1. Vulcan se je rešil

Ameriška družba United Launch Alliance (ULA) je opravila drugi testni polet rakete Vulcan. Misijo Cert-2 je zaznamovala napaka na stranskem potisniku in dejstvo, da je raketa kljub temu z odliko opravila svoje delo.

Vulcan je bil izstreljen v petek s Cape Canaverala (Florida, ZDA). Po 26 sekundah se je zgodila, kot se temu reče v raketnem poslu, anomalija. V vznožju rakete je nekaj razpadlo, vidni so bili kosi, ki so leteli naokoli. Takšni dogodki navadno pomenijo konec misije. A Vulcan se je kljub temu vzpenjal kvišku in oddal tovor točno na načrtovano pot v Osončje. Misija je bila torej uspešna.

Prvi mož družbe Tory Bruno je na X-u pojasnil, da je razpadla šoba na motorju stranskega potisnika. Motor je nato odletel (kot vidno v tvitu desno), ohišje pa je ostalo celo. Računalnik na raketi je zaznal spremembo in ustrezno prilagodil delovanje. Neenakomeren potisk, zaradi katerega se je raketa nekoliko nagnila, je nadomestil z nagibom šobe dveh metanskih motorjev BE-4 na prvi stopnji. Slednja sta tudi uspešno kompenzirala izgubljeno moč stranskega potisnika. ULA se tako še vedno hvali s 100-odstotnim uspehom njenih raket, pa čeprav so včasih pokašljale.

Ameriška zvezna agencija za letalstvo (FAA) ne bo uvedla preiskave, saj so kosi padli po načrtovanem področju, ogrožanja varnosti ni bilo.

Na tem poletu bi moral biti izstreljen novi ameriški raketoplan Dream Chaser, a se je razvoj slednjega zavlekel. ULA je zato izkoristila priložnost za še en testni polet, s katerim je kanila dokazati ameriški vojski, da je Vulcan dovolj zanesljiv za vojaške satelite.

Zgodba rakete Vulcan je na voljo v članku ob prvi izstrelitvi, ki je potekala januarja letos.

Vulcan je 61 metrov visoka in 5,3 metra dolga težkonosilna raketa. Zmogljivost je odvisna od števila stranskih potisnikov (od nič do šest). Do nizkozemeljske tirnice lahko pošlje največ 27 ton tovora.

Video: Uradni posnetek dogodka

Video 2: Dodatni posnetki medija NasaSpaceFlight

2. Odprta pot za vrnitev Vege C

Spet o raketnih šobah.

Italijanska družba Avio je zaokrožila preizkušanje raketnega motorja Zefiro-40, ki ima novo šobo. Preizkus je bil uspešen, sporočajo Italijani. Motor žene drugo stopnjo evropske rakete Vega C. Ta naj bi vnovič poletela novembra in ponesla satelit Sentinel-1C v soncesinhrono tirnico. Več podrobnosti je na voljo tukaj.

Preoblikovanje motorja je bilo potrebno zaradi nesreče decembra 2022 (poglavje 4). Tedaj je šoba motorja kratko malo razpadla, raketa pa ni zagotovila dovoljšnjega potiska in padla. Nekaj takega, kot se je zgodilo stranskemu potisniku zgoraj omenjene rakete Vulcan, le da je slednji imel družbo, Zefiro pa ne.

Italijani so sprva želeli krivdo prevaliti na Ukrajince (Južnoje), ki so proizvedli šobo. Ukrajinci pa so dokazali, da so dostavili kose povsem v skladu z zahtevami in da je pravzaprav kriv dizajn šobe, ki ni prenesel sil motorja. Avio je tako razvil novo šobo, ki pa je na preizkusu junija lani zatajila, nato ponovil postopek – in tako sta minili dve leti.

Vega C je doslej poletela dvakrat, prvič julija 2022. Zmore okoli 2,3 tone tovora v polarno ali soncesinhrono tirnico in je zato prvenstveno namenjena nameščanju satelitov za opazovanje Zemlje. Njena predhodnica, "navadna" Vega, se je poslovila prejšnji mesec (poglavje 3).

Avio je nedavno potegnil presenetljivo potezo in vzel Vego C nazaj pod svoje okrilje. Z njo bo upravljal in jo tržil povsem v lastni režiji, in ne več pod okriljem družbe Arianespace. To kaže na fragmentacijo evropske raketne industrije, ki poteka zaradi nezadostnega skupnega odziva na izziv ameriškega SpaceX-a.

3. Japonska raketa se počasi poslavlja

Japonska vesoljska agencija Jaxa je opravila predzadnji polet rakete H-2A. Raketa je poletela v četrtek s Tanegašime (Tanegashima) in ustrezno poskrbela za vojaški satelit IGS-Radar 8.

Raketo je razvila družba Mitsubishi Heavy Industries. Prvič je poletela leta 2001 in le enkrat odpovedala (2003). Njen poslednji, 50. prižig je predviden konec leta.

H-2A je 53 metrov visoka, štiri metre dolga raketa z dvema stopnja. Žene jo vodik, opremljena je lahko z dvema ali štirimi stranskimi potisniki na trdo gorivo. V nizko zemeljsko tirnico zmore do 15 ton tovora. Jaxa jo bo v tekmi s SpaceX-om nadomestila z raketo H3, ki je precej cenejša (80 milijonov evrov proti 45 milijonom).

4. Kitajska je razkrila svoj lunarni skafander

Kitajska vesoljska agencija za polete z ljudmi (CMSA) je predstavila zunanjost lunarnega skafandra, poroča Šinhua (Xinhua). Navdih so iskali pri tradicionalnem kitajskem bojnem oklepu in Dunhuang umetnosti.

Skafander bo nosilca ščitil pred velikimi temperaturnimi razlikami, vesoljskim sevanjem in lunarnim prahom. Velik vizir bo omogočal širok pogled na okolico, opremljen bo z ozkokotno in širokokotno kamero. Na prsih je nadzorna konzola. Skafander je po navedbah CMSA-ja relativno lahek, agilen in omogoča nabor gibov, potrebnih za raziskovanje Luninega površja.

Razvoj skafandra se je začel leta 2020 in še poteka. Krst naj bi doživel še pred letom 2030, ko namerava Kitajska poslati svojega prvega predstavnika na Luno. V ta namen pripravlja novo raketo Dolgi pohod-10, vesoljsko plovilo in lunarni pristajalnik, podoben tistim iz časa Apolla. Kitajska se torej – vsaj za zdaj – ne bavi z napredno, a zapleteno arhitekturo, ampak se osredinja na hitro in zanesljivo pot do zastavljenega cilja.

Bojazen pred zaostankom Zahoda

To očitno vse bolj bega in skrbi Američane. V zadnjih dveh tednih je po ameriških medijih zaokrožilo večje število člankov in komentarjev, ki izražajo zaskrbljenost nad Nasinim pristopom in bojazen, da jih utegne Kitajska prehiteti. Še pred nekaj leti so bila ta mnenja obrobna, zdaj se prebijajo v ospredje, kar kaže, da se vesoljska tekma resnično ogreva.

ZDA pripravlja dva lunarna pristajalnika. Oba se zanašata na še nepreizkušeno tehniko dotakanja ohlajenega goriva v vesolju. Podjetje Axiom Space, ki pripravlja ameriški lunarni skafander, se spopada s finančnimi težavami. Vse več je ogorčenja nad raketo SLS, ki se nenehno draži in odžira denar ostalim programom, in nad konceptom Lunarnega portala, ki tudi ne bo poceni. Vse to jemlje fokus, paralizira Naso in grozi, da bo Zahod v tem tisočletju zaostal za Kitajsko, sporočajo številni vidni akterji v ameriškem vesoljskem programu in opazovalci.

ZDA zbirajo sile okoli svojega programa Artemis, medtem ko Kitajska novači države sveta za svoj program lunarne postojanke ILRS.

Video predstavitev:

5. NOTICE:

6. Musk spet z drznimi napovedmi: kmalu tisoč Starshipov na leto?

Prvi mož podjetja SpaceX Elon Musk je precej optimističen glede časovnice raziskovanja Marsa.

Prva izstrelitev Starshipa proti Marsu bo čez dve leti, torej leta 2026, in bo vključevala poskus pristanka na rdečem planetu. Posadke ne bo. Če bodo ti pristanki – uporabil je množino, torej utegne izstreliti celo več Starshipov proti Marsu – uspešni, potem bo prva izstrelitev človeške misije proti rdečemu planetu čez štiri leta, torej leta 2028, morda leta 2030, je zapisal na X-u.

"Če nas ne zaduši birokracija, bo število izstrelitev Starshipa daleč prekašalo izstrelitve Falconov 9. Starship je namreč v celoti večkrat uporaben, medtem ko je Falcon 9 večinoma. Do leta 2028 bi morali doseči več kot tisoč izstrelitev Starshipa na leto. To je še vedno malo v primerjavi s tem, kaj je potrebno, da postavimo samooskrbno mesto na Marsu in zagotovimo prihodnost zavesti."

To je ogromno izstrelitev in kaže, kakšna revolucija v raziskovanju vesolja je tik pred nosom. Muskove napovedi so drzne in izjemno optimistične, a v preteklosti je dokazal, da ga je treba jemati resno navkljub majavim prislovom časa.

Tovrstne objave, katerih pravi sodnik bo čas, bi lahko bile razumljene kot Muskov boj proti ameriški zvezni agenciji za letalstvo FAA, ki mu povzroča preglavice.

Naslednji testni polet Starshipa bi lahko bil sredi oktobra, bolj verjetno novembra.

7. FOTO: Poškodbe na kolesu roverja Perseverance

Poškodbe na kolesu samohodnega vozila Perseverance se širijo, kaže sveža fotografija z Marsa. A to še ne pomeni, da je konec za naslednjim balvanom. Poškodbe so že dolgo znane, rover pa kljub temu že več kot deset let napreduje. Podrobneje tukaj.

8. Nasa zaznala najmočnejši Sončev blišč v tem ciklu

V zadnjih dneh so na Soncu zaznali dva zelo močna blišča. 1. oktobra se je pojavil blišč razreda X7.1, 3. oktobra pa blišč razreda X9.1. Slednji je najmočnejši blišč tega Sončevega cikla oziroma od leta 2017. Blišča sta povezana tudi z dvema izbruhoma koronarne mase, ki potujeta proti Zemlji.

Zadnji blišč je povzročil nekaj preglavic pri radijskih komunikacijah nad Afriko in ioniziral zgornje dele ozračja, drugih posledic za naše vsakdanje življenje pa ni povzročil. Bodo pa verjetno bolj opazne posledice dveh izbruhov koronarne mase. Ti bosta predvidoma ta konec tedna udarili v Zemljo in povzročili geomagnetno nevihto. Obstaja precejšnja možnost opazovanja avror oziroma severnega sija tudi v zmernejših zemljepisnih širinah.

Vrednost X9 je po lestvici ameriške vesoljske agencije Nasa najvišja mogoča – Nasa namreč razvršča izbruhe po črkah B, C, M in X, pri čemer je X najmočnejši. Vsaka črka ima podrazrede od 1 do 9. Podrobnejša razlaga je tukaj.

Sorodna novica Zaradi najmočnejšega Sončevega viharja v zadnjih 20 letih tudi v Sloveniji viden severni sij

Ker se Sončeva aktivnost približuje tako imenovanemu "sončnemu maksimumu", ko je v 11-letnem ciklu najbolj dejavno, je bilo v zadnjem obdobju že kar nekaj močnih izbruhov na površini omenjene zvezde, ki so ob trku v Zemljino geomagnetno polje poskrbeli za ples barv ne zgolj na obeh polih, ampak tudi v zmernejših zemljepisnih širinah. Po ocenah strokovnjakov se bodo izbruhi nadaljevali še naslednjih nekaj mesecev. Vrhunec naj bi dosegli konec letošnjega leta ali v začetku leta 2025.

Sončni blišči nastanejo, ko se na območju Sonca ustvari močno krajevno magnetno polje in se nato nenadoma sprosti. Pri tem segreva in pospešuje delce snovi, vključno z atomskimi jedri, elektroni in protoni, ti pa se pogosto v ogromnem loku snovi ločijo od Sonca in odpotujejo stran, kar imenujemo izbruh koronarne mase.

Avdio: Več o vesoljskem vremenu v pogovoru s heliofizikom Primožem Kajdičem

9. Voyagerju 2 ugasnili še en znanstveni instrument

Nasa je ugasnila instrument PLS na vesoljski sondi Voyager 2. Razlog je pomanjkanje električne energije. Slednjo proizvajajo trije plutonijevi elementi (RTG). Ker plutonij razpada, ga je vedno manj in čez čas proizvaja vedno manj elektrike. Delovanje sonde se tako podaljšuje z izklapljanjem porabnikov.

PLS (ang. Plasma Science Experiment) je plazemski spektromer. Meri količino in smer plazme, torej električno nabitih delcev. To počne s štirimi Faradayevimi skodelicami. Tri molijo proti Soncu, namenjene so bile merjenju Sončevega vetra, ena pa je nagnjena za 90 stopinj. Instrument je bil leta 2018 ključen za zaznavo meje heliosfere in prehoda v medzvezdni medij, čemur nekateri rečejo tudi izhod iz Osončja. Odtlej pa zaradi spremenjene smeri ni ulovil kaj veliko plazme, zato se je Nasa odločila, da ga pošlje v zasluženi pokoj.

Ukaz je bil poslan 26. septembra. Povratni signal je trajal 38 ur. Podrobneje tukaj.

Voyager 1 je v medzvezdni prostor prešel že leta 2013, a je bil njegov PLS okvarjen in zato izključen.

Glavni inženir instrumenta je bil Slovenec Anton Mavretič, MMC ima na voljo dva intervjuja z njim (2013, 2019), RTV pa je o njem posnel tudi dokumentarec.

Voyager 2 je bil izstreljen leta 1977. Trenutno je od Zemlje oddaljen 20,5 milijarde kilometrov in potuje s hitrostjo 55.346 kilometrov na uro glede na Sonce. Ugasnil bi lahko že prihodnje leto, a s postopnim izklapljanjem instrumentov bi potencialno lahko zdržal do leta 2030, ocenjujejo na Nasinem institutu JPL. Delujejo še štirje instrumenti. S plazmo se bo še vedno ubadal PWS (Plasma Wave Subsystem), ki meri gostoto elektronov.

Video: Dokumentarec o Mavretiču

10. Planet pri najbližji zvezdi edinki

Zdaj vemo, da imajo Soncu najbližje zvezde planete. Zelo velik teleskop (VLT) na Evropskem južnem observatoriju (ESO) je namreč odkril zunajosončni planet pri Barnardovi zvezdi.

Prva Sončeva soseda je Alfa Kentavra, sestavljena iz treh zvezd. Oddaljena je dobra štiri svetlobna leta. Tam so že našli planete (poglavje 6). Naslednja soseda je Barnardova zvezda, oddaljena šest svetlobnih let, in je tudi najbližja edinka. Gre za rdečo pritlikavko v ozvezdju Kačenosca z maso 16 odstotkov Sonca in petino Sončevega premera. Stara je med 7 in 12 milijardami let in morda spada med najstarejše zvezde vesolja.

Prav toliko je najbrž star tudi novoodkriti planet Barnard b, ki kroži okoli nje. Gre torej za pradaven svet, najmanj dvakrat starejši od Zemlje.

Zelo velik teleskop ga je zaznal preko guganja zvezde, ko planet kroži okoli nje in jo vleče. Barnard b ima maso polovice Venere. Je eden redkih (znanih) eksoplanetov z maso, manjšo od Zemljine. To lahko pripišemo dejstvu, da je manjše planete navadno težje videti. Njegovo leto traja tri zemeljske dneve. Temperatura na površju naj bi znašala 125 stopinj Celzija.

V sistemu se morda skrivajo dodatni planeti. Za potrditev bodo potrebna daljša opazovanja.

"Najdba tega planeta skupaj z odkritjem Proksime b in Proksime d kaže, da je naše kozmično dvorišče bogato s planeti z nizko maso," je raziskavo komentiral soavtor raziskave Alejandro Suárez Mascareño.

Leta 2018 smo poročali o zaznavi "superzemlje" pri Barnardovi zvezdi, eksoplaneta z maso 3,2 Zemlje. Tudi tega so "našli" z ESO-jem in prek guganja zvezde. Avtorji so takrat sporočili, da so kar "99-odstotno prepričani" v obstoj te superzemlje. Leta 2021 se je izkazalo, da niso imeli prav.

Tokratno odkritje so neodvisno potrdili na teleskopu La Silla.

Video 1: Ponazoritev Barnarda b med kroženjem okoli zvezde

Video 2: Sončeva soseščina

11. FOTO: Galaksija, ki se ne želi popredalčkati

Hubblova ekipa je ta teden izpostavila fotografijo galaksije NGC 4694. Galaksija je oddaljena 54 milijonov svetlobnih let, nahaja se v jati galaksij v Devici. Nenavadna je po tem, ker jo je težko uvrstiti v katero koli od uveljavljenih tipov galaksij. Podrobneje tukaj.

NA VIDIKU:

Ponedeljek, 7. oktober - Falcon 9 - Hera

Torek, 8. oktober - Crew Dragon - Odhod odprave Crew-8 z MVP-ja

Sreda, 9. oktober - Falcon 9 - OneWeb-20

Četrtek, 10. oktober - Falcon Heavy - Europa Clipper