Veneri pravijo tudi "mlajša sestra" Zemlje. Je soseda modre krogle, le drobec manjša od nje, in ji je v marsičem podobna. Nekoč precej bolj kot danes. Znanstveniki že dolgo domnevajo, da sta "sestri" svoj obstoj začeli zelo podobno - s podobno sestavo in tudi dokaj sovpadajočim razvojem v prvih milijardah let. Le da je nekaj pri zvezdi danici šlo narobe, da je skrenila s poti. Danes nam kaže, kakšen bi bil naš planet, če bi učinek tople grede nepovratno podivjal. Sčasoma niti moder ne bi bil več.

Lahko bi bilo tudi obratno: imeli bi modro Venero in puščobe polno Zemljo.

Pekel zunaj Zemlje
Venera je zdaj podobna tistemu, kar človeška kultura in literatura opisujeta kot - pekel. Ima zadušljivo atmosfero iz ogljikovega dioksida, skoraj še enkrat tako gosto kot Zemljino ozračje in povrhu pekoče suho. V njej ni vodne pare, temperatura pa znaša okoli 460 stopinj Celzija - dovolj za dostojno peko pice. Po nebu se podijo oblaki iz žveplene kisline, ki redno dežuje po površju, opisujejo na Esi. Strokovnjaki že dolgo poskušajo doumeti, kako se je to zgodilo.
Eden izmed verjetnih scenarijev se naslanja na bližino Soncu. Venera je zvezdi bližje kot Zemlja in je zato bolj obsevana. Če je nekoč imela svoje oceane tekoče vode, so ti pod pritiskom toplote sčasoma izhlapeli. Molekule vodne pare je v ozračju razbijalo ultravijolično sevanje. Pri tem je vodik iz H₂O pobegnil v vesolje, tako s pomočjo "električnega vetra" kot zaradi dejstva, da tako kot Marsu tudi Veneri manjka magnetno polje. Kisik pa je ostajal in se spajal z drugimi elementi, tudi z ogljikom. Med procesom je v ozračju ostajalo veliko vodne pare, ki je skupaj z ogljikovim dioksidom poskrbela za scenarij pobezljane tople grede in iz leta v leto bolj vroč, zadušljiv planet.

Kaj pravi Goddardov model
V kost so zagrizli tudi na Nasinem inštitutu Goddard. S pomočjo računalniškega modeliranja so ugotovili, da so bile do dve milijardi let razmere na Veneri precej drugačne. Raziskava, objavljena v Geophysical Research Letters, pravi, da je imela v tem obdobju zvezda danica plitek ocean tekoče vode in za življenje primerne temperature na površju.

Raziskovalci so obravnavali več dejavnikov. Prvi: hitrost vrtenja okoli lastne osi. Dan na Veneri traja 243 Zemljinih dni (in je celo daljši od Venerinega leta, torej obkroženja Sonca). Počasno vrtenje lahko pomeni, da se ena stran precej bolj 'praži' kot druga, in kot bi se odojek na ražnju na eni strani hitro prismodil, na drugi strani pa ostajal skoraj surov, tako tudi počasno vrtenje ne koristi razmeram za življenje na planetu. Ena stran bi se žgala, druga bi zmrzovala. Venera sicer ni zaklenjena na Sonce (je le zelo počasen "odojek"), a vseeno ta počasnost - glede na pretekle raziskave - ne bi smela biti življenju naklonjena.

Kaj bi, če bi
Toda ob predpostavkah, ki so jih privzeli na Goddardu, bi se izšlo. Topografske (torej površne) podatke so pridobili s stare misije Magellan, za 30 odstotkov zmanjšali Sončevo sevanje (ker Sonce sčasoma pridobiva svetlost), ohranili podatke o orbiti ter uporabili (trenutno) najverjetnejše modele o zgodnji atmosferi Venere. Izšlo se je tako, da je imela Venera zmerne temperature tudi pri precej, precej daljši rotaciji.
Dokazov, da bi se soseda na začetku razvijala bistveno drugače kot Zemlja, ni ravno na pretek. Za zdaj najbolj uveljavljeni modeli o njeni preteklosti - na podlagi meritev misije Pioneer Venus - kažejo na prisotnost oceanov, a z manj vode. Mlada Venera naj bi imela precej več kopnega, še posebej okoli ekvatorja. Goddardov model je tako pripeljal do manjših količin izhlapele vode in posledično manj intenzivne tople grede. "Takšno površje je videti idealno za naseljivost planeta. Dovolj je vode za kipeče življenje in dovolj kopnega, da se zmanjša planetova občutljivost na spremembe v osvetljenosti," so zapisali v Nasinem sporočilu za javnost.

"V naši simulaciji je dnevna stran Venere Soncu izpostavljena po kar dva meseca hkrati," je povedal soavtor raziskave, Anthony Del Genio. Intenzivno obsevanje pripelje do izhlapevanja vode in debele plasti oblakov, in ravno oblačje je tisto, ki nato preprečuje nadaljnje pregrevanje, saj odbija lep del svetlobe. "To pomeni, da so povprečne temperature celo za nekaj stopinj nižje kot na današnji Zemlji," je pojasnil.

Raziskava končuje s trditvijo, da bi takšni "prijazni" pogoji na Veneri vztrajali vse do 715 milijonov let nazaj. Kar je precej več od Marsa, ki mu je zavdala zelo zgodnja izguba magnetnega polja in nato večine ozračja.

Znanstveniki vseh vetrov
Raziskava je del Nasinega dokaj svežega projekta NExSS. V njem združujejo znanstvenike različnih vej, od fizikov do biologov iz različnih institucij in držav, da bi pospešili iskanje življenja zunaj Zemlje. Ti se nato lotijo konkretnih primerov, denimo kakšnega planetarnega sistema (kot je ta planet s tremi sonci) in ga "obdelajo" s čim več vidikov; ali pa na "suho" iščejo, kakšne so lahko predpostavke za razvoj življenja. In kaj sploh življenje je - vemo le za tistega na Zemlji - zato smo precej omejeni v domišljiji in konceptu. Glede na ugotovitve projekta NExSS bo Nasa prilagajala svoje programe raziskovalnih misij prihodnosti.

Lahko bi bilo obratno
Ločena raziskava s prvim avtorjem Adrianom Lenardicem, ki so jo pred dvema mesecema izvedli na ameriški univerzi Rice, kaže, kako malo bi bilo potrebno za menjavo usod Zemlje in Venere. Objavljena je v znanstveni publikaciji Astrobiology, ukvarja pa se predvsem z definicijo območja Zlatolaske, torej cone okoli zvezde, kjer je tekoča voda še mogoča. "Manjše evolucijske spremembe bi lahko usodno obrnile usode tako Zemlje kot Venere, in to na način, ki ga bodo znanstveniki lahko kmalu preverjali pri opazovanju drugih planetarnih sistemov," so napovedali.
Srenja ponuja še druge potencialne odgovore ali vsaj dejavnike. Ena je povsem geološka. Na Univerzi v Britanski Kolumbiji so navedli, da je Zemlja najbrž v obdobju velikega bombardiranja z asteroidi izgubila pretežen del tedaj prisotnih elementov urana in kalija. S tem naj bi se spremenilo ravnotežje, ki poganja zemeljsko tektoniko, magnetizem in tudi podnebne spremembe, do današnje oblike, v kateri živimo. Ocenili so, da bi bila tudi Venera danes precej hladnejša ob predpostavki nižje erozije ob trkih z drugimi telesi. Ugotovitve so objavili v publikaciji Nature Geoscience.

Misije na Venero
Po lanski ugasnitvi Esinega Venus Expressa je edina dejavna odprava Jaxin Akacuki. Za ta planet za zdaj ni drugih dokončno potrjenih misij v pripravi, le nekaj konceptov, ki jih izdelujejo Nasa, Roscosmos in indijski Isro, in ni nujno, da bodo kdaj ugledali luč dneva. Jo bo pa ugledala skupna sonda Ese in Jaxe, BepiColombo, ki bo Venero obletela na poti do glavnega cilja, Merkurja. Izstrelitev je načrtovana za leto 2017. Izmed konceptov v razvoju sta najzanimivejša Venera-D in HAVOC.

Venera-D je projekt ruskega Roscosmosa. Do leta 2025 bi lahko k Veneri poslali kar štiridelni paket: satelit, balone, ki bi lovili elektriko (strele) in zvoke; z balonov bi odvrgli nekaj mikrosond; do eno uro pa naj bi na tleh preživel pristajalnik. Rusija ima s tem že izkušnje.

HAVOC je neke vrste cepelin za Venero. Nasa pripravlja hipotetično zračno ladjo, ki bi lahko lebdela in krožila na višini od 60 do 70 kilometrov nad površjem. Tam naj bi namreč bile Zemlji še najbolj podobne razmere v celotnem Osončju - podoben zračni tlak, temperatura, pa tudi sestava naj bi vključevala precej kisika in dušika. HAVOC bi lahko nekoč postal temelj kolonizacije sestrskega planeta.
Primerjava Venere in Zemlje (podatki Ese):