Razvoj sistemov, ki so sposobni samostojno pridobiti in razvijati nova znanja, je po pojasnilih dr. Aleša Udeta, nosilca projekta na Institutu Jožef Stefan, zelo zahtevna naloga.

Kaj sploh je robot?
Enotna definicija ne obstaja, lastnosti, ki jih mora imeti vsak robot, pa segajo od čutil, ki lahko vključujejo vid (senzor svetlobe), sluh, tip (senzor pritiska), voh in okus (kemijski senzorji), do inteligence (robot potrebuje neke vrste razum, ki ga podpirajo programska orodja, na podlagi katerih se robot odloča o svojih dejanjih). Robot se mora tudi premikati, vsaj deloma, na primer samo roke, ali v celoti, in imeti svoj lastni vir napajanja (baterije, sončne celice ...).

Robot je torej zapleten sistem, ki vsebuje aktuatorje (pogon), senzorje, kontrolni sistem, komunikacijski sistem, napajanje in programsko opremo, ki morajo vsi skupaj sodelovati z namenom, da robot samostojno opravi določeno nalogo.

Multidisciplinarno delo
Oblikovanje, gradnja, programiranje in testiranje robotov predstavljajo tehnološki izziv, v katerem se prepletajo fizika, mehanično in električno inženirstvo, matematika in računalništvo, psihologija, v nekaterih primerih tudi biologija in kemija. Delo v robotiki tako pomeni aktivno sodelovanje na vseh teh področjih, še posebej v želji, da bi robote usposobili za delovanje v naravnih okoljih, so pojasnili na Institutu Jožef Stefan.

Da bi takšne robote dejansko razvili, so evropski znanstveniki združili moči znotraj integriranega projekta PACO-PLUS (Perception, Action and Cognition through Learning of Object-Action Complexes), v katerem je poleg Instituta Jožef Stefan še sedem evropskih in ena japonska raziskovalna skupina.

Cilj kot znanstvena fantastika
Cilj projekta je torej razviti kognitivne robote, ki bi mogli spremljati, razpoznavati (lat. cognoscere) dogajanje okoli sebe in se na podlagi tega tudi odločati ter delovati. To pomeni, da bi se bili sposobni učiti in sami pridobivati nova znanja, potem pa jih tudi deliti z ljudmi in z drugimi umetnimi sistemi. Roboti - samostojni pomočniki v vsakodnevnem življenju ne bi bili več znanstvena fantastika, ampak resničnost.