Sorodna novica Super Heavy razpadel tik pred morjem, Starship med vrnitvijo v ozračje

Ameriško podjetje SpaceX je opravilo tretji testni polet rakete Starship, ki je navdušil z izjemnimi prizori, odkljukal večino ciljev, a obenem pokazal, da mora podjetje rešiti še številne zahtevne težave, preden bo udejanjena vizija, kakršno si je zanj zamislil Elon Musk.

Polet se je kot vedno začel z Boca Chice v Teksasu, kjer ima SpaceX svoj razvojni center, poimenovan Starbase. In kot skoraj vedno so precej preglavic povzročali nevedni ali preveč radovedni morjeplovci, ki so se znašli v prepovedanem območju. Pretežni del 110-minutnega izstrelitvenega okna so potrošili za odganjanje vsiljivcev in kazalo je že, da bo dan zapravljen, ko so v SpaceX-ovem nadzornem središču le dali zeleno luč za začetek polnjenja ogromnih rezervoarjev na Starshipu, ki držijo do 4600 ton goriva. Na mogočni, 122-metrski raketi, višja od katere koli v zgodovini, se nabralo ivje, ventili so puhali sublimirana kisik in metan. Napetost je naraščala, v nadzornem središču in na prostorih za obiskovalce so glasno odštevali do trenutka resnice.

Napočil je ob 14.25 po našem času. 33 motorjev raptor je izbruhnilo plamene in ustvarilo do 7500 ton potiska, kar je močno obremenilo tla, a ta se niso vdala kot na prvem poletu, ko je nastal krater; ubranil jih je inovativni sistem za dovajanje vode, ki ga je podjetje razvilo in izdelalo zgolj v nekaj mesecih. Starship je po nekaj sekundah prečil izstrelitveni stolp in se pognal proti nebu. Tokrat brez težav, kakršnim smo bili priča na prvih dveh poletih. Motorji raptor so očitno prestali akutne težave z zanesljivostjo. Starship je letel kot utečeni veterani, kar za testno supertežko raketo relativno zgodaj v razvojnem ciklu ni ravno samoumevno.

Po dobrih dveh minutah je izvedel zahteven manever, ki so ga do zdaj s pridom izvajali le Rusi: t. i. vročo ločitev (ang. hot staging), ko prva stopnja še ne ugasne povsem, druga pa se požene in loči od nje, s čimer se raketa bolje izkoristi. Prva stopnja, poimenovana Super Heavy, je ugasnila 30 motorjev in tri pustila prižgane pri polovici moči. Obenem se je zagnalo šest raptorjev na drugi stopnji, vesoljskem plovilu Starship, katerih izpuh je izhajal skozi reže v raketi. Šele tedaj sta se stopnji ločili in šli svojo pot.

Super Heavy je nato opravil vrnitveni manever. Zasukal se je in za eno minuto pognal 13 premičnih motorjev, torej vseh, ki lahko usmerjajo šobe. To ga je pognalo v lok z najvišjo točko pri 100 kilometrih in nazaj proti Boca Chici. Med potjo se je usmerjal z ogromnimi kovinskimi zakrilci. Malo pred "pristankom" bi moral opraviti zaviralni manever, prižgati prej omenjenih 13 raptorjev in znižati hitrost z dobrih tisoč kilometrov na uro na nič, na kratko polebdeti in nato pasti v ocean. Ni šlo. V zadnji fazi poleta se je vidno destabiliziral, namesto trinajstice so se za trenutek oglasili zgolj trije motorji. Nato se je prenos ustavil. Telemetrija je kazala, da je dosegel višino 0 kilometrov, torej površje. A na koncu se je izkazalo, da je bil uničen že nad gladino. SpaceX je namreč nekaj ur po poletu sporočil, da je Super Heavy na višini 462 metrov doživel "nenačrtovano hitro demontažo". Ni znano, ali je bil sprožen sistem za samouničenje ali pa je Super Heavy podlegel obremenitvam. Zakaj se (vsi) motorji niso prižgali? Domnevamo lahko, da je gorivo pljuskalo in ni bilo tam, kjer bi bilo potrebno – na dnu in v napeljavi proti motorjem.

Starship je medtem do osme minute poleta poganjal vseh šest raptorjev in s tem – po navedbah Elona Muska – dosegel orbitalno hitrost. Velik korak naprej, glede na to, da je na prejšnjem poletu eksplodiral. Starship je prvič prosto letel po orbiti, v veliko veselje občinstva na tleh. Pozorne oči pa so kmalu opazile, da ne gre vse po načrtu. Plovilo se je nenadzorovano obračalo, kar je nočna mora vsake prave vesoljske misije – tokratna je bila na srečo testna. SpaceX tega javno še ni komentiral, zato lahko o vzrokih le špekuliramo na podlagi posnetka. Iz plovila je nenehno nekaj puščalo, torej je mogoče, da je eden izmed potisnikov ostal odprt, s čimer se je obračanje začelo. Mogoče je tudi, da je sistem potisnikov kot celota zatajil, Starship pa nastalega obračanja ni mogel ustaviti. SpaceX zaradi te težave ni izvedel kratkega prižiga raptorja v vesolju, kar je pomembno za vse prihodnje odprave, ko bo treba plovilo deorbitirati. Vesoljsko plovilo mora za izstop iz orbite zmanjšati hitrost, če tega ne stori, ostane ali vesoljski odpadek, ali pa precej pozneje zaradi zaviranja z ozračjem nenadzorovano pade, kar bi v primeru 50-metrskega Starshipa lahko bilo nevarno za življenje in imovino na tleh.

Nekoliko boljše je minil preizkus pretakanja ohlajenega goriva v vesolju. Starship je pretočil nekaj kisika iz rezervoarja v nosu v glavni rezervoar. Koliko in kako učinkovito, niso razkrili. Je pa to ključna tehnologija za prihodnost Starshipa. Načrt je takšen: en Starship bo izstreljen v nizkozemeljsko tirnico, do njega pa bo izstreljenih še dodatnih nekaj Starshipov, ki mu bodo napolnili rezervoarje. Tako bo lahko vesoljska ladja odpotovala do Lune, Marsa z ogromno količino tovora – SpaceX navaja 100 ton in več. A ohlajene zadeve se s časom segrejejo. Hramba, pretakanje in uporaba na dolgoročnih misijah je potemtakem ena večjih zagonetk, ki jih mora SpaceX obvezno rešiti, in Nasa je ta poskus budno spremljala, saj je Starship najela kot lunarni pristajalnik njenega programa Artemis.

Tudi poskus z vrati tovornega prostora ni bil povsem blesteč. Vrata so se sicer odprla in zaprla, a posnetek kaže, da niso ravno najstabilnejša vrata vseh časov. Tudi ta del je izjemno pomemben za SpaceX. Iz reže bodo namreč nekoč množično izletavali sateliti Starlink, ravno s prihodki od konstelacije pa Elon Musk namerava financirati svoj projekt marsovske kolonije.

Sledila je vrnitev v atmosfero. Starship se je s hitrostjo več kot 26 tisoč kilometrov na uro potapljal v vse gostejše ozračje. Pri tem je močno stiskal zrak okoli sebe in s tem ustvarjal vročo plazmo, žarečo plast ioniziranega plina. Prizor je hitro postal viralen in sprožal osuple odzive po socialnih omrežjih. Nazadnje smo kaj takega videli na posnetku Nasine vesoljske ladje Orion z misije Artemis I, a tokrat je bilo v živo.

Video: Posnetek vrnitve Oriona

Toda Orion je spust preživel, Starship pa ne. Zakaj? Ker je bil nestabilen. Obračanje, ki ga je pestilo večji del poti po nebu, se ni ustavilo niti s pomočjo zakrilc. Deli brez toplotnega ščita, sestavljenega iz 18.000 keramičnih ploščic, so bili izpostavljeni vročini, ki ob takšnih misijah preseže dva tisoč stopinj Celzija. Na višini 65 kilometrov je signala zmanjkalo. To se sicer redno dogaja pri vrnitvah vesoljskih ladij, saj plazma moti elektromagnetne signale, od tod tudi slavne prekinitve komunikacij na odpravah Apollo. A Starship ni komuniciral neposredno s tlemi, temveč s sateliti Starlink nad njim, kar je tudi omogočilo spremljanje teh izjemnih prizorov v živo. Manko signala je imel drugačen vzrok. Uničenje. Morda je razpadla oziroma eksplodirala celotna vesoljska ladja, saj je v njej bilo še več deset ton kisika in metana. Morda pa je plazma uničila komunikacijsko opremo. Vsekakor SpaceX-u ni uspelo testirati toplotnega ščita, kar je nedvomno pustilo nekaj grenkega priokusa. Pristanek na morju pa ni bil predviden, 50-metrska gmota iz nerjavečega jekla bi po načrtu zgolj treščila v Indijski ocean.

Uspeh ali neuspeh?

Po poletu je vzniknila vroča bitka interpretacij, ali je bil polet uspešen ali ne, ki je zaradi nekaterih kontroverznih stališč Elona Muska zadnje čase vse bolj razgreta. Zagovorniki so poudarjali, da je šlo zgolj in samo za testni polet in da SpaceX z uničevanjem opreme najde njene hibe. Ne le to; s takšnim poletom bi bil zadovoljen čisto vsak "konvencionalen" proizvajalec raket. Tovor bi bil dostavljen, raketa odvržena, misija uspešna. Kritični glasovi pa so opozarjali, da bodo v Starshipu nekoč leteli ljudje. Ne samo nekoč: že čez dve leti bi moral popeljati astronavte na površje Meseca. Časa za takšno "kreativno" iskanje hib ni veliko. SpaceX sicer računa na količino. Samo letos namerava opraviti še šest izstrelitev in skozi čas skokovito povečevati kadenco. A več tisoč poletov, ki jih bodo po Muskovih napovedih opravili še pred vključitvijo posadke, skoraj zagotovo ne bodo dosegli.

Polet je torej bil pomemben korak naprej s kapljico pelina. Poudariti je treba, da SpaceX rine v neraziskano območje. Počne nekaj, česar ni še nihče poprej. Razvija mogočno, supertežko nosilno raketo, ki bo v celoti večkrat uporabna in ki naj bi radikalno znižala ceno potovanj v vesolje. Zmogljivosti bodo izjemne. Musk je pred nekaj dnevi na Twitterju objavil osvežene podatke. Obstoječa različica Starshipa (V1) lahko v nizkozemeljsko tirnico spravi 200 ton tovora, če se po uporabi odvrže. Končna različica (V3) pa bo zmogla kar 200 ton v večkrat uporabni verziji in kolosalnih 400 ton z enkratno uporabo, potisk Super Heavyja pa bo znašal kar 10 tisoč ton, raketa bo višja za od 20 do 30 metrov. Vprašanje je sicer, ali napovedi držijo, ali pa nemara gre za Muskov znani "optimizem". V vsakem primeru pa so številke pošastne.

Še toliko bolj, če upoštevamo ceno. Musk je po svoji stari navadi napovedal, da bi lahko en polet Starshipa ob zadostni kadenci stal le približno pet milijonov dolarjev. Tale analiza pa je pokazala, da naj bi gradnja in izstrelitev posameznega Starshipa za enkratno uporabo stala 100 milijonov dolarjev, z večkratno uporabo pa bi lahko padla na 30 milijonov dolarjev. Torej, ali 400 ton za 100 milijonov, ali pa 200 ton za 30 milijonov. Smešno poceni, absurdno zmogljivo. Primerjajmo z nekaj aktivnimi raketami: Nasin SLS zmore 95 ton za dobri dve milijardi, evropska Ariane 6 ponuja 21 ton tovora za 115 milijonov, Vega-C pa 1,5 tone za 37 milijonov ...

Povrhu bo Starshipov mnogo, vedno bodo na voljo potencialnim kupcem za urno pot v nebo, medtem ko se pri konkurenci lahko čaka leta.

Še eno pereče vprašanje: kaj bo v 400 tonah tovora? Celotna Mednarodna vesoljska postaja "tehta" 450 ton. In tukaj je resnični potencial za naslednjo revolucijo pri raziskovanju vesolja. Kilogramske in prostorske omejitve skorajda odpadejo, inženirji se lahko spustijo z verige in pustijo strokovni domišljiji prosto pot. Kaj vse lahko ustvarijo in kako bo videti raziskovanje vesolja čez 10 let?

Morda se je SpaceX razvojno zaplezal. Morda se bo izkazalo, da podolgovati in masivni Starship ni ravno primeren za pristajanje na slabo poznanih tleh Marsa in Lune. Morda se bo (pre)pogosto razletel. Morebiti ne bo stal 30 milijonov, ampak precej več. Zna biti, da bo na koncu primeren predvsem za postavljanje velikih vesoljskih postaj na nebo Zemlje in za polnjenje konstelacije Starlink. Nihče ne ve, kaj se bo zares zgodilo. Vemo pa eno: kdor je do zdaj stavil proti Musku in SpaceX-u, se je opekel.

Megalomanske napovedi bosta na koncu pretresla trg in neizprosna fizika. A če ne drugega, je zdaj skrajni čas, da konkurenca, tudi evropska, skrbno preveri svoje načrte za prihodnost.