Psihološka teorija uma pravi, da se nihče, niti ljudje, ne rodi s sposobnostjo vživeti se v um drugega. To so psihologi večkrat eksperimentalno dokazali. Če otroka do približno tretjega leta starosti podvržemo preizkusu napačnih prepričanj, je zelo verjetno, da bo padel.

Barvice ali svečke
Primer takšnega psihološkega testa je škatla barvic. Če se triletniku pokaže škatlico, na kateri so narisane barvice in se ponaša z napisom 'barvice', bo iz tega logično sklepal vsebino. V njegovo presenečenje mu odrasli odpre in pokaže, da je v škatli nekaj drugega, denimo sveče.

Otrok bo pravilno ugotovil svojo zmoto, a izvedel neko drugo napako. Pri preizkusu je prisoten tretji opazovalec, denimo plišasta žival. Slednji ne "vidi" zaključka, torej razkritja, da se vsebina razlikuje od embalaže.
Raziskovalec bo zatem triletnika povprašal, kaj pa živalca misli, da je v škatli. Odgovor je v številnih poskusih bil: voščene svečke. Malčki namreč niso bili sposobni vživeti se v "um" živalce. Zanje vsi na svetu vidijo stvari tako kot oni sami.

Sposobnost, ki jo je treba razviti
Že pri štiriletnikih se začnejo stvari hitro obračati, najkasneje pa pri petletnikih. Ti hitro in pravilno sklepajo, da bi živalca vsebino škatlice lahko ocenila napačno. Del znanstvene skupnosti zato podpira hipotezo, da ima ta socialna in psihična sposobnost biološko podlago v možganih, torej, da zanjo skrbi določen del možganskih povezav. Če se ta ne razvije, izostane tudi zmožnost prepoznavanja napačnih prepričanj pri drugih - kar je lahko zgoden kazalec avtizma.

Po teoriji uma je ta sposobnost temelj za nekaj drugih nalog, vživljanje v druge, za prepoznavanje čustev in misli bližnjega, predvidevanje dejanj ... in ne nazadnje postavljanje zvijač in zavajajočih strategij.

Res izključno človeška sposobnost?
Zmožnost prepoznave, da je prepričanje koga drugega napačno in v resničnosti ni utemeljeno, naj bi bila izključno človeška. A sveža raziskava znanstvenih institutov s treh celin kaže nasprotno: zraven so tudi naši primatski sorodniki, opice.

Izdelali so jo znanstveniki ameriške univerze Duke, britanske Univerze sv. Andreja, japonske Univerze v Tokiu in Inštituta Maxa Plancka za evolucionarno antropologijo. Objavljena je v publikaciji Science.

Kaj znajo opice
Znano je že, da so opice sposobne vživeti se v drugega, piše v sporočilu za javnost Inštituta Maxa Plancka. V raziskavah so konsistentno pokazale, da razumejo želje in hotenja drugih. Pa tudi, kaj bi drugi morda lahko vedeli glede na to, kaj vidijo in slišijo. A tako kot triletniki so redno padle pri testih, ko bi morale prepoznati, da se kdo drug drži napačnega prepričanja.

"Za prepoznavanje napačnih prepričanj je treba - vsaj do neke mere - dojeti, da vsebina uma ni nujno enaka realnosti," je izjavil soavtor Michael Tomasello z Maxa Plancka. "To pomeni zavedati se, da obstajata fizični in mentalni svet," je dodal.

Kinovečer s sokom in skeči
In kaj so raziskovalci naredili? Šimpanze, pritlikave šimpanze (oz. bonobe) in orangutane so podvrgli eni izmed različic testa napačnih prepričanj. Posadili so jih pred videozaslon, jim dali piti sladek sok in jim predvajali kratke posnetke. "Priredili smo jim kinovečer. Videti je bilo, kot da resnično uživajo," je dejal vodja raziskave, Christopher Krupenye z univerze Duke.
Infrardeča kamera je snemala, kam točno na zaslonu so primati zazrti.

V testu je človek poskušal ukrasti kamen, last preoblečene "opice" v kletki. V opico zamaskirani igralec je človeku krajo večkrat preprečil in vsakič kamen položil pod eno izmed dveh škatel, nakar se je umaknil s prizorišča.

Vsakič se je tat ponovno pojavil, iščoč dragoceni plen. Kam je v pričakovanju gledala prava, gledalska opica pred zaslonom? Na tisto škatlo, kamor je človek mislil, da je kamen položen - in ne tja, kjer je kamen dejansko bil. Pričakovala je namreč, da bo človek tja segel oz. da se bo tam dogajanje odvilo, sporočajo z Maxa Plancka.

Predvidevanje na podlagi napačnih prepričanj
Maskiranec je v eni izmed ponovitev izvedel zapletenejši trik. Kamen je najprej položil pod levo škatlo, kar je bežoči tat še videl. Ko zmikavta ni bilo več na prizorišču, je maskiranec kamen prestavil pod desno škatlo, naposled pa ga je odnesel s prizorišča. Opica gledalka pa je v nadaljevanju vseeno najprej in največ časa zrla na tisto škatlo, kjer je človek kamen nazadnje videl. Tja torej, kamor bo človek v okviru svojega napačnega prepričanja segel.

Test govori v prid hipotezi, da so šimpanzi, bonobi in orangutani sposobni prepoznati napačna prepričanja. Vseeno to ni dokončna potrditev hipoteze. Je prva potrditev, da so tudi živali deloma sposobne prestati eno izmed inačic testa in da najbrž med primati obstaja kakšnih 18 milijonov let. Zaključke te raziskave bodo morali potrditi še drugi znanstveniki v ponovitvenih testih.

Video: Nekaj izsekov iz poskusa