen, je severnokorejski voditelj Kim Džong Il. dokazal z lanskimi raketnimi in jedrskimi poskusi.

Japonsko pa je prestrašila še ena tekmica, Kitajska. Ta je v zadnjem času na področju vesoljske tehnologije izjemno napredovala, kar je potrdila z nedavnim poskusom, ko je z raketo, izstreljeno s tal, uničila enega svojih satelitov.

Program je spremljala smola
Zagon japonskega vohunskega sistema je bil večkrat upočasnjen. Izstrelitve so morali prestavljati zaradi slabega vremena, najhujši udarec pa je doživel leta 2003, ko je nosilna raketa skrenila s poti in so jo morali uničiti. Dva izjemno draga satelita sta se tako razblinila v prah.

R. S.