1. Nov datum: izstrelitev slovenskih satelitov naslednji teden

Sorodna novica Izstrelitev slovenskih satelitov preložena vsaj do nedelje

Prestavitev za prestavitvijo. Slovenska satelita NEMO-HD in Trisat bi morala v vesolje poleteti že ta teden, a ni šlo. Sprva so raketo Vega nameravali prižgati v petek, nato v nedeljo, zdaj velja torek naslednji teden, a tudi to ni zanesljivo. Razlog za serijske zamike je neugodno vreme, močni vetrovi na višini več kot 30 kilometrov. Podjetje ArianeSpace, ki organizira izstrelitev, se jim izogiba zato, ker bi v primeru nesreče lahko kose zanesli nazaj na obalo in poseljena območja Francoske Gvajane, kjer vse skupaj poteka.

Kadar koli že, dogodek bomo spremljali v živo in podrobno.

Sorodna novica "Bilo je veliko presenečenje, da gre Slovenija v vesolje"

2. Še en uspešen Dolgi pohod

V torek ob 9.19 po našem času je Kitajska uspešno izstrelila raketo Dolgi pohod-2D, sporoča Kitajska vesoljska administracija (CNSA).

Izstrelitev je potekala z vesoljskega središča Džuičuan. Poglavitni tovor je bil satelit Gaofen-9 03, ki bo opazoval površje Zemlje, uporabili pa ga bodo predvsem za prostorsko in kmetijsko načrtovanje.

41 metrov visoki Dolgi pohod-2c zmore v nižjo Zemljino tirnico ponesti 3,5 tone tovora.

To je bila 335. izstrelitev raket tipa Dolgi pohod.

3. Nadobudnemu japonskemu podjetju ne gre

Japonsko zagonsko podjetje Interstellar Technologies je nastalo na prelomu tisočletja iz ljubiteljskega raketarskega krožka. Že skoraj dvajset let se trudi razviti lahko raketo za dostavo manjšega tovora v orbito. Tudi najnovejši poskus je spodletel, sporočajo iz podjetja.

Prejšnjo soboto ob 22.15 po našem času so z japonske prefekture Hokaido izstrelili sondirno raketo MOMO-5. Dosegla je 11,5 kilometra, nakar so se začele težave z motorjem. Na posnetku je viden izmet več razžarjenih kosov ... nečesa. Motor so zato ugasnili, raketo pa pustili, da pade v morje.

Podjetje je od leta 2017 opravilo pet izstrelitev, le ena je bila uspešna. Razvoj bodo nadaljevali. MOMO je sondirna raketa, kar pomeni, da lahko pošlje lažji tovor (v tem primeru do 20 kilogramov) do meje vesolja pri 100 kilometrih, ne pa v orbito. Naslednje različice rakete naj bi bile zmožne tudi tega.

Video: Posnetek izstrelitve

4. Rusija razvija ionski pogon

Ruski raziskovalni inštitut Keldiš (Keldysh), sicer del Roskozmosa, je uspešno preizkusil prototip novega ionskega motorja, sporoča ruska vesoljska korporacija. Novi ionski motor ID-200 KR je deloval 4500 sekund s tremi kilovati. Kakšen potisk je pri tem ustvaril, niso razkrili.

Rusija sicer ionske motorje že dolgo uporablja za satelite, predvsem tiste v geostacionarni orbiti. Novorazviti motor pa namerava vgrajevati na vesoljske sonde, predvsem na odpravah globlje v Osončje. V razvoju ali uporabi je več modelov.

Ionski motorji so v primerjavi z "navadnimi" šibki, a zelo učinkoviti in delujejo dolgo. Ker v vesolju ni trenja, se lahen, a nenehen pospešek skozi čas nabere. S pomočjo električnega polja ionizira atome (navadno žlahtenega plina) in jih pošilja skozi izpuh, ustvarjajoč potisk.

Ionski motorji so že dolgo v uporabi. Nasina misija Dawn je recimo delovala več kot deset let in obiskala dva asteroida, pa se ji rezervoar s 500 kilogrami ksenona sploh ni izpraznil. Tudi japonska Hajabusa je z njim izpolnila zgodovinsko odpravo na tla asteroida in nazaj do Zemlje.

5. Rusija ZDA: Preprečite oboroževalno tekmo v vesolju

Ameriško ministrstvo za obrambo je objavilo obrambno strategijo za vesolje.

Ministrstvo trdi, da gre za odziv na grožnje iz Kitajske in Rusije. Kitajska namreč razvija – in je tudi uspešno preizkusila – orožje za uničevanje satelitov. (Zmožnost uničevanja satelitov sicer imajo tudi ZDA, lani jo je predstavila Indija.) Nadalje so Rusi v vesolje poslali nekaj satelitov, ki se "čudno" obnašajo, v orbiti sledijo ameriškim in oddajajo manjše objekte, ki bi lahko bili projektili.

Več o teh nenavadnih ruskih "satelitih opazovalcih" poroča ruski vesoljski novinar Anatolij Zak na portalu RussianSpaceWeb.

Vsekakor so ZDA odločene utrditi svoj položaj v orbiti in v naslednjih desetih letih vzpostaviti "obsežno vojaško premoč" v vesolju. Tudi zato so bile letos postavljene vesoljske sile ameriške vojske, nova strategija pa je zgolj korak naprej v to smer.

Rusija je s potezo nezadovoljna. Namestnik generalnega direktorja ruske vesoljske korporacije Roskozmos Sergej Saveljev je pozval k sprejetju resolucije, s katero bi lahko "preprečili oboroževalno tekmo v vesolju". Dodal je, da je Rusija pripravljena tesneje sodelovati z ZDA pri različnih projektih raziskovanja vesolja.

6. Neverjeten hlad v vesolju

Na Mednarodni vesoljski postaji (MVP) so uspešno ustvarili peto agregatno stanje snovi, Bose-Einsteinov kondenzat, in ga vzdrževali več časa, kot je to mogoče na Zemlji.

Vsakodnevno se srečujemo s štirimi agregatnimi stanji: trdna snov, kapljevina, plin in plazma. Peto, omenjeni kondenzat, so v laboratoriju prvič proizvedli šele pred približno 25 leti.

Bose-Einsteinov kondenzat je skupina atomov, ohlajena skoraj na absolutno ničlo. Pri tej temperaturi se atomi skorajda ne premikajo več, vstopijo na isti kvantni energijski nivo in se obnašajo kot enovit oblak.

Težava je atome ohladiti skoraj na absolutno ničlo.

Atom, ki ima nekaj toplotne energije, se "trese", premika. V laboratoriju atome z več laserskimi žarki stisnejo skupaj, da se manj tresejo. Okoli njih ustvarijo tudi magnetno past, a ne pretesno, s čimer dovolijo poskočnejšim (in s tem toplim) atomom, da zbežijo. Na koncu magnetno past še razprejo, s čimer se plin razširi in po zakonih termodinamike še dodatno ohladi.

Težava je v težnosti, ki atome vleče navzdol in zgoraj opisano past moti. Posledično so tuzemski poskusi omejeni na prosti pad. Izvajajo jih med padcem sondirnih raket, na letalih, ki poletijo visoko in potem s spustom nekaj časa simulirajo mikrotežnost, ali pa jih mečejo navzdol z visokih stolpov. Vse to čas eksperimenta omejuje na nekaj sekund, v najboljšem primeru minut.

Na Mednarodni vesoljski postaji pa je mikrotežnost nenehna, kar je za eksperiment z Bose-Einsteinovim kondenzatom sila priročno. Leta 2014 so zato pri Nasi začeli razvijati Cold Atom Lab in ga predlani naposled na postajo tudi poslali.

Rezultati so spodbudni, sporoča Nasa. Oblaček atomov rubidija so ohladili na 200 bilijonink stopinje Celzija nad absolutno ničlo za sekundo. Želijo si doseči 20 bilijonink in jih ohranjati za vsaj pet sekund. S tem bi bil Cold Atom Laboratory najhladnejša točka celotnega (nam znanega) vesolja.

Vredno je dodati, da je Cold Atom Lab prototip in precej manjši od tovrstnih aparatur na Zemlji. Ker se je dobro izkazal, nedvomno sledijo še naprednejši eksperimenti v prihodnjih letih, s katerimi bodo razkrivali skrivnosti kvantnega sveta.

Video: Dva Nasina pojasnilnika Cold Atom Laba

7. Evropski Sončev orbiter opravil prvi bližnji oblet

Solar Orbiter Evropske vesoljske agencije, izstreljen februarja letos, je opravil svoj prvi bližnji oblet Sonca. Bližnji je relativno rečeno, saj pomeni 77 milijonov kilometrov, kar je polovica razdalje med Zemljo in Soncem. Za primerjavo: Merkur je od naše zvezde oddaljen 60 milijonov kilometrov, Nasina Sončeva sonda Parker pa je bila prejšnji mesec le 18 milijonov kilometrov stran.

A nič ne de, smisel Sončevega orbiterja ni spustiti se čisto v peklensko vročino in misija se komaj začenja. Prav zdaj inženirji preverjajo, ali 10 instrumentov pravilno deluje. Med njimi je šest kamer, ki so usmerjene neposredno v Sonce. Pravzaprav človeštvo nikoli do zdaj ni posnelo fotografij Sonca iz takšne bližine!

Parker nima kamer, ki bi lahko neposredno snemale Sonce, Nasin Solar Dynamis Observatory jih ima, ampak je pri Zemlji. In pred kratkim je novi štirimetrski teleskop Daniel K. Inouye poskrbel za odlične, visokoločljivostne posnetke Sončevega površja s površja Zemlje, a je del svetlobe pač popila atmosfera (poglavje 5).

Sončev orbiter se bo zvezdi še približeval, vse dokler ne bo dosegel 42 milijonov kilometrov. Pot ga bo vodila prek polarnih predelov Sonca, ki jih do zdaj še niso neposredno preučevali.

Tokrat nastali posnetki bodo na voljo predvidoma v prihodnjih dveh tednih.

Video 1: Ponazoritev obleta Sonca

Video 2: Predstavitev poti sonde

8. Spočeta odprava na Neptunovo luno Triton

Voyager 2 je leta 1989 končal svoje veliko popotovanje po Osončju. Poslednje telo, ki ga je opazoval, je bila Neptunova luna Triton. Odkril je precej nenavadnosti: luna se vrti v nasprotni smeri (proti rotaciji planeta), prekrita je z vodnim in dušikovim ledom in glede na meritve bi lahko voda sestavljala kar tretjino notranjosti. Glede na odkrite gejzirje, ki iz površja pošiljajo velike količine vode, bi se lahko v notranjosti skrival ocean. Površje je relativno novo, torej je luna geološko dejavna.

Kljub tem ugankam se človeštvo do zdaj v Neptunov sistem ni vrnilo. Razlog? Denar in oddaljenost, Neptun je namreč poslednji (znani) planet Osončja.

To se utegne spremeniti. V pripravi je namreč misija Trident, namenjena prav Tritonu. Za zdaj je ena izmed kandidatk programa Discovery, Nasa jo je v finale uvrstila februarja letos (poglavje 8). Portal NasaSpaceFlight navaja neuradne informacije, da je prav Trident najverjetnejši kandidat za končno izbiro, Nasa ga je posebej predstavila tudi na spletni strani. Preostale tri misije so namenjene Veneri in Jupitrovi luni Io.

Toda pot bo zelo dolga. Če bo Trident izbran, izstrelitev sledi leta 2025. Potovanje bo trajalo 13 let, prihod bo leta 2038, Trident pa bo Tritona opazoval borih – 13 dni. Bi pa poprej opravil še oblete Jupitra in Neptuna.

9. Hubble in podivjane zvezde

Zvezde so lahko milijarde let stabilne, na koncu življenjske dobe pa se običajno razmajejo in na videz podivjajo: daleč naokoli razpihajo nepredstavljive količine vročega materiala. Ker ga lepo osvetljujejo, dogajanje vidimo kot nenavadne, očesu lepe planetarne meglice. Vesoljski teleskop Hubble jih je skozi svojih 30 let ovekovečil že cel kup, nekaj se jih najde v tej galeriji, zdaj pa je poskrbel za še boljše posnetke dveh bolj znanih planetarnih meglic: Metulja in NGC 7027.

Video 1: Navidezno potovanje do Metulja

Video 2: Navidezno potovanje do NGC 7027