1. Znana posadka odprave Artemis II

Sorodna novica Nasa za prvo pot okoli Lune po več kot pol stoletja izbrala žensko in tri moške

Dolgo je trajalo, dolgo se je pripravljalo, dolgo se je zapletalo v birokratske pajčevine. Zdaj postaja realno.

Ameriška vesoljska agencija Nasa in kanadska vesoljska agencija CSA sta razkrili člane odprave Artemis II. To so: Reid Wiseman, Victor Glover, Christina Koch in Jeremy Hansen. Navedeni bodo v vesoljski ladji Orion predvidoma leta 2024 leteli okoli Lune, več kot 50 let za poslednjo odpravo Apollo (17).

Sorodna novica Posadka Sojuza varno prispela na vesoljsko postajo

Gregory Reid Wiseman bo poveljnik odprave. 47-letni Američan je sistemski inženir, nekdanji pilot ameriške mornarice, kjer je letel v F-14 Tomcatih, in testni pilot, kjer je preizkušal F-18 Hornete in F-35C-Lightninge. Med astronavte je bil sprejet leta 2009. Pet let pozneje je šel v vesolje v okviru 40./41. odprave na Mednarodno vesoljsko postajo (MVP), kjer je preživel pol leta in opravil dva vesoljska sprehoda. To je bilo ravno v času ruske zasedbe Krima in prve krize v vesoljskih odnosih. Med letoma 2020 in 2022 je bil tudi vodja oddelka astronavtov pri Nasi. Več o njem tukaj.

Pilot bo Victor Jerome Glover, 46-letni inženir testnih poletov in sistemski inženir. Tudi on se je kalil kot pilot v ameriški mornarici, kjer je med sodeloval v Operaciji iraška svoboda oziroma iraški vojni, nato je postal še testni pilot, kar je elitna pozicija. Med vesoljeplovce je bil sprejet leta 2013. V vesolju je bil enkrat, a na odmevnejši misiji. Leta 2020 je namreč sodeloval na prvi polni odpravi z novo SpaceX-ovo vesoljsko ladjo Crew Dragon (Crew-1). Na Mednarodni vesoljski postaji preživel pol leta in opravil štiri vesoljske sprehode (poglavje 3). Bil je prvi temnopolti astronavt, ki je na MVP-ju ostal dlje časa. Več o njem tukaj.

Sorodna novica Zgodovinski podvig Nase: na vesoljskem sprehodu samo astronavtki

Christina Hammock Koch izhaja iz istega astronavtskega letnika (2013) in je tudi inženirka, a še fizičarka zapovrh. Za razliko od predhodno omenjenih se ni bavila s pilotiranjem, temveč z znanostjo. Že na prelomu tisočletja se je pridružila Nasinemu središču Goddard, kjer je pripomogla k razvoju instrumentov za astronomijo in astrofiziko, med drugim za sondo Juno. Udeležila se je več odprav na Antarktiko in Grenlandijo. Na MVP je poletela v Sojuzu leta 2020 in tam ostala 328 dni, kar je rekord za ameriško žensko (odprave 59, 60 in 61). S kolegico Jessico Meir je opravila prvi povsem ženski vesoljski sprehod, skupaj jih je nabrala kar šest. Na odpravi Artemis III bo specialistka. Več o njej tukaj.

Četrti član odprave je predstavnik CSA-ja Jeremy Hansen. 47-letni Kanadčan je fizik in vojaški pilot. Vesoljeplovstvu se je zavezal leta 2009, na svojo priložnost pa bo očitno čakal kar 15 let. V vmesnem času se je udeležil več projektov izolacije oziroma odmaknjenega življenja in dela, denimo na morskem dnu (NEEMO 19) in v jamah (CAVES). Hansen bo prvi neameričan, ki bo zapustil Zemljino tirnico. Več o njem tukaj.

Za vsaj desetletje starejši

V oči bode starost izbrancev. Medtem ko so bili udeleženci odprav Apollo v svojih dvajsetih, največ tridesetih letih, se navedeni počasi bližajo Abrahamu. Prevladujejo vojaški piloti, čeprav je veščina pilotiranja dandanes v vesolju vse manj potrebna, v ospredje pa prihajata znanost ter druge kognitivne sposobnosti. Morda je pilotiranje spet bolj aktualno zaradi specifičnosti misije. Polet okoli Lune – in to prvi po dolgem času – je namreč precej bolj tvegan kot zdaj že povsem rutinske ekskurzije na MVP, in v nesrečni situaciji odpovedi sistemov bi morda potrebovali ročno pilotiranje. Nenavadno je tudi, da niso razkrili rezervne posadke, štirih ljudi, ki bi naslednjih 18 mesecev opravljali enak trening kot prva posadka in bi lahko vskočili v primeru težav.

Sorodna novica Nova najmočnejša raketa opravila svoje delo, Orion na poti proti Luni

Sorodna novica V Nasi navdušeni: kapsula Orion se je po uspešni nalogi vrnila na Zemljo

Artemis napreduje

Nasa je pred meseci poslala vesoljsko ladjo Orion na pot okoli Meseca in nazaj, a brez posadke, da je preizkusila sisteme (Artemis I). Artemis II bo prva odprava s posadko, a brez pristanka, izvedena bo predvidoma leta 2025, a najbrž pozneje. Odprava Artemis III bo pripeljala ljudi do tal predvidoma leta 2025, a bo zaradi težavnega razvoja nujne opreme, kot so skafandri in pristajalniki, verjetno zamaknjena.

Kdo bo dobil vročo robo?

Četverica je torej dobila odlične in iskane vozovnice. A ne tistih najbolj zaželenih. Kdo bo vpisan v zgodovinske učbenike? Skorajda vsakdo ve, kdo je bil Neil Armstrong, redki pa so slišali za Charlesa Conrada ...

Nasa ima trenutno 40 aktivnih astronavtov. Med njimi je 8 nebelcev (odvisno sicer od Nasine definicije izraza "of color") in 16 žensk. Zakaj je ta podatek tukaj relevanten? Ker se je Nasa nedavno, med vodstvenim prehodom dveh administracij, odločila, da za misije Artemis ne bosta pomembna zgolj kriterija meritornosti oziroma kompetenc za posamezno odpravo, temveč tudi barva kože in spol. Tako bosta pristanek na Luni v okviru Artemisa III po napovedi Nase opravila ženska in nebelska oseba. Bazen za izbor se tako zoža s 40 astronavtov na 15 (ker je Kochova že uvrščena na Artemis II) in na sedem (ker je Glover že na Artemis II), iz tega pa se počasi kristalizira, kdo bi lahko dobil tako želeni vozovnici.

To nadalje pomeni, da ima astronavtka slovenskega rodu, Sunita Williams, še vedno možnost, da bo del pristanka na Luni, čeravno ne visoko, ker izhaja iz starega astronavtskega letnika 1998. Drugi aktivni astronavt slovenskega rodu, Randy Bresnik, pa zagotovo ne bo šel do tal na misiji Artemis III, saj ima "napačno" barvo kože in spol. Lahko pa bi čakala v lunarni orbiti, ali pa se udeležila kakšne poznejše odprave Artemis. Tudi to ni nujno, do konca desetletja bo namreč treba vzdrževati tudi Mednarodno vesoljsko postajo, kamor bo izstreljenih še veliko vesoljskih ladij.

Nasa je sicer leta 2020, prav tako med menjavo političnih vodstev, javno razgrnila omejen nabor 18 imen in zatrdila, da bo za odprave Artemis izbirala med njimi. Dve leti pozneje je storila korak nazaj. Wiseman je lani – še kot vodja astronavtov – na novinarski konferenci pojasnil, da je šlo za politično intervencijo, ki je med astronavte zasejala krah, in da so za odprave Artemis v resnici na voljo čisto vsi aktivni astronavti. Trenutno torej zgornjih 40, v prihodnjih letih pa morda še kakšen nov astronavtski letnik.

Evropejci smo nekoliko zadaj

Sorodna novica "Več Slovencev kot se prijavi, višjo možnost imamo, da bomo dobili prvega slovenskega astronavta"

Kje so pa evropski vesoljeplovci? Artemis je ne nazadnje mednarodni program. Evropa prispeva "polovico" vesoljske ladje Orion, torej Evropski podporni modul (EPM), kjer so sistemi za vzdrževanje življenju primernih razmer, rezervoarji, pogon itd. Zgradila bo tudi del Lunarnega portala, vesoljske postaje v orbiti okoli Meseca. Prispevek ni zanemarljiv in je vsekakor večji od kanadske robotske roke Canadarm za Lunarni portal. Pa so Kanadčani vseeno dobili vozovnico že na Artemisu II, Evropejci pa imamo trenutno v rokah bore malo.

Realnost je pač taka, da imajo ZDA v rokah škarje in platno, saj brez njih programa ne bi bilo, in imajo svoje astronavte, ki čakajo na priložnost. ZDA imajo tehnologijo, ki ji ni para, njihov finančni vložek je guliverski in nihče drug na svetu še lep čas ne bo zmožen spraviti človeka na Luno. Evropa je zgolj pristavila lonček, pa še to posredno. Drži, da prispeva Evropski podporni modul, a še pri tem gre za prenos obveznosti z nekega drugega programa. Evropa je namreč vložek, ki ga je bila dolžna prispevati k Mednarodni vesoljski postaji, sporazumno z ZDA in drugimi mednarodnimi partnerji prenesla v Artemis. Njena moč v igri za dragocene, mednarodno odmevne vozovnice je tako relativno majhna.

Zdaj je že jasno, da evropskega astronavta na odpravi Artemis III ne bo. Evropa ima zagotovljene tri vozovnice in računa, da jih bo vsaj dve unovčila na misijah Artemis IV in Artemis V. "Problem" je v tem, da peljejo "samo" do orbite Lune. Do tal naj bi pripeljala tretja vozovnica, kar pa ni dejstvo, temveč želja Ese, ki želi videti prvega Evropejca na tleh Meseca do leta 2029. To bo odvisno od pogajanj.

2. Virgin Orbit v prisilno poravnavno

Ameriška družba Virgin Orbit je očitno nasedla na poslovnih čereh. Nedavno je poslala na čakanje večino zaposlenih in si prizadevala za kapitalsko injekcijo v višini 200 milijonov dolarjev (poglavje 6), a je to očitno splavalo po vodi, zato je vodstvo družbo poslalo v prisilno poravnavo, poroča ArsTechnica. Ustanovitelj Richard Branson ima očitno še vedno kanček upanja, zato je navrgel 30 milijonov za nadaljevanje osnovne dejavnosti, dokler se ne pojavi kupec, ki bo zadevo kot celoto peljal naprej. Strokovni mediji pa so pretežno mnenja, da bodo tehnologija, pravice in infrastruktura razkosani na dražbah.

Virgin Orbit je znan po nekonvencionalnem načinu izstrelitve. Letalo boeing 747 se povzpne do višine deset kilometrov in iz podnožja spusti manjšo raketo. Ta se nekaj sekund zatem vžge in nadaljuje pot kvišku. Do nizkozemeljske tirnice lahko ponese 500 kilogramov tovora. Postopek je tehnično zahteven in trajalo je skoraj deset let, da so ga izpopolnili. Prvi poskus leta 2020 je spodletel, nato so štirje šli kot po maslu. Strokovnjaki so kljub temu dvomili, da bo podjetje doseglo kadenco, potrebno za dobičkonosnost, in odpoved rakete januarja letos zagotovo ni koristila. Svoje je verjetno dodala vse hujša konkurenca na področju dostave manjših tovorov v orbito, kjer strokovnjaki pričakujejo še več osipa.

3. Znan je imetnik ene od trofej v kitajski zasebni vesoljski tekmi

Space Pioneer je kot prva kitajska zasebna družba v orbito izstrelila raketo na tekoče gorivo. Raketa Tjanlong-2 (Tianlong-2 oziroma Nebesni zmaj 2) se je v ponedeljek dvignila z Jiuquana (Jiuquan) in v soncesinhrono tirnico na višini 500 kilometrov dostavila eksperimentalni satelit, piše Šinhua (Xinhua). Space Pioneer je s tem postal tudi prvo kitajsko zasebno podjetje, ki je orbito doseglo že v prvem poskusu.

Tjanlong-2 je 32 metrov visoka tristopenjska raketa na kerozin. V nizkozemeljsko tirnico zmore ponesti do dve toni tovora. Uporablja kerozin, nastal iz premoga, navaja podjetje. Koristi motor YF-102, ki ga izdeluje državni gigant CASC.

Space Pioneer je bil ustanovljen leta 2015 in je torej orbito dosegel relativno hitro ter po potrošenih zgolj pol milijarde dolarjev. Njegov naslednji korak je Tjanlong-3, ki se zgleduje po Falconu 9. Prva stopnja bo pristanek, zmogljivost bo 15 ton v nizkozemeljsko tirnico.

Hyperbola-1 se vrača

Drugi kitajski zasebnik, iSpace, je ta teden izstrelil svojo raketo Hyperbola-1, ki jo žene trdo gorivo, piše Šinhua. Podvig je uspel, v veliko olajšanje iSpacea. Kar zadnji trije poskusi so namreč spodleteli. Hyperbola-1 v nizkozemeljsko tirnico zmore 300 kilogramov.

Video 2: Povzetek izstrelitve Hyperbole-1

Eni bodo propadli, drugi bodo globalni

Kitajska vlada je leta 2014 odprla izstrelitveno industrijo zasebnikom. Podjetja so jela vznikati kot gobe in zdaj se tam drenja težko pregledna množica tekmecev, ki si želijo tako domačega kot mednarodnega trga. Pri številnih je težko potegniti ločnico med zasebnimi podjetji in zgolj odvrtki državnih tehnoloških gigantov s prenosi tehnologije iz javnega v zasebno. Vsekakor so njihovi načrti ambiciozni, veliko je zgledovanja po Zahodu in tudi želje, da bi Zahod prehiteli. Po ocenah strokovnjakov bo tudi tam pretežen del novonastalih podjetij propadel, preostali pa bodo zmožni konkuriranja na mednarodnih trgih.

Več o ambicioznem kitajskem vesolju v zadnji epizodi podkasta ApolloLajka s sinologinjo Majo Veselič. Vabljeni k poslušanju:

Avdio: ApolloLajka, Vzhajajoča vesoljska velesila Kitajska – Maja Veselič, FF

Pristanek na vodni gladini

Kitajska ima močno državno raketno industrijo, ki se tudi ozira proti ZDA in želi vpeljati tehnologijo večkratne uporabnosti raket. Kitajska akademija znanosti (CAS) je ta teden storila korak v tej smeri, piše kitajski državni medij Global Times. Uspešno je preizkusila tehnologijo navpičnega pristanka rakete na morju z dvometrskim prototipom, ki se je najprej dvignil na kilometer višine, nato spustil in pred dotikom z vodno gladino upočasnil na dva metra na sekundo. Videoposnetek je na voljo tukaj.

4. Dva Falcona 9, Starship se bliža

Ameriško podjetje SpaceX je ta teden izstrelilo dve raketi Falcon 9.

Prvi Sokol je bil izstreljen v nedeljo z Vandenberga v Kaliforniji. Za ameriške vesoljske sile (Space Force) je v vesolje dostavil satelit Tranche 0, ki bo del novega omrežja vojaških satelitov SDA (več o njih tukaj). Prva stopnja je pristala na kopnem. V vesolju je bila dvakrat.

Video 1: Posnetek dogodka

Sorodna novica Nasa v orbito izstrelila napravo za natančno merjenje zračnega onesnaženja

Drugi Falcon 9 je s Cape Canaverala na Floridi poletel v petek in v prehodno geostacionarno tirnico odtovoril komunikacijski satelit Intelsat IS-40E z Nasinim instrumentom TEMPO vred. Prva stopnja je pristala na robotski ladji, v vesolju je bila štirikrat.

Tempo je del satelita Intelsat, Nasa je plačala za gostovanje. Z njim namerava natančno meriti zračno onesnaženje nad celotno Severno Ameriko. Merila bo ravni dušikovega dioksida, formaldehida in ozona. Več v MMC-jevem članku.

Video 2: Posnetek druge izstrelitve

Prva izstrelitev Starshipa na vidiku

SpaceX je ponovno združil raketno stopnjo Super Heavy z vesoljskim plovilom Starship. Oboje skupaj se imenuje Starship in zdaj sedi na izstrelitvenem stojalu v Boca Chici (Teksas, ZDA).

SpaceX bo naslednji teden izvedel t. i. mokro vajo (ang. wet dress rehearsal), torej vežbanje izstrelitve brez prižiga. Najava je po strokovnih medijih sprožila domneve, da se bo prvi poskus izstrelitve sistema zgodil kmalu, domnevno že ta mesec. To je sicer odvisno od dveh dejavnikov. Dejanske tehnične pripravljenosti, saj SpaceX si najbrž ne želi eksplozije, ki bo uničila drago infrastrukturo in ga vrnila nekaj korakov nazaj. Pa dovoljenja s strani ameriške Zvezne agencije za letalstvo (FAA), ki še kar ni prispelo.

Če bo, potem si lahko kmalu obetamo izjemen prizor nove najmočnejše rakete sveta, ki utegne paradigmo raziskovanja vesolja obrniti na glavo z večkratno uporabnostjo, smešno nizko ceno in neverjetno zmogljivostjo. Če je seveda verjeti napovedim Elona Muska in če namer ne bo preprečila kakšna ognjena katastrofa z mnogimi žrtvami, s tem pa tudi Nasinih načrtovanj raziskovanja Lune, saj je prav Starship uradni pristajalnik programa Artemis. Dogodek bo v vsakem primeru spektakularen in ga bomo spremljali v živo.

5. Novi vodja ArianeGroup

Družba ArianeGroup ima novega vodjo, 54-letnega Martina Siona, ki je nadomestil Andréja-Huberta Roussela. Razlogov za menjavo v sporočilu za javnost ni najti. Se pa po evropskih strokovnih medijih bere špekulacije, da so vzrok številne napake in zamude, ki so se nakopičile v zadnjih letih. ArianeGroup je namreč krovna družba ArianeSpace, slednja pa skrbi za poglavitne evropske rakete. Vega je v zadnjih letih večkrat odpovedala, kar je cenovno danes neugodni, a dotlej zanesljivi evropski raketni industriji zadalo precejšnjo rano; njena naslednica Vega-C pa ni priskrbela obliža, temveč še en glavobol (poglavje 4). Visoko zanesljiva Ariane 5 se bo kmalu poslovila, Ariane 6 pa kar ne in ne uspejo spraviti na izstrelitveno ploščad, zato so evropski kupci prisiljeni rakete iskati drugod, denimo pri SpaceX-u, kar je daleč od "neodvisnega evropskega dostopa do vesolja", kar naj bi te rakete zagotavljale. Bo Sion ne le spravil zadeve v red, temveč tudi vrnil ponos evropski raketni industriji, ki je od 80. let prejšnjega stoletja kraljevala trgom, potem pa preveč časa zamahovala z roko, ko ji je SpaceX-ov Elon Musk kazal, kako se zadevam po novem streže, Kitajci pa se hitro učijo?

6. NOTICE:

7. Pobegla črna luknja z zvezdnim repom?

Hubble je morda ujel nenavaden galaktični dogodek. Supermasivno črno luknjo z maso 20 milijonov Sonc, ki drvi skozi medgalaktični prostor in za seboj pušča rep, dolg kar 200.000 svetlobnih let, sestavljen iz novonastalih zvezd. Supermasivno črno luknjo je iz središča galaksije najbrž izvrgla interakcija z dvema kolegicama, piše v Nasinem sporočilu za javnost.

Raziskovalci, ki so zadevo našli, so sprva mislili, da gre za artefakt, udar kozmičnega žarka v Hubblova zaznavala. Zadevo so preverili s pomočjo spektroskopov na havajskem observatoriju Keck in se strinjali, da je pobeg supermasivne črne luknje najverjetnejša razlaga.

Avtorji raziskave menijo, da je celotno dogajanje posledica združevanja galaksij. Po tem scenariju sta se prvi dve osvetji združili pred 50 milijoni let, njuni supermasivni črni luknji pa sta jeli stabilni krožiti druga okoli druge. Pa se je pridružila še tretja galaksija in dodala svojo supermasivko, ki je v ples prvotnih dveh vnesla kaos. Eno supermasivno črno luknjo je izvrglo v eno stran, in fizika pravi, da bi moralo preostali dve pognati v drugo smer. Raziskovalci pravijo, da so na drugi strani galaksije našli sledi nečesa, kar bi lahko bil pobegli par, in da v središču galaksije ni sledi aktivne, torej snov "goltajoče" črne luknje v središču galaksije. Raziskava je objavljena v Astrophysical Journal Letters.

Razlaga ni edina in ni potrjena, zato napovedujejo dodatne raziskave. Veliko si obetajo od prihajajočega vesoljskega teleskopa Roman.

Video: Nasin pojasnilnik

In ker še ni dovolj, je Hubble našel tudi dvojni kvazar v oddaljenem vesolju. Podrobno v totedenski objavi in v članku, objavljenem v Nature.

8. Webb se je lotil Urana

Vesoljski teleskop James Webb je nedavno posnel Uran, predzadnji planet Osončja. Motrenje je bilo kratko in omejeno, uporabili so samo dva filtra instrumenta NIRCam in porabili 12 minut. Izid je viden zgoraj in lepo prikaže 11 od skupno 13 znanih Uranovih prstanov. Podrobno tukaj. Obširnejša opazovanja planeta so načrtovana.

Po ameriških medijih, tudi strokovnih, sploh pa po digitalnih družbenih omrežjih, je bilo o tem zaznati povečano število šegavih zapisov, saj angleško ime (Uranus) zveni kot del telesa, kamor Sonce redko posije.

Webb se je lani lotil zadnjega planeta Osončja, Neptuna (poglavje 8).

9. Webb in znani ostanek supernove

Še ena vizualna mojstrovina, za katero je prav ta teden poskrbel teleskop James Webb z instrumentom MIRI. Posnel je ostanek supernove Kasiopeja A, oblak prahu in plinov, ki je nastal po "smrti" zvezde. Velik je okoli 10 svetlobnih let, oddaljen okoli 11.000 svetlobnih let, nahaja se v ozvedju Kasiopeje. Je priljubljen cilj astronomov, saj je viden tudi z amaterskimi teleskopi in je tudi najsvetlejši vir radijske svetlobe nad frekvenco 1 GHz. Podrobno tukaj.

Za primerjavo dodajamo še nekaj posnetkov drugih teleskopov.

• Hubble leta 2006 (polna kakovost 160 MB)

• Chandra leta 2017 (polna kakovost 37 MB)

• NuSTAR leta 2014 (polna kakovost 6 MB). Mimogrede, tu je na voljo nova študija, povezana z NuSTAR-jem.

• IXPE leta 2022 (polna kakovost 10 MB)

10. SKOK V ZGODOVINO: Okrogla obletnica pionirja

Pred točno 50 leti, 6. aprila 1973, je bila na raketi Atlas-Centaur izstreljena ameriška sonda Pioneer 11, ki je kot druga obiskala Jupiter, kot prva od blizu raziskovala Saturn s prstani, in ki danes drvi ven iz Osončja. Stik z njo so izgubili leta 1995. Več o njej tukaj.

Video 1: Posnetek izstrelitve

Video 2: Animacije in arhivski posnetki

Video 3: Medijsko poročilo iz leta 1973

Video 4: Nasin dokumentarec o sestrski sondi Pioneer 10

NA VIDIKU:

Torek, 11. april – Falcon 9 – Transporter 7

Četrtek, 13. april – Ariane 5 – Juice