1. Rusinja poletela na ameriški vesoljski ladji

Sorodna novica Raketa podjetja SpaceX proti vesoljski postaji ponesla tudi rusko kozmonavtko

Po 20 letih je program izmenjave "vozovnic" na vesoljskih ladjah med Rusijo in ZDA spet v polnem razmahu.

Ameriško podjetje SpaceX je v sredo ob 18.00 po našem času za Naso izstrelilo raketo Falcon 9, z njo pa vesoljsko ladjo Crew Dragon Crew-5 proti Mednarodni vesoljski postaji (MVP). Priklop na modul Harmony se je zgodil dan pozneje, v četrtek ob 11.01 po našem času. Na MVP so se vkrcali Nicole Mann (Nasa), prva ameriška staroselka v vesolju, Josh Cassada (Nasa), Ana Kikina (Roskozmos) in Koiči Vakata (Koichi Wakata, Jaxa). Prvi trije so novinci, Vakata pa je pravi veteran. Prvič je letel v Space Shuttlu leta 1996 na odpravi STS-72, potem še na STS-119 leta 2009 in odpravi Sojuz TMA-11M leta 2014. Vsi našteti vesoljeplovci bodo člani 68. odprave na MVP, v orbiti bodo predvidoma do marca 2023. Izvedli bodo 200 znanstvenih eksperimentov, izvleček je na voljo tukaj.

Posadka MVP-ja se je povečala na 11 članov. V četrtek se bo z odhodom štirih članov misije Crew-4 skrčila na sedem.

Kikina je prva Rusinja na ameriški vesoljski ladji po letu 2002. Takrat so namreč v Space Shuttlu STS-113 zadnjič poletel Rusi: Valerij Korzun, Nikolaj Budarin in Sergej Treščov. Sodelovanje je prekinila nesreča raketoplana Columbia.

Nasa je sicer nadaljevala polete astronavtov na zanesljivih ruskih vesoljskih ladjah Sojuz, sploh po upokojitvi Vesoljskih čolničkov, ko so Sojuzi bili edina možnost. Po splovitvi ameriških Crew Dragonov leta 2020 (Crew-2) pa je sledil razkol. Američani so leteli v izključno v Zmajih, Rusi samo v Sojuzih. To z vidika MVP-ja ni dobro. Če katera koli vesoljska ladja ostane dalj časa prizemljena, potem lahko ruski ali ameriški odsek postaje ostane brez posadke. Tako sta se obe strani kljub napetostim na Zemlji več let pogajali o izmenjavi sedežev in julija letos vendarle dosegli dogovor (poglavje 7).

Konec septembra je tako v Sojuzu MS-22 poletel tudi Frank Rubio (poglavje 2), tokrat pa v Zmaju Kikina.

38-letna Kikina je šele šesta kozmonavtka v vesolju. Sovjetska zveza je prvo žensko, Valentino Tereškovo, poslala v vesolje leta 1963, 20 let pred prvo Američanko v vesolju, Sally Ride. Tereškovi so potem do Kikine sledile še tri, Američani pa so medtem v vesolje poslali veliko več žensk, med njimi tudi eno slovenskega rodu, Sunito Williams.

Video 1: SpaceX-ov prenos izstrelitve

Video 2: SpaceX-ov prenos približevanja in priklopa na MVP ter vkrcanja

Video 3: Nasin prvi povzetek

Video 4: Nasin drugi povzetek

2. Še več Starlinkov

SpaceX je v četrtek z Vandenberga izstrelil še eno raketo Falcon 9, na njej pa 52 satelitov Starlink.

Prva stopnja je pristala na robotski ladji, skupno je bila petkrat v vesolju: NROL-87 (poglavje 3), NROL-85 (poglavje 2), SARah (poglavje 2) in še ena misija Starlink.

Na nebu je že več kot tri tisoč Starlinkov, načrtovanih je najmanj 12.000. To skrbi astronome, saj bodo okrnjeni pogled na nočno nebo in teleskopska opazovanja.

Video 1: Posnetek dogodka

To noč (nedelja) okoli 1. po našem času bo še ena izstrelitev Falcona 9, prenos bo tukaj:

3. Fireflyeva raketa prvič dosegla orbito Zemlje

Ameriško podjetje Firefly Aerospace je prejšnjo soboto prvič uspešno izstrelilo svojo novo raketo Alpha.

Raketa je bila izstreljena z Vandenberga v Kaliforniji. Druga stopnja se je prižgala dvakrat, v tirnico pa dostavila nekaj manjših satelitov. Polet je bil testne narave. Firefly sporoča, da je dosegel vse zastavljene cilje.

Toda: po poročanju medija ArsTechnica je druga stopnja delovala nepravilno oziroma dostavila tovor na višino 200 kilometrov namesto 300 kilometrov, kar pomeni, da misija ni bila tak uspeh, sateliti pa ne bodo dolgo na nebu.

Vseeno je napredek očiten. Alpha je na prvi poskusni izstrelitvi septembra lani eksplodirala po dobri minuti (poglavje 3).

Alpha je 30 metrov visoka, dvostopenjska raketa, ki v nižjo Zemljino tirnico (po navedbah podjetja) zmore eno tono. V načrtu imajo še dve Beto z zmogljivostjo osem ton v nižjo Zemljino tirnico in krilato, večkrat uporabno Gammo.

Za podjetjem je kar težka zgodba, z razvojem poenostavljenih, cenejših raket se trudijo že od leta 2014, vmes so enkrat bankrotirali, nato dobili rešitelja, ukrajinskega vlagatelja Maksa Poljakova, in začeli znova, nakar se je Poljakov pod pritiskom ameriških nadzornih organov umaknil.

Avgusta letos je Fireflyu uspel veliki met. Z ameriškim tehnološkim velikanom Northrop Grumman bo razvil novo prvo stopnjo rakete Antares, nato pa še povsem novo srednjetežko nosilno raketo (poglavje 1).

Video 1: Posnetek dogodka

Video 2: Pogled z rakete

4. Rocket Lab

Podjetje Rocket Lab je v petek z Nove Zelandije izstrelilo raketo Electron in dostavilo satelit GAzelle v soncesinhrono tirnico na višini 750 kilometrov. Ameriško-francoski satelit je predvsem namenjen sledenju živalim.

17 metrov visoka raketa Electron ima tri stopnje, prvi dve žene kerozin. Opcijska tretja je namenjena natančni oddaji tovora v orbito. V soncesinhrono tirnico lahko ponese do 300 kilogramov tovora in je namenjena pretežno satelitom, ki niso dovolj hitro našli mesta na večjih raketah. Od leta 2017 je letela 31-krat s tremi neuspehi.

Video: Posnetek dogodka

5. Še vedno zanesljivi Atlas V

Ameriška družba United Launch Alliance (ULA) je v torek z raketo Atlas V v orbito uspešno dostavila komunikacijska satelita SES-20 in SES-21. Izstrelitev je potekala s ploščadi 41 na Cape Canaveralu (Florida, ZDA). Satelita sta zdaj v tirnici na višini 35.900 kilometrov.

To je bil 96. polet rakete, katere tovori so vedno končali v načrtovani tirnici.

Video 1: Posnetek dogodka

Video 2: Kratek povzetek

Video 3: Kamera na raketi

6. Kitajska izstrelitev z vode

Kitajska je s premične platforme na morju izstrelila raketo Dolgi pohod-11, z njo pa navigacijska satelita Centispace-S5 in Centispace-S6.

Raketa Dolgi pohod-11 je visoka 20 metrov, težka pa 58 ton. Od leta 2015 je poletela 14-krat in ni zatajila. V nizkozemeljsko tirnico lahko dvigne do 700 kilogramov tovora.

7. Nasa načrtuje novembrsko izstrelitev SLS-a

Ta mesec ne bo izstrelitve rakete SLS-a.

Ameriška vesoljska agencija Nasa je potrdila, da meri na izstrelitveno okno med 12. in 17. novembrom.

Raketa je v delavnici (VAB) in je predmet pregledov, popravil, zamenjav določene opreme. Delavci pregledujejo zunanjo toplotno izolacijo iz pene in plutovine, zamenjali bodo baterije na obeh stranskih potisnikih in vrhnji stopnji rakete, pa tudi na sistemu za uničenje rakete. Nato bodo napolnili baterije na nekaterih malih satelitih, ki jih bo SLS tudi poslal na pot, menjali baterije in tudi primerke organizmov v bioloških znanstvenih eksperimentih. Celoten načrt dela je še v pripravi.

Nasa je bila prisiljena raketo vrniti v delavnico zaradi orkana Ian, ki je pustošil po Floridi. Tam je tudi izstreliščni kompleks Cape Canaveral. Vreme ji je tik pred zdajci iztrgalo iz rok še zadnje dneve septembrskega izstrelitvenega okna. Dva poskusa izstrelitve, 29. avgusta in 3. septembra, sta preprečila okvarjen senzor in puščanje vodika.

Gre za misijo Artemis I, prvo izstrelitev Nasine nove supertežkonosilne rakete SLS, primerljive s starimi Saturni V, in prvo pot vesoljske ladje Orion okoli Meseca in nazaj, in sicer v pripravah na vrnitev človeka na Luno, ki naj bi se zgodila leta 2025.

Avdio: Podkast Sončni blog o programu Artemis

8. NA KRATKO:

9. Konec delovanja indijske sonde pri Marsu

Indijska vesoljska agencija ISRO je naznanila konec marsovske misije Mangaljan (oziroma Misija marsovskega orbiterja, Mars Orbiter Mission).

Mangaljan, kar v sanskrtu pomeni marsovsko plovilo, je bil izstreljen leta 2013 na raketi PSLV, slabo leto dni pozneje pa se je utiril v orbito okoli Marsa. To je bil izjemen uspeh za Indijo, ki je tedaj zmagovala v mali azijski vesoljski tekmi. Uspešno je izvedla svojo prvo medplanetarno misijo, poleg tega ji je kot prvi v zgodovini uspelo utiriti sondo okoli Marsa že v krstnem poskusu.

Posebnost misije je cena. Sonda je stala dobrih 20 milijonov evrov, celotna misija z izstrelitvijo vred pa slabih 70 milijonov oziroma oziroma 4,5 milijarde rupij, neprimerno manj od ameriških marsovskih orbiterjev. Primer: skoraj istočasno je do Marsa prispel ameriški MAVEN s 600-milijonskim računom.

Zakaj je končal kariero? ISRO navaja dva vzroka. Aprila letos je bil sedem ur v senci, zatem je utihnil. Načrtovan je bil za največ enourne mrke. Agencija pa je dodala, da je najbrž ostal brez pogonskih sredstev in se posledično ni mogel več obračati v prostoru, sončne celice niso bile dovolj obsevane, zato je zmanjkalo električne energije. Tako ni jasno, ali ga je dejansko ugonobil daljši mrk ali pomanjkanje goriva.

Indija je na krilih uspeha Mangaljana začela načrtovati več misij. Naslednik, marsovski orbiter Mangaljan 2, sicer zamuja. Načrtovano leto izstrelitve je zdaj 2024. Mangaljan 3 bo vseboval pristajalni modul (in morda tudi samohodno vozilo). Vmes so Indijci poskušali pristani na Luni, a jim je pristanek Vikrama spodletel.

Medtem pa jih je nedvoumno prehitela Kitajska, ki je lani s Tjanvenom-1 v enem poskusu dobila marsovski orbiter, pa pristajalnik in rover na tleh Marsa (poglavje 2), zdaj pa načrtuje tako velikopotezne misije, da bi lahko presegla celo skupne ameriško-evropske napore, denimo s prvo pridobitvijo vzorca Marsa na Zemljo (poglavje 9).

10. Primož Kajdič: Vesoljsko vreme

Najmočnejša poznana sončna nevihta bi danes povzročila na stotine milijard škode, ohromila bi navigacijske satelite in prizemljila letalski promet. Vesoljsko vreme nikakor ni nedolžen pojav. Čeprav je Zemlja pred neposrednim divjanjem sončnih neviht kar dobro zaščitena z elektromagnetnim poljem, so sateliti, pa tudi določena infrastruktura na Zemlji, precej ranljivi. Geomagnetna nevihta, ki bi bila po moči primerljiva s t. i. Carringtonovim dogodkom iz leta 1859, bi bila danes katastrofalna. Takrat so prvič pokazali na nedvoumno povezavo med t. i. sončnim bliščem, izbruhom elektromagnetnega valovanja na Soncu, in nenavadnimi pojavi na Zemlji, ko je nočno nebo močno zasvetilo in je bilo severni sij videti tudi na ekvatorju.

Vesoljsko vreme preučuje Primož Kajdič z Oddelka za vesoljske znanosti Geofizikalnega inštituta Mehiške nacionalne avtonomne univerze. Z njim je govorila novinarka Radia Slovenija Nina Slaček v oddaji Podobe znanja. Vabljeni k poslušanju.

Kajdič je tudi avtor Sončnega bloga, kjer poskuša zahtevne znanstvene teme približati javnosti.

Sonce je zadnji močnejši blišč oddalo prejšnjo nedeljo.

11. Podeljena Nobelova nagrada za fiziko

Sorodna novica Nobelova nagrada za fiziko trem znanstvenikom za odkritja v kvantni mehaniki

Nobelova nagrada za fiziko gre letos v roke treh znanstvenikom – Francozu Alainu Aspectu, Američanu Johnu F. Clauserju in Avstrijcu Antonu Zeilingerju, ki se ukvarjajo s proučevanjem kvantne mehanike, je odločila Kraljeva švedska akademija znanosti. Več v MMC-jevi novici.

12. Frangež: Slovenski vesoljski sektor vedno pomembnejši generator rasti

Slovenska podjetja in raziskovalne institucije s področja vesoljskih tehnologij so predstavnikom tujih veleposlaništev ter slovenskim obrambnim atašejem in gospodarskim svetovalcem predstavili slovenski vesoljski sektor in priložnosti za sodelovanje.

Slovenija želi polnopravno članstvo v Esi

Dogodka v Centru Noordung v Vitanju v sklopu dogodka Business to Diplomacy se je udeležila tudi zunanja ministrica Tanja Fajon in izpostavila kandidaturo Slovenije za polnopravno članico Evropske vesoljske agencije (Esa), na kar država meri v letu 2024.

Dodala je, da je Slovenija naredila izjemen napredek na področju vesoljske tehnologije, ki lahko v sodelovanju s podjetji ter znanstveno in raziskovalno sfero zelo veliko prispeva k spopadanju s svetovnimi izzivi.

"Slovenija je v vesolje poslala že tri satelite, ki lahko danes pošiljajo zelo natančne posnetke tega, kaj se dogaja z vodo in podnebnimi spremembami. Navsezadnje smo danes slišali, da je kar sedem kandidatov pri nas za to, da bi postali astronavti Nase. Dosegamo izjemne rezultate po tehnološkem razvoju in znanstvenih dosežkih," je še dejala.

Po nebu letijo že trije slovenski sateliti

Slovenski vesoljski sektor postaja vedno pomembnejši generator rasti in inovacij v slovenskem prostoru, zaradi svoje povezovalne narave pa tudi pomemben element internacionalizacije, je povedal državni sekretar na gospodarskem ministrstvu Matevž Frangež in poudaril, da trenutno v vesolju krožijo že trije slovenski sateliti, Olimpijski center Planica pa je postal tretji razvojni center Ese s tako imenovano "človeško centrifugo". Ob tem v Sloveniji razvito orodje Sentinel Hub še vedno predstavlja referenco pri hitri obdelavi satelitskih podatkov.

Po besedah vodje slovenske delegacije pri Esi Tanje Permozer mora Slovenija za polnopravno članstvo izpolniti nekaj tehničnih pogojev, ob tem pa bo potrebna tudi podpora na višji ravni, saj na koncu o tem, ali je nekdo dovolj močan in konkurenčen, da je lahko del vesoljske elite, odloča svet agencije, pri čemer imajo še poseben vpliv največje države.

Kot je pojasnila Permozer, polnopravno članstvo v primerjavi s pridruženim pravzaprav ne prinaša nekih korenitih sprememb, saj slovenska podjetja že zdaj lahko sodelujejo v vseh programih, ki jih zanimajo.

"Bo pa Slovenija lahko sodelovala v obveznem znanstvenem programu, kar pa hkrati pomeni tudi višjo članarino. Če ta zdaj znaša okoli pol milijona evrov letno, bo takrat narasla na dva milijona evrov, ki jih bo treba znati izkoristiti, kar pa bo hkrati pritisk na podjetja in znanost," je dejala in dodala, da bodo zato, ko bodo izpolnjeni vsi tehnični pogoji, znova povprašali deležnike, ali so na polnopravno članstvo pripravljeni.

Slovenija sicer po njenih besedah na področju vesoljske tehnologije ni tako majhna, saj so nekatera podjetja odkrila nišne izdelke in storitve, za katere so ena od najpomembnejših v evropskem in tudi v svetovnem merilu.

V povezavi z možnostjo, da bi Slovenija kmalu dobila svojega astronavta, je pojasnila, da se je to zgodilo, ker so se leta 2019 priključili programu za razvoj "človeške centrifuge" v Planici. S tem se je namreč odprla možnost, da Slovenci kandidirajo tudi za bodoče astronavte. Sedem jih je v končnem izboru, novembra pa naj bi bilo po njenih besedah znano, ali bo kateri lahko nadaljeval proces.

Predstavitev slovenske vesoljske industrije

Sicer pa so se v Vitanju predstavila slovenska podjetja, ki delujejo na področju vesoljske industrije, ob tem pa je potekala tudi neformalna razprava med predstavniki vesoljske tehnologije ter slovenskimi in tujimi diplomati.

Med takimi je zagorsko podjetje Dewesoft, ki je za aktualno ameriško raketo SLS zagotovilo merilno opremo za testiranje in spremljanje strukturnih sprememb na izstrelitveni ploščadi ter programskoopremski del za telemetrični prenos podatkov iz rakete na zemljo.

Kot je povedal predstavnik podjetja Marko Novak, se z vesoljskimi tehnologijami ukvarjajo okoli 15 let, potem ko so dobili priložnost pri dobavi druge merilne opreme in so pri naročniku, ki je imel prav takrat nekaj težav, vskočili s svojo aplikacijo za analizo podatkov.

Tudi v prihodnosti načrtujejo razvoj na področju vesoljskih programov, ki sicer zanje predstavlja le manjši del dejavnosti. Gre namreč predvsem za industrijo tehnološkega prestiža, ki veliki večini podjetij ne zadošča za preživetje na trgu, je pojasnil Novak in poudaril, da gre zagotovo za področje, na katerem si je treba zastaviti najvišje razvojne cilje.

"Če jih dosežeš, si sposoben doseči to tudi v letalski, avtomobilski in drugih manj zahtevnih industrijah, to pa pomeni tehnološko referenco, ob kateri potencialnim partnerjem ni več treba kaj veliko razlagati," je dodal.

13. FOTO: Še boljše fotografije lune Evropa

Nasina sonda Juno je prejšnji teden opravila svoj najbližji oblet Jupitrove lune Evropa (poglavje 11) pri oddaljenosti 352 kilometrov. Fotografije počasi curljajo, sveže izdana pa je najnatančnejša fotografija Evrope sonde Juno. Prikazuje 150 krat 200 kilometrov veliko območje, ločljivost znaša od 256 do 340 metrov na piko. Zanimivi so tudi pojavi na površju. Evropa je ledena luna: prekrita je z debelim oklepom, znanstveniki pa sklepajo, da je pod njim ocean tekoče vode. Na pričujoči fotografiji bi lahko bile sledi iztekanja nečesa, domnevno vode, na površje. To so temne lise v zgornjem desnem kotu, pa tudi nekoliko desno in spodaj od središča. V spodnjem delu fotografije je tudi pojav, ki spominja na glasbeno noto, velik 67 krat 37 kilometrov. Bele pike pa so sledi kozmičnih žarkov, ki udarjajo v kamero.

Fotografijo je posnela sekundarna kamera SRU, sicer namenjena orientaciji sonde s pomočjo zvezd. Na tem delu površja je bila namreč noč, prejemalo je le svetlobo, ki se je odbila od Jupitra, SRU pa je za takšne svetlobne razmere specializiran.

Zagotovo bomo uzrli še več fotografij, še bolj pa bi lahko bile zanimive meritve znanstvenih instrumentov, denimo radarja, ki "vidi" v površje.

Neobdelani posnetki so že na voljo tukaj.

Juno se počasi bliža uničenju. Izstreljena je bila že leta 2011, okoli Jupitra kroži od leta 2016, čez tri leta pa bo namenoma poslana v Jupiter, da ne bi morebiti kontaminirala omenjenih lun.

14. FOTO: Galaksija mimogrede

Hubblova ekipa je ta teden izpostavila fotografijo para galaksij z imenom Arp-Madore 608-333.

Fotografija je posebna zato, ker je nastala mimogrede.

Opazovalni čas Hubbla je dragocen. Veliko dela gre v načrtovanje opazovanj, da bi izkoristili vsako sekundo. A popolna učinkovitost ne obstaja. Med dvema in tremi odstotki časa ostaja neizkoriščenega zaradi obračanja teleskopa k različnim tarčam. Zato so na institutu, ki upravlja Hubble, pripravili program, ki ta čas obračanja izkoristi za hipne fotografije, in pričujoča je med njimi.

NA VIDIKU:

Sobota, 8. oktober - Dolgi pohod-11A - CentiSpace

Nedelja, 9. oktober - Falcon 9 - Intelsat G-33/G-34

Torek, 11. oktober - Atlas V - preizkus napihljivega toplotnega ščita

Sreda, 12. oktober - Falcon 9 - Hotbird 13F

Četrtek, 13. oktober - Crew Dragon - vrnitev odprave Crew-4 na Zemljo