Teletekst je otrok analogne televizije. T. i. "vertikalni zatemnitveni interval" (VBI - Vertical Blanking Interval), neuporabljen "prostor" za prenos slike v analognem televizijskem signalu, so za oddajanje teleteksta prvi izkoristili na britanski televiziji BBC leta 1974.

Osnovna motivacija oziroma ena izmed zasnov pri prvih eksperimentih, kako izkoristiti ta prostor, je bila omogočiti podnaslavljanje programov za slušno prizadete, toda hitro so ugotovili, da se na tak način lahko oddaja določeno število strani, ki vsebujejo uporabne informacije, namenjene vsem gledalcem televizije.

Deset let pozneje, 7. maja 1984 ob 17.20, so teletekst lahko prvič spremljali tudi televizijski gledalci v Sloveniji. Jubilej praznujemo tudi na MMC-ju, saj se je prav iz uredništva teleteksta leta 2002 razvil Multimedijski center RTV Slovenija.

Prvi preizkus na ZOI v Sarajevu
Podjetje Gorenje in RTV Ljubljana sta pri razvoju teleteksta začela sodelovati že leta 1982. Najprej je bilo predvideno, da bi teletekst začeli oddajati leta 1983, a se je nato vse skupaj zaradi vrste organizacijskih, prostorskih, finančnih in tudi kadrovskih težav nekoliko zavleklo. Vodja skupine za razvoj teleteksta v Gorenju je bil inženir Marjan Borovšak, na RTV Ljubljana pa sta pomembno vlogo imela inženirja Jože Vesel in Lojze Željko.

Sorodna novica Jedrnat, aktualen in z vami že 30 let - teletekst RTV Slovenija

Gorenje je prvič preizkusilo svoj sistem med zimskimi olimpijskimi igrami v Sarajevu februarja 1984. Tehniki Gorenja so v novinarskem središču na teletekstu objavljali informacije, ki so se jim zdele zanimive, denimo dolžine skokov smučarjev skakalcev. Po olimpijskih igrah so naprave, ki so jih za oddajanje teleteksta uporabljali v Sarajevu, prepeljali v Ljubljano. Prvi sodelavci uredništva teleteksta, ki ga je vodil urednik Luka Škoberne, so približno dva meseca vadili, 7. maja pa so začeli teletekst tudi zares poskusno oddajati. Na začetku je bil to zelo omejen servis, imel je sto strani.

Slovenija je teletekst dobila istega leta kot Italija, Švica in Norveška. V Španiji so ga, denimo, razvili šele leta 1987. Gledalci so lahko nov medij sprva spremljali med 16.30 in 22.30, samo ob sobotah, nedeljah in praznikih je bil čas oddajanja nekoliko daljši, saj je bil vezan na televizijski signal. Ekipo, ki je urejala teletekst, je sestavljalo osem ljudi: urednik, dva dnevna urednika, dva novinarja (področna urednika), oblikovalka, lektorica in tajnica. Pomagalo jim je še nekaj zunanjih sodelavcev oziroma honorarnih novinarjev in dva tehnika.

Leta 1992 ga je spremljalo 15 odstotkov gledalcev televizije
Ocene o tem, koliko televizorjev, ki so imeli dekoder za sprejem teleteksta, je bilo v Sloveniji ob začetku oddajanja teleteksta na RTV Ljubljana, se nekoliko razlikujejo. Nekateri podatki navajajo število pet tisoč, drugi od 10 do 12 tisoč, nekateri celo, da je v najboljšem primeru obstajalo le približno 2.000 televizijskih sprejemnikov z dekoderjem za sprejem teleteksta.

Pozneje je teletekst počasi prodiral v vse več slovenskih domov. Po podatkih iz raziskave, ki so jo opravili novembra 1991 in maja 1992, je teletekst tedaj spremljalo 240.000 ljudi, kar je predstavljalo 15 odstotkov vseh gledalcev televizije. V državi je bilo takrat 85.900 televizorjev, ki so lahko sprejemali teletekst, kar pomeni 17 odstotkov vseh televizorjev.

Pripravljali so tudi videostrani
Konec leta 1989 je uredništvo teleteksta na RTV Ljubljana dobilo nov, zmogljivejši sistem za urejanje teleteksta, število strani pa so s 100 povečali na več kot 400. Ta sistem je omogočal tudi podstrani, hkrati pa se je uredništvo preselilo v nove prostore. Z izdelavo t. i. podatkovnega mostu, izdelal ga je inženir Bernard Vrh s fakultete za elektrotehniko in računalništvo, so lahko teletekst oddajali tudi na Drugem programu TV Ljubljana.

Sorodna novica Pri nas še lahko "gledate dejstva", na Otoku nič več

Že prej, jeseni 1987, so začeli ob prehodu na celodnevno oddajanje pripravljati še videostrani, jih "predvajali" na televiziji in na ta način ponudili novice s teleteksta tudi tistim, ki do tega medija zaradi neustreznega televizijskega sprejemnika niso mogli dostopati. Ni pa se uresničila ideja o razvoju lokalnega ali z drugo besedo regionalnega teleteksta v Mariboru in Kopru oziroma postavitvi terminalov za urejanje teleteksta v tamkajšnjih televizijskih centrih.

Vzpostavljene neposredne modemske povezave z letališčem Brnik, železnicami in hidrometeorološkim zavodom so obogatile teletekst, prav tako dogovori s številnimi podjetji o objavi poslovnih informacij. Pod vodstvom urednice Darje Orehovec in nato njenega naslednika Braneta Nastrana je servis postajal vse pomembnejši vir informacij za številne Slovence, saj je vse širši krog ljudi spoznaval, kako priročen je dostop do novic in drugih vsebin v vsakem trenutku. S tem je teletekst napovedal prihajajočo informacijsko revolucijo, ki jo je prinesel svetovni splet.

Na mobilnih telefonih od leta 2000
Teletekst RTV Slovenija je bilo po zaslugi inženirja Vrha že junija 1995 mogoče spremljati tudi na medmrežju, s čimer je postal za nizozemskim in singapurskim tretji teletekst na svetovnem spletu. Do teleteksta prek spleta še danes dostopa veliko ljudi, na mobilnih telefonih pa smo lahko s pomočjo tehnologije WAP njegove novice prvič brali leta 2000. Pomembno prelomnico je prav tako pomenila uvedba podnaslavljanja oddaj za gluhe in naglušne s pomočjo teleteksta leta 1996.

Ob prelomu tisočletja je bil teletekst na vrhuncu moči, a vse pomembnejšo vlogo je takrat dobival tudi splet. "Številni ljudje me sprašujejo, kaj bo zdaj z nami. 'Boste kar umrli in vas bodo ukinili?' Ni čisto tako. Vsa Evropa računa, da bo teletekst kot eden izmed medijev prisoten še od pet do deset let," je tedanji urednik teleteksta Brane Nastran v oddaji "Prvi in drugi" oktobra 2000 odgovoril na vprašanje, kaj za teletekst pomeni pojav spleta.

Sorodna novica Na teletekstu skoraj petina Slovencev išče informacije vsak dan

Pred petimi leti ga je skoraj petina Slovencev uporabljala vsak dan
Teletekst so pred leti v nekaterih državah resda ukinili in ga ponekod zamenjali s sodobnejšimi digitalnimi servisi, a v številnih državah, predvsem v srednji Evropi in Skandinaviji, je še vedno zgodba o uspehu. Kljub množici sodobnih komunikacijskih kanalov ostaja tudi med slovenskimi gledalci zelo priljubljen.

Raziskava, ki jo je ob 30-letnici teleteksta RTV Slovenija pred petimi leti opravila agencija Mediana, je pokazala, da teletekst uporablja skoraj 60 odstotkov Slovencev, starih med 10 in 75 let. Skoraj petina Slovencev, natančneje 18,8 odstotka, je takrat uporabljalo teletekst vsak dan.

Tudi na Švedskem, Finskem in Norveškem je v tistem času približno petina prebivalcev spremljala teletekst vsak dan, na Danskem je bil ta delež še večji. "Na njegovo smrt čakamo že deset, 15 let. Toda to se ne zgodi," je razmišljal Erik Bolstad, vodja uredništva novih medijev na norveški javni radioteleviziji.

"Na podeželski cesti je nekaj očarljivega"
Zaradi naglega razvoja tehnologije in preostalih medijev ter drugačnega načina sprejemanja informacij so številke danes gotovo nižje. Toda ... "Ali v dobi interneta teletekst ni več pomemben? Zakaj bi nekdo uporabljal luknjasto podeželsko cesto, ko imaš na voljo informacijsko avtocesto? Zato, ker je nekaj očarljivega na tej cesti," je nekoč zapisal Sam Wollaston v Guardianu.

Marsikje po svetu so se zato namesto za ukinitev raje odločili za približanje teleteksta mlajšemu občinstvu in novim napravam. Razvili so, denimo, teletekstovo aplikacijo za mobilne naprave. Starejši uporabniki, ki niso odrasli s pametnimi telefoni, pa nanj še vedno prisegajo ravno zaradi tega, ker ponuja informacije, do katerih je mogoče priti s pritiskom na le nekaj tipk na "daljincu".

O obletnici teleteksta so govorili tudi v oddaji "Torkov kviz" na Radiu Prvi. Vabljeni k poslušanju.

• O razvoju teleteksta na RTV Slovenija sem napisal diplomsko nalogo. Najdete jo na tej povezavi.
• Leta 2016 je izšel tudi zbornik "Teletext in Europe: From the Analog to the Digital Era" ("Teletekst v Evropi: od analogne do digitalne dobe"). V celoti je dostopen tukaj.