1. Nasa osvežila načrt programa Artemis

Takšne simbolične fotografije programa Artemis izpred let nakazujejo, da so si sprva predstavljali
Takšne simbolične fotografije programa Artemis izpred let nakazujejo, da so si sprva predstavljali "konvencionalen" pristajalnik. Foto: Nasa
SLS in Orion sta združena v poslopju Vesoljskega središča Kennedy na Floridi. Čaka ju že nekaj preizkusov. Foto: Nasa
SLS in Orion sta združena v poslopju Vesoljskega središča Kennedy na Floridi. Čaka ju že nekaj preizkusov. Foto: Nasa
Vabilo bralcem

Smo kakšno pomembno novico izpustili? Vabljeni, da jo omenite in po želji tudi opišete v komentarjih pod člankom. Najboljše opise lahko izpostavimo v članku samem. Odprti smo tudi za kakršne koli pripombe na aljosa.masten@rtvslo.si.

Po sedemmesečnem predahu smo prejeli osvežen program Artemis, ameriški načrt vrnitve človeka na Mesec. Nekaj datumov se je premaknilo, zacementirana pa je izbira pristajalnika, kar ima lahko izjemne daljnosežne posledice za celotno področje raziskovanja vesolja. Zagrizimo v podrobnosti.

Artemis je naslednik ameriškega programa Apollo. Nasa je zanj pripravila ogromno raketo SLS, vesoljsko ladjo Orion, z njima namerava v tem desetletju redno pošiljati ljudi na Mesec in nazaj. Poleg tega namerava pri Mesecu zgraditi manjšo vesoljsko postajo, pa tudi vesoljsko ladjo, ki naj bi šla v 30. letih do Marsa in nazaj.

Novi datumi

Prvi izstrelitvi SLS-a in Oriona, misiji Artemis I, bi morali biti priča sredi decembra, torej čez zgolj en mesec. Toda glavni administrator Nase Bill Nelson je na novinarski konferenci povedal neizogibno: zadeva se je zamaknila na februar 2022 (in ni nujno, da bo to vzdržalo). V okviru Artemisa I bodo prvič preizkusili novo najmočnejšo raketo na svetu in poslali Orion brez posadke v vzvratno tirnico okoli Meseca ter nazaj.

Sledila ji bo prva odprava s posadko do orbite Meseca v slabih petih desetletjih: Artemis II. Do zdaj je veljala letnica 2023, od zdaj merijo na maj 2024.

In še vrhunec pričakovanj, dejanska vrnitev človeka na Luno? To bo Artemis III. Zadnja leta poslušamo, kako Nasa meri na leto 2024. Nič več. Nelson je naposled sporočil zamik na leto 2025.

Razlogi za to so različni: epidemija, počasen razvoj in testiranje SLS-a, Oriona, tudi preambiciozno postavljen načrt med Trumpovo administracijo ... Nelson je sicer za zamik okrivil podjetje Blue Origin, ki je proti Nasi vložilo tožbo in s tem pravno zavrlo številne pripravljalne dejavnosti.

Tožba Blue Origina padla

Pristajalnik Blue Moon podjetja Blue Origin (računalniško generirana podoba). Za program Artemis bi ga še dodatno prilagodili. Foto: Blue Origin
Pristajalnik Blue Moon podjetja Blue Origin (računalniško generirana podoba). Za program Artemis bi ga še dodatno prilagodili. Foto: Blue Origin

V čem je srž tožbe Blue Origina? Nasa je na razpisu za pristajalnik izmed treh ponudnikov (poglavje 1) presenetljivo izbrala SpaceX-ov Starship (poglavje 1). Izvisela sta konzorcija zvenečih imen na čelu z Blue Originom in Dyneticsom (še prej je prav tako presenetljivo izpadel gigant Boeing). Blue Origin, zasebno podjetje ameriškega milijarderja Jeffa Bezosa, se je odločilo za pravno pot in vložilo tožbo proti Nasi. Nasa zato več kot pol leta ni smela govoriti s SpaceX-om na temo lunarnega pristajalnika, tudi zato je bila sicer javnosti precej odprta agencija nenavadno tiho glede napredka programa Artemis. No, Bezos je izpodbijal izbiro SpaceX-a, poleg tega pa zahteval, da Nasa na razpisu izbere še enega ponudnika. Resnici na ljubo je Nasa to že od začetka želela, ker je to bolje za program. Izbira enega samega Naso zaklene nanj, jo naredi odvisno od izvajalca. Če pa za Naso pristajalnik razvijata dva izvajalca, si medsebojno konkurirata, kar niža cenovni pritisk na agencijo. In kar je morda najpomembnejše: če eden zataji, ostane drugi. A Nasa enostavno ni mogla izbrati dveh. Politika ji ni namenila želene vsote, temveč zgolj 2,4 milijarde evrov, kar v resnici ni zadostovalo niti za razvoj enega pristajalnika, kaj šele dveh. Pogodbo s SpaceX-om so sklenili, ker je podjetje nižalo svojo terjano vsoto in povečalo lastni vložek v razvoj, da je agencija sploh lahko koga izbrala.

Nelson se je na novinarski konferenci pridušal, da bo morala politika izdatno povečati financiranje Nase, če naj program Artemis uspe. Težava se vleče že leta in leta. Foto: Reuters/Graeme Jennings
Nelson se je na novinarski konferenci pridušal, da bo morala politika izdatno povečati financiranje Nase, če naj program Artemis uspe. Težava se vleče že leta in leta. Foto: Reuters/Graeme Jennings

Sodišče je zdaj zavrnilo tožbo Blue Origina. Starship je postal uradni pristajalnik programa Artemis. Agencija bo v primeru okrepljenega proračuna v prihodnosti morda najela še koga in pridobila drugi pristajalnik, a na tej točki je jasno, da bo vrnitev na Luno opravljena na SpaceX-ovi opremi.

To ima daljnosežne posledice ne samo za program Artemis, temveč za raziskovanje vesolja v celoti. Kako? Nasa je zdaj odvisna od SpaceX-a. Če naj Artemis uspe, mora uspeti tudi Starship. Agencija bo torej SpaceX-u nudila svojo neprecenljivo razvojno podporo, svoje znanje in stroko.

Avdio: Novinarska konferenca Nase v celoti

Kaj pomeni Nasin izbor Starshipa

Lunarna različica Starshipa. Podoba je simbolična. Foto: SpaceX
Lunarna različica Starshipa. Podoba je simbolična. Foto: SpaceX

Starship se tako spreminja iz skoraj norega projekta milijonarja, ki so se mu sprva smejali, v realnost.

Celoten izstrelitveni sistem Starship. Prvi orbitalni polet bi se lahko zgodil že letos. Foto: SpaceX
Celoten izstrelitveni sistem Starship. Prvi orbitalni polet bi se lahko zgodil že letos. Foto: SpaceX

Kaj je sploh Starship? Kratka obnova: 50-metrski Starship je načrtovana vesoljska ladja in druga stopnja istoimenskega 120-metrskega izstrelitvenega sistema, ki vključuje prvo stopnjo Super Heavy. SpaceX napoveduje, da bo z njim odnašal več kot 100 ton tovora globoko v vesolje, in to za zgolj nekaj milijonov dolarjev na posamezno izstrelitev. Napoved je tako visokoleteča, da je skoraj neverjetna. Za primerjavo: SLS bo v načrtovani najbolj zmogljivi različici do Lune (in ne globoko v Osončje) poslal dobrih 40 ton tovora, in to za slabi dve milijardi evrov.

Lunarna različica Starshipa bo sicer drugačna od tistih, ki jih gledamo na teksaški Boca Chici. Ne bo imela toplotnega ščita in zakrilc, saj se ne bo vračala v ozračje Zemlje, imela bo na vrhu nameščene motorje, da ne bi ob pristajanju izpihala kraterja, z veliko prostora bi lahko služila tudi kot habitat na površju.

Da pa lunarni Starship sploh pride do sivega prahu, bo treba razviti še eno tehnologijo, ki je tudi potencialno revolucionarna. Orbitalno "bencinsko črpalko". Načrt SpaceX-a je takšen: najprej bodo v nebo izstrelili prilagojen Starship, ki bo služil kot rezervoar. Nato ga bodo napolnili s pogonskimi sredstvi, torej kisikom in metanom. To bodo storili z od osmimi do 16 dodatnimi izstrelitvami Starshipov v nekaj mesecih. Šele zatem bodo izstrelili lunarni Starship; ta se bo priklopil na orbitalni rezervoar in se odpravil Luni naproti z dovolj goriva za pristanek, pot nazaj v lunarno orbito, morda pa še kaj.

To tudi pomeni, da ena sama pot do Lune ne bo stala zgolj slabih deset milijonov evrov, temveč od 100 do 200 milijonov evrov. Kar pa je še vedno poceni.

V primeru, da bo Starship izpolnil obljube, bo problem tudi v tem, da bo SpaceX monopolist z veliko močjo nad ostalimi. Še bolj kot Google pri iskalnikih. Prevelika moč enega samega akterja prinaša nevarnosti. Na fotografiji prototip Starshipa SN9. Foto: SpaceX
V primeru, da bo Starship izpolnil obljube, bo problem tudi v tem, da bo SpaceX monopolist z veliko močjo nad ostalimi. Še bolj kot Google pri iskalnikih. Prevelika moč enega samega akterja prinaša nevarnosti. Na fotografiji prototip Starshipa SN9. Foto: SpaceX

Tehnologija pretakanja goriva v orbiti sicer ni nova. To recimo redno počnejo ruske tovorne vesoljske ladje Progres, ki oskrbujejo Mednarodno vesoljsko postajo. Razlika je v tem, da progresi točijo gorivo pri "sobni" temperaturi, medtem ko Starshipe žene močno ohlajen kisik in metan. Kriogensko pretakanje in shranjevanje goriva v orbiti je precej bolj zahtevno.

Vse to mora uspeti, da uspe Artemis. Ni nujno, da bo. Poleg zahtevnih ciljev jim za ovratnik diha čas, štiri leta za dokončano napravo na najvišji stopnji varnosti ni veliko. Eno je poslati prazni Starship v Zemljino orbito, drugo je vanj posesti ljudi in biti res prepričan, da se jim ne bo skrivil las. Dobra primerjava so stari Space Shuttli, večkrat uporabna vesoljska plovila z dolgim razvojem, velika, zapletena in do onemoglosti preverjana, pa so vseeno ubila 14 ljudi. In Starship je še zelo, zelo daleč od stopnje varnosti Space Shuttlov. Vprašanje je, ali se ji bo do leta 2025 sploh približal, kaj šele presegel.

Tudi zato bo Starship moral še pred misijo Artemis III enkrat pristati na Luni brez posadke.

Ampak če bomo leta 2025 ali morda kakšno leto pozneje videli Starship s posadko vred na Luni, bo to pomenilo več stvari. Prvič, Nasi in javnosti bo najbrž čudno, zakaj leteti do Meseca s SLS-om in Orionom, se tam vkrcati na Starship in se odpraviti na tla Meseca, če bi se lahko v Starship vkrcali že na Zemlji? Z drugimi besedami, SLS bo postal odveč. Orion tudi. (Edina njuna prednost je domnevna višja varnost.) Nasa se tega do neke mere zaveda, saj je začela iskati zasebnika, ki bi prevzel SLS, prepolovil stroške (poglavje 7) in jo tudi tržil.

Mimogrede, na novinarski konferenci Nase so navrgli, da so se stroški programa Orion povečali za več kot 40 odstotkov, na dobrih osem milijard evrov.

Ne le to, z uspešnim nastopom Starshipa bodo vse preostale "konvencionalne" rakete in vesoljske ladje postale zastarele, kot fotoaparati na film v dobi pametnih telefonov (in preostala raketna industrija, tudi evropska, na videz ravna s predpostavko, da Starshipa v igri ne bo). Masa bo pri prenosu v orbito postala skoraj irelevantna, sonde za raziskovanje vesolja precej manj zapletene in proizvajanje množično. Namesto dveh Voyagerjev na 50 let bi jih lahko imeli desetine na leto, nič hudega, če kakšen zataji. Namesto ene sonde za Jupiter bi jih lahko imeli ducate in ducate.

In še nekaj: če bo Starship zmožen varno prepeljati ljudi na Luno in nazaj, potem je izpolnjen lep del pogojev za ... misijo ljudi na Mars.

Še enkrat, če. Podpora Nase možnost precej zviša. SpaceX-u je v veliko korist dejstvo, da nad projektom bedi William Gerstenmaier, ena največjih avtoritet na področju raziskovanja vesolja s posadko, ki je lani prestopil iz Nase.


2. En zmaj na postajo, drugi z nje v le nekaj dneh

Eno padalo se ni takoj razprlo. Foto: SpaceX
Eno padalo se ni takoj razprlo. Foto: SpaceX

Podjetje SpaceX je ta teden odpeljalo eno posadko z Mednarodne vesoljske postaje in eno nanjo.

Vesoljska ladja Crew Dragon Endeavour se je z MVP-ja odklopila v torek zvečer po našem času. Nato je opravila nekaj manevrov okoli postaje, da so jo lahko posneli, sledil je spust v ozračje, pristanek v Mehiškem zalivu pa v sredo ponoči. Postopek je zaznamoval manjši zaplet, eno izmed štirih padal se ni takoj razprlo. Nasa je sicer na tiskovni konferenci dejala, da to ni nič hujšega in da zamikov v programu ne bo, bo pa seveda zaplet preučila. Na Zemljo so se varno vrnili Shane Kimbrough in Megan McArthur (Nasa), Akihiko Hošide (Jaxa) ter Thomas Pesquet, ki je do nedavnega postaji tudi poveljeval (Esa). Misija Crew-2 je potekala od 23. aprila letos (poglavje 1).

Na postaji so začasno ostali le trije vesoljeplovci: Mark Vande Hei (Nasa), Pjotr Dubrov in Anton Škaplerov. Vande Heiu in Dubrovu so sicer pred kratkim bivanje na postaji podaljšali na eno leto.

Video 1: Vkrcanje v vesoljsko ladjo

Video 2: Odklop

Video 3: Vrnitev

Že naslednji dan, v četrtek ponoči, pa je s Cape Canaverala na raketi Falcon 9 poletel naslednji zmaj, Crew Dragon Endurance na misiji Crew-3 (prva stopnja rakete je rutinsko pristala). Slabih 22 ur pozneje se je uspešno priklopil na MVP. Prispeli so novi člani posadke: Raja Chari, Tom Marshburn, Kayla Barron (Nasa) in Matthias Maurer (Esa).

Maurer bo v ruskem skafandru opravil vesoljski sprehod na zunanji strani novega modula Nauka, kjer bo pomagal pri namestitvi Evropske robotske roke.

Video 1: Izstrelitev

Video 2: Pot in približevanje

Video 3: Priklop



3. Še ena pošiljka Starlinkov

V ozadju izstrelitev Falcona 9 misije Crew-3, v ospredju Falcon 9, ki je pozneje izstrelil Starlinke.  Foto: SpaceX
V ozadju izstrelitev Falcona 9 misije Crew-3, v ospredju Falcon 9, ki je pozneje izstrelil Starlinke. Foto: SpaceX

Še ni konec SpaceX-a, za podjetjem je izjemno uspešen teden. To soboto popoldne je prav tako s Cape Canaverala, le z druge ploščadi (40), izstrelilo še eno raketo Falcon 9.

Prva stopnja je rutinsko pristala na robotski ladji sredi morja. To je bil že deveti polet in pristanek te konkretne prve stopnje. Sodelovala je na misijah Crew Demo-2, CRS-21 (poglavje 2), Transporter-1 (poglavje 1), ANASIS-11 in petih izstrelitvah satelitov Starlink.

Tokrat je v nebo ponesla 53 satelitov Starlink, namenjenih satelitskemu dostopu do medmrežja iz nizkozemeljske tirnice. Zdaj jih je na nebu dobrih 1800, cilj je vsaj 12.000, iščejo pa možnosti celo za več kot 42.000 Starlinkov.

Astronomi ob tem opozarjajo na okrnjeno nočno nebo, ki bo polno svetlečih pikic, in na okrnjena teleskopska opazovanja vesolja; pa tudi na povečano možnost trkov satelitov, kar lahko pripelje do verižne reakcije in nevarnih smeti polne orbite.

Video: Posnetek izstrelitve


4. Po treh letih znova izstrelitev Epsilona-5

Japonska vesoljska agencija Jaxa je v četrtek po našem času izstrelila raketo Epsilon-5, poroča japonska državna televizija. Izstrelitev je potekala z Vesoljskega središča Učinora v prefekturi Kagošima. Zanimivost: izstrelitev so tik pred zdajci prestavili za štiri minute, da bi se izognili Crew Dragonu, ki se je vračal. Raketa je v tirnico na višini 600 kilometrov dostavila devet manjših satelitov.

Epsilon-5 je raketa na trdo gorivo, visoka 26 metrov in široka 2,6 metra. V nizkozemeljsko tirnico v različnih konfiguracijah zmore prenesti od 600 do 1500 kilogramov tovora. Od leta 2013 je poletela petkrat brez težav. En polet naj bi stal okoli 30 milijonov evrov.

Kot se pogosto zgodi, so Japonci svojo izstrelitev pospremili z zanimivo glasbo in plišastimi maskotami.


5. Prva kitajska vesoljska sprehajalka

Džaj Džigang in Vang Japing sta opravila vesoljski sprehod zunaj vesoljske postaje Tjangong, piše državna agencija Šinhua.

Džigang je znan kot prvi kitajski vesoljski sprehajalec, dosežek sega v leto 2008, in zdaj je opravil svoj drugi vesoljski sprehod.

Japing pa je prva ženska na kitajskih vesoljskih postajah in tudi prva kitajska vesoljska sprehajalka.

Sprehod je trajal 6,5 ure. Pri tem sta nosila povsem nove vesoljske skafandre feitian, poudarja Šinhua. Naloge? Preizkus skafandrov in druge opreme za vesoljske sprehode, koordinacije med tajkonavti in mehansko roko.

Zgoraj in spodaj nekaj krajših videoizsekov sprehoda. Kitajska o svojih dejavnostih redko poroča v živo.

Džigang in Japing sta del odprave Šendžov-13, ki se je začela sredi oktobra (poglavje 4). Tretji član, novinec Je Guangfu, je ostal v notranjosti.

Tjangong je nova kitajska vesoljska postaja, z izstrelitvijo modula Tjanhe so jo začeli graditi konec marca letos (poglavje 1), dobila bo še dva večja modula in bo podobna staremu ruskemu Miru.


6. Hubble še vedno v težavah

Vesoljski teleskop Hubble v 90. letih. Foto: NASA/Smithsonian Institution/Lockheed Corporation
Vesoljski teleskop Hubble v 90. letih. Foto: NASA/Smithsonian Institution/Lockheed Corporation

Inženirjem je uspelo v delovanje povrniti en znanstveni instrument na vesoljskem teleskopu Hubble, in sicer ACS. Preostali instrumenti ostajajo v t. i. varnem načinu delovanja, odkar so inženirji ugotovili, da so komunikacije med sistemi Hubbla slabe oziroma da se del sporočil izgubi. Zakaj, še ne vedo. Težave se vlečejo od konca oktobra. To niso prve počitnice za Hubbla letos, spomladi je zaradi odpovedujočega računalnika "stal" več kot mesec dni.

31 let v orbiti zahteva svoje.


7. FOTO: Neurejena prečka

Foto: ESA/Hubble & NASA, A. Riess et al.
Foto: ESA/Hubble & NASA, A. Riess et al.

Je pa Hubble v tem času posnel toliko materiala, da ga za tedenske objave zlepa ne bo zmanjkalo. Ta teden je Hubblova ekipa izpostavila posnetek galaksije Mrk 1337, ki je 120 milijonov svetlobnih let stran v ozvezdju Device. Posnetek obsega ultravijolično, očesu vidno in infrardečo svetlobo. Mrk 1337 je spiralna galaksija z neizrazito prečko.

Drugi slovenski viri za vesolje

Portal Vesolje.net
Portal v vesolje
Podkast Temna stran Lune (nova epizoda)
Revija Življenje in tehnika
Astronomska revija Spika
Revija Obramba
Agencija Tromba
Zavod Cosmolab


8. SKOK V ZGODOVINO: Pristanek prvega lunarnega roverja

Lunohod 1 je 2,3 metra dolg in 1,5 metra visok. Foto: Roskozmos
Lunohod 1 je 2,3 metra dolg in 1,5 metra visok. Foto: Roskozmos

Pred 51 leti, 17. novembra 1970, je na Luni pristal prvi lunarni rover v zgodovini. To je bil sovjetski Lunohod 1. Dostavilo ga je vesoljsko plovilo z imenom Luna 17.

Tu je.  Foto: NASA/GSFC/Arizona State University
Tu je. Foto: NASA/GSFC/Arizona State University

Lunohod 1 je bil sprva namenjen izvidništvu. Preučiti bi moral površino za prihod ruskih kozmonavtov. A ker so jih Američani s pristankom na Mesecu prehiteli, sovjetska lunarna raketa N1 pa je v več poskusih eksplodirala, so Lunohod predelali v znanstveno opazovalnico.

Bil je napolnjen z znanstvenimi instrumenti, ki so bili za takratne čase zelo napredni: teleskop in spektrometer za rentgensko svetlobo, detektor kozmičnih žarkov, laser za merjenje razdalje do Zemlje ... Imel je tudi štiri televizijske kamere, s katerimi je ovekovečil okolico.

Načrtovan je bil za tri lunarne dneve, torej približno tri naše mesece, deloval pa je kar 301 dan. Prevozil je 10.540 metrov pri najvišji hitrosti dva kilometra na uro. Upravljali so ga z Zemlje, kot je vidno na fotografiji desno.

Domov je poslal 20.000 posnetkov in 200 televizijskih panoram. Opravil je več kot 500 preizkusov na lunarnem prahu. Še danes ždi na Zemljinem naravnem satelitu.


10. IZPOSTAVLJENI PRISPEVEK BRALCA SF-SN

V Boca Chici SpaceX napreduje z vsem potrebnim za prvi orbitalni polet že letos.

Glavna novica seveda (že nekaj časa pričakovan) "preiskusni vžig" vseh šestih Raptor motorjev hkrati. Čeprav med letom nikoli ne bo vseh 6 delovalo hkrati je verjetno SpaceX želel preiskusiti ali "Thrust pack" zdrži pritisk vseh motorjev hkrati. Med dejanskim letom bodo drugače najprej delovali 3 "normalni" raptorji motorji, ki so že bili uspešno preiskušeni tudi pri "pod orbitalnem" letu, obratu v zraku ter pristanku pri SN15. Te tri klasični Raptorji bodo Starship dostavili do vakuuma (orbite). Zaradi vakuuma pa morajo biti motorji drugačni za čimbolj učinkovito delovanje. Za pogon v vakuumu bodo tako skrbeli trije vakuum raptor motorji. Glavna razlika teh je, da imajo izpušno šobo zelo povečano, da se tudi v vakuumu ustvari maksimalni potisk. Za razliko od ostalih treh klasičnih raptorjev na Starshipu so vakuumski raptorji tudi "statični", saj se bo v vesolju smer spreminjalo s stranskimi potisniki. "Klasični raptorji pa so na "thrust packu" montirani preko posebnega kardanskega zgloba in se lahko premikajo neodvisno drug od drugega. Tako lahko kontrolirajo smer pritiska in tudi izvedejo "obrat" iz vodoravnega položaja v navpični položaj pred pristankom. Sam preiskusni vžig je lepo potekal, med "predvžigom" in testom je tudi minilo zelo malo časa, kar kaže da je vse potekalo brez težav. No, edino težavo predstavlja dejstvo, da je med poskusom ponovno odletelo kar nekaj "Starbrickov" iz toplotnega ščita.

Poleg testa je bilo "najbolj vznemirljivo" dogajanje povezano z dvigali. Namreč SpaceX je razstavil (najeti) "pošastni" Francencrane, s katerim so dvigovali sestavne dele Vzletnega stolpa, ob prvi združitvi pa tako Booster kot Starship. Odstranitev dvigala nam pove, da SpaceX načrtuje uporabiti "Mechazilo" (sistem za zlaganje in lovljenje na Vzletnem stolpu) za vsa nadaljnja dvigovanja. Prav tako je SpaceX dobil in sestavil lastno dvigalo Liebherr LR11000. Dvigalo je v "črno beli" barvi SpaceXa, ima logo družbe in je tudi rahlo prilagojeno za potrebe družbe. Za razliko od starega dvigala istega tipa (ki so ga sedaj prestavili na produkcijsko območje) je novo dvigalo v lasti SpaceXa.

Medtem Mechazilla dobiva nove in nove sestavne dele, s katerimi bodo lažje ujeli in stabilizirali tako Starship in Booster. Eden pomembnejših ravnokar dodanih delov je sistem, s katerim bodo po "ulovu" preko "palice" na obeh straneh pod "Chopsticki" stabilizirali Booster ali Starship. S pritrditvijo spodnjega dela "palice" (zgornji del je pritrjen na Chopstick) na Starship/Booster nekaj metrov bolj spodaj bodo preprečili nihanje levo-desno in naprej nazaj.

Prav tako so začeli z navijanjem in nameščanjem kabla, s katerim bodo preko škripcev in motorja iz naftne ploščadi dvigovali Chopsticke. Primarno ta motor uporabljajo za stabilizacijo ploščadi na valovih, kar pomeni da je sposoben hitrih in natančnih dvigov in spustov. Nekateri sedaj predvidevajo, da bi lahko Spacex dejansko preko GPSa natančno določil lokacijo pristajajočega Boosterja/Starshipa in uskladil položaj (višino) Chopstickov zelo natančno.

Novi "wide high bay" tudi lepo napreduje, jekleno ogrodje je vedno večje. Se je pa izkazalo, da so bile segmenti stopnic (ki so jih gradili) v resnici namenjeni za vzpon do bara na vrhu obstoječega "high baya". In ne za pot do vrha vzletnega stolpa.

Pred dnevi so tudi začeli variti skupaj nos in zgornji del trupa Starship 21. Zatem bodo morali združiti samo še tri dele in izboljšan prototip bo pripravljen na prve teste. Če bo FAA dolgo čakala z dovoljenji bo SpaceX mogoče v orbito celo poslal SN21, ki ima že bolj izpopolnen toplotni ščit. Ki je pri trenutnem "poskusnem zajčku" SN20 zelo problematičen, saj deli odpadajo že pri mnogo manjših obremenitvah kot pa jih bo Starship čutil ob poletu. Kaj pomeni manjkajoč del toplotnega ščita smo že videli pri enem od raketoplanih.

Bi že včeraj objavil, pa se je prej zaklenilo komentiranje :P


-SF-SN 2021-11-14T16:07:15+01:00


NA VIDIKU:

Torek, 16. novemberVega – CERES

Torek, 16. novemberElectron – dva satelita