Ekipa znanstvenikov s stanfordske univerze je bila presenečena, ko je v kraterju atola Bikini naletela na veliko morskih organizmov, čeprav je bil otok po jedrskih poskusih razglašen za popolnoma neprimernega za življenje.

Profesor pomorskih znanosti na stanfordski univerzi Steve Palumbi je poudaril, da učinki radioaktivnega sevanja na morska bitja niso bili nikoli poglobljeno preučeni in prvotni rezultati raziskave njegove ekipe kažejo, da so "izjemno odporna".

Na atolu Bikini so ZDA izvedle 23 jedrskih poskusov, med katerimi je bila detonacija vodikove bombe, ki je bila skoraj 1.100-krat močnejša od atomske bombe, ki so jo ZDA odvrgle na Hirošimo.

Pri živalih, ki so jih znanstveniki proučevali po jedrski nesreči v Černobilu, so ugotovili številne deformacije in mutacije. Znanstveniki s Stanforda pa ugotavljajo, da se je morsko življenje pri Bikiniju bistveno izboljšalo.

Stotine ribjih jat
Palumbijeva ekipa je naletela na raznolike ekosisteme živalskih organizmov v kraterju in okolici, vključno s koralami, velikimi kot "avtomobili", na stotine ribjih jat, med njimi tudi na tune in morske pse, ter na kokosove tatiče, ki se na obalah prehranjujejo z radioaktivnimi kokosovimi orehi. Palumbi je dejal, da so na prvi pogled raki, ribe in korale v območju atola Bikini videti povsem normalno in zdravo, nekatere korale pa so začele rasti že desetletje po zadnjem jedrskem poskusu.

"Laguna je polna ribjih jat, ki krožijo okoli živih koral. Nekako so zaščitene z zgodovino tega kraja. Zato so ribje populacije večje kot v nekaterih drugih krajih, predvsem zato, ker so jih pustili pri miru. Morski psi so obilnejši in korale so velike. Gre za izjemno okolje, kar je precej čudno," je dejal.

Proučevanje koral in rakov
Palumbijeva ekipa je raziskavo osredotočila na korale in kokosove tatiče, ki so veliki kot avtomobilska platišča. Le ti imajo daljšo življenjsko dobo in znanstveniki lahko ugotavljajo, kakšen učinek je imela izpostavljenost radioaktivnemu sevanju na njihov DNK.

Življenjska doba rib je po Palumbijevih besedah precej krajša in najhuje prizadete ribe so poginile že pred desetletji. Ribe, ki danes živijo v okolici Bikinija, pa so izpostavljene le nizki stopnji radioaktivnega sevanja.

"Detonacija 23 atomskih bomb je bila najbolj uničujoča zadeva, ki smo jo storili v oceanu. Vendar si ocean resnično prizadeva, da se ponovno vrne v življenje," je dejal Palumbi. "Dejstvo je, da je tam življenje in življenje se trudi vrniti iz najbolj nasilne stvari, ki smo jo storili, zato to daje veliko upanja."

Polovica nekdanjih prebivalcev je pokojnih
Poročilo Združenih narodov (ZN) iz leta 2012 pravi, da so učinki sevanja dolgotrajni. Posebni poročevalec Calin Georgescu je v poročilu svetu ZN-a za človekove pravice navedel, da gre za skoraj nepovratno onesnaženje okolja, "ki je povzročilo nezmožnost preživetja, številni ljudje pa so bili preseljeni za nedoločen čas".

Zaradi onesnaženja voda ni pitna, morska hrana ni užitna, zaradi kontaminirane prsti pa ni mogoče vzgajati rastlin. Več kot polovica od 167 prvotnih prebivalcev Bikinija je že umrla, večina z neizpolnjeno željo, da bi se nekoč vrnili na svoje domove.

Večje število rakavih obolenj
V poročilu Timothyja J. Jorgensena, izrednega profesorja nuklearne medicine na Univerzi Georgetown, je navedeno, da so nekdanji prebivalci Bikinija v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pogosteje obolevali za rakavimi obolenji, povezanimi z izpostavljenostjo sevanju. Tisti, ki so bili bliže eksploziji, so bili opečeni in so imeli slabo krvno sliko. Pri prebivalcih sosednjih otočij pa so zaznali večje tveganje za nastanek rakavih obolenj, predvsem raka ščitnice in levkemije.

"To, kar se je zgodilo s prebivalci Marshallovega otočja, je žalostna zgodba o nenehni selitvi z otoka na otok, da bi se izognili vplivom radioaktivnosti, ki je trajala desetletja," je zapisal Jorgensen.