Ste že kdaj kupili kakšne blede španske ali nizozemske paradižnike, katerih okus je bil približno tak kot njihov videz? Znanstveniki so zdaj našli rešitev, piše spletni New Scientist, ki bi okus takega paradižnika skorajda izenačila s tistim, ki bi si ga sami pridelali na vrtu. Dobra novica je tudi, da rešitev ni omejena zgolj na paradižnike, ampak bi se lahko uporabila tudi pri vrsti drugega sadja in zelenjave.

Harry Klee in kolegi z Univerze na Floridi so s plinskim kromatografom namreč uspeli določiti specifične molekule vonja, ki so prispevale k aromi paradižnika. Nato so prečesali genom paradižnika, da bi odkrili, kateri genski pari so odgovorni za določanje njihove količine.

Ugotovili so, da prav vse sodobne množično gojene vrste vsebujejo kombinacije genov, ki povzročajo proizvodnjo manjše količine za okus in vonj ključnih molekul. Te so se po njihovi oceni izgubile, ko so se žlahtnitelji bolj osredotočili na hektarski donos kot na okus, ki se je izgubljal zlagoma.

Ker genski različki še vedno obstajajo v starih vrstah, raziskovalci menijo, da bi jih lahko znova uvedli v nove sorte, kar Klee zdaj poskuša doseči v laboratoriju. Vendar bo to na koncu vse odvisno od porabnikov in pridelovalcev. Prvi bodo morali takšne proizvode zahtevati, drugi pa jih dejansko začeti saditi.