Snov, ki jo lahko zaznavamo s svojimi čutili in ki jo vidimo v obliki zvezd, ko s prostim očesom pogledamo v nebo, predstavlja zgolj pet odstotkov mase nam znanega vesolja. Večina našemu pogledu ni dostopna, a kljub temu vemo, da je tam.
Snov, ki že nekaj časa bega znanstvenike, ki so jo preprosto poimenovali kar temna, namreč predstavlja okoli 27 odstotkov mase nam znanega vesolja. Temna snov ne interagira s svetlobo, kakšnim drugim elektromagnetnim valovanjem ali vidno snovjo (vsaj za zdaj ne vemo, da bi), kljub temu pa so učinki njene gravitacije dobro vidni v hitrosti kroženja galaksij, planetov, zvezd ...
A kljub veliki količini temne snovi obstaja še nekaj, kar sploh ne vemo, kaj je, in kar predstavlja skoraj 70 odstotkov vse mase nam znanega vesolja. Kaj je to? Ne sanja se nam, ampak to stvar smo poimenovali temna energija, je v pogovoru za MMC pojasnil Dighe.
"Ko pogledamo v nebo, vidimo diskrepanco med svetlobo, ki jo vidimo, in gravitacijo, ki jo vidimo," je pojasnil osnovni princip zaznavanja temne snovi. Na isti implicitni način tudi vemo, da obstaja nekaj, kar smo poimenovali temna energija, ki prispeva k pospešenemu širjenju vesolja.
"Vendar na to ne moremo gledati, kot da energija dejansko predstavlja maso prostora. To je zgolj nekaj, kar smo tako poimenovali, ne pa nekaj, kar bi lahko zajezili in uporabili, da opravlja delo. Če te energije ne bi bilo, bi vesolje zaradi gravitacije najverjetneje implodiralo. Se pravi, da se dogaja nekaj čudnega, česar ne razumemo in kar pospešuje širjenje vesolja," je razložil. O njej sicer kroži nekaj teorij, a dejstvo je, da o njej ne vemo ničesar, je pristavil.
Za zdaj še brcamo v poltemo
Malce drugače je s temno snovjo. Za to znanstveniki domnevajo, da bi jo lahko celo poustvarili v velikem hadronskem trkalniku (LHC), saj vemo, da so delci, imenovani nevtrino, t. i. vroča temna snov. "A nevtrini predstavljajo zgolj 0,2 odstotka od tistih 27. To pomeni, da moramo odkriti še druge delce, ki tvorijo preostalih 26,8 odstotka temne snovi," ob tem doda Dighe.
Predavatelji, ki so ta teden v Ljubljani predstavljali zadnje izsledke na tem področju, so tako svojim kolegom razgaljali šele ideje, kako in kje temno snov sploh iskati. "Poskušamo gledati povsod – v žarkih gama, pod zemljo … To je tako, kot takrat, ko nekaj izgubiš in nato gledaš povsod, kjer pač lahko iščeš," je dodal v smehu.
Pri tem se soočajo z neprestano na novo porajajočimi se vprašanji in težavami. Trenutno težavo predstavlja dejstvo, da iščejo nove kandidate, ki bi lahko predstavljali temno snov. Do zdaj so raziskovalci predpostavljali, da gre za delce, ki imajo maso 100 GeV ali več in te je z obstoječo tehnologijo lahko opazovati. Po novem pa se obračajo k delcem z maso nekje med 1 GeV in 10 GeV. In tu se porodi vprašanje, kako tako lahke delce sploh opazovati, je pojasnil Dighe. Zato zdaj po vsem svetu kujejo ideje, kako iskati temno snov prek teh lažjih delcev.

Čez desetletja morda superhitre nevtrinske komunikacije
Na tej točki, pove Dighe, je tako še veliko prezgodaj, da bi lahko govorili o uporabnih vidikih temne snovi. Zdaj jo zgolj poskušajo najti, ker je je tako veliko, in če se bo izkazalo, da z njo le malce interagiramo, to pomeni, da na nas vsekakor vpliva. Zagotovo pa bo v fiziki dopolnila standardni model, ta pa se bo nato umestil v širši okvir standardnega modela delcev temne snovi – tako kot je atomska fizika postala del trenutnega standardnega modela.

"Ne vemo, za kaj bi jo lahko uporabili. To je podobno, kot je bilo z odkritjem elektrona v 19. stoletju. Takrat si Maxwell zagotovo ni mogel predstavljati pametnih telefonov, televizorjev, računalnikov ipd. Vseeno pa že vemo, da se dajo nevtrini uporabljati kot npr. komunikacijski medij, a to bo zaživelo šele čez 20, 30 let. Najboljše uporabe pa so tiste, ki se jih še nismo niti spomnili. Ko bomo ugotovili lastnosti temne snovi, bodo ljudje že ugotovili, kaj z njo početi," je še sklenil.