1. TESS razkriva oddaljene svetove

V tem tednu smo spoznali še dva novoodkrita planetarna sistema. Še dve vesoljski domovanji, načeloma podobni našemu Osončju, s kombinacijo zvezde in okoli nje potujočih planetov. Toda vanju ni odpotovala nobena vesoljska ladja; ni Enterprisa, ki bi si zadeve pobliže ogledal. Imamo le teleskope, ki mukoma trgajo drobce informacij o oddaljenem. Tokrat je bila na delu Nasina vesoljska opazovalnica TESS.

Podrobnosti so v znanstveni objavi Nature Astronomy.

75 svetlobnih let stran od nas, torej še vedno v galaktični soseščini, je rdeča pritlikavka, poimenovana TOI 270. Od Sonca je za 40 odstotkov manjša in prav toliko lažja, temperatura na njeni površini pa znaša približno tretjino Sončeve. Rdeče pritlikavke so najpogostejši tip zvezde v galaksiji (Sonce je rumena pritlikavka) in so nasploh majhne, hladne in izjemno stabilne, "živele" naj bi stotine milijard let. Imajo pa eno "sitnost", občasne močne izbruhe in blišče, ki so lahko nevarni morebitnemu življenju v bližini. TOI 270 pa ni taka rdečkarka. Je namreč nenavadno tiha in posledično do okolice prijaznejša. Prav takšne išče TESS, saj je osnovni cilj misije najti Zemlji podobne planete v sistemih, kjer bi morda lahko človeštvo nekoč našlo nov dom. Ali družbo.

V sistemu TOI 270 so trije planeti, tukaj našteti po zaporedju od noter navzven:

• TOI 270b: verjetno kamnit planet, četrtino večji od Zemlje in peklensko vroč,
• TOI 270c: 2,4-krat večji od Zemlje, sedemkratnik njene mase, najbrž plinast, podoben Neptunu,
  
• TOI 270d: 2,1-krat večji od Zemlje, petkratnik njene mase, najbrž Neptunu podoben.

Planeta c in d se uvrščata v kategorijo mini Neptunov. Tega planetarnega tipa v Osončju ni.

Celoten sistem je dokaj majhen, primerljiv z Jupitrom in njegovimi lunami. V njem najbrž življenja ni, vsaj ne takšnega, kot ga mi poznamo. So pa možnosti večje v naslednjem primeru.

Zemljin debeli bratranec

Drugi planetarni sistem je 31 svetlobnih let stran v smeri ozvezdja Hidre. Okoli zvezde GJ 357, prav tako rdeče pritlikavke, od Sonca za 30 odstotkov manjše, krožijo trije planeti (morda še kakšen). Dva sta manj zanimiva, gre za domnevno kamnita GJ 357 c in GJ 357 b, ki sta blizu zvezde in posledično zelo vroča, piše v sporočilu za javnost univerze Cornell.

Izjemno zanimiv pa je zadnji, GJ 357 d, Zemljin "debeli bratranec". Kot piše Nasa, gre za kamnit planet, na katerem bi lahko vladale Zemlji podobne razmere. Je dovolj stran od vroče zvezde, da je na njem ravno prav toplo za obstoj tekoče vode. Podobno je obsevan kot Mars, in če ima atmosfero, potem utegne na njem biti prijetno. Razen za tiste, ki ne marajo težnosti, saj se GJ 357d ponaša s kar šestkratnikom mase Zemlje. Pri tem mora biti njegov premer vsaj dvakratnik našega planeta.

Če bi tam nekoč pristali, potem bi zelo težko prišli nazaj. Vsaj do zdaj namreč ne poznamo dovolj močnega pogona, da bi lahko ubežali takšni težnosti.

Objava je v Astronomy&Astrophysicsu.

2. CHEOPS prestal poslednji test

Ta teden je res bogat z eksoplanetarnimi zgodbami. Naslednji protagonist je Esin vesoljski teleskop CHEOPS, ki je trenutno še na Zemlji. Iz Evropske vesoljske agencije so sporočili, da je misija prestala še zadnji pregled in je tako pripravljena na izstrelitev. Ta bo na raketi Sojuz-Fregat, opravilo pa jo bo evropsko podjetje Arianespace iz izstrelišča Kourou (Francoska Gvajana), predvidoma še to zimo.

CHEOPS je v temelju drugačen od Keplerja in TESS-a. Ta eksoplanete iščeta (no, Kepler je od lani v pokoju), novinec pa bo najdenčke le natančneje preučil. Natančneje bo premeril njihovo velikost. Ta informacija je zelo uporabna, saj v kombinaciji z izmerjeno maso pove marsikaj o oddaljeni kepi. Ko je namreč enkrat poznana gostota zunajosončnega planeta, je hitro znano, ali gre za majhnega kamniteža ali velikega, puhastega plineža. Življenje – kot ga mi poznamo – preferira kamnite. Na podlagi CHEOPS-ovih opazovanj bodo sestavili seznam prioritetnih tarč za naslednjo veliko vesoljsko opazovalnico, teleskop James Webb (predvidoma leta 2021).

3. Zemlja se je "za las" izognila ubijalskemu asteroidu

25. julija je Zemljo obletel asteroid, velik kot nogometno igrišče, je sporočila Evropska vesoljska agencija. Letel je 65.000 kilometrov stran, kar morda zveni veliko, z vesoljske perspektive pa ni. Geostacionarni sateliti so namreč na višini 35.000 kilometrov, Luna pa je desetkrat dlje.

Še pomembneje je, da je človeštvo za prišleka izvedelo le približno dan prej. Za goli obstoj tega telesa so sicer vedeli že prej, niso pa vedeli, da ga tirnica ponese tako blizu Zemlji.

^{* V prvotni verziji članka je bilo napačno zapisano, da je detekcijo asteroida preprečevala svetloba Sonca. To ne drži. Avtomatizirani sistem na opazovalnici PAN-STARRS ga je posnel, a ga ni zabeležil, ker je bilo njegovo vidno gibanje prek neba zelo počasno, in posledično primerljivo z zvezdami ozadja. Šele zadnji dan, ko je postal očiten, ga je "odkril" astronom Cristovao Jackques. Za napačno informacijo se novinar Aljoša Masten opravičujem.}

Če bi torej ciljal proti našemu planetu, človeštvo tako rekoč ne bi imelo možnosti za odziv. Le nemo bi lahko opazovalo, kako se gmota bliža, in računalo, kam bo priletela, da se evakuira čim več prebivalstva s prizadetega območja. 2019 OK, kot se začasno imenuje, je velik okoli 100 metrov in bi torej povzročil ogromno škodo. Za primerjavo, slavni dogodek v Tunguski je povzročil meteorit, velik do 50 metrov (po podatkih Ese), pred leti pa je zgolj do 20-metrska skala poškodovala več tisoč ljudi v Čeljabinsku.

Dogodek je torej osvetlil zevajočo luknjo v vesoljski obrambi Zemlje. Človeštvo sicer s teleskopi budno motri nebo in spremlja gibanje nebesnih teles, a veliko jih (očitno) ostaja neodkritih ali pa namenjenih neznano kam, morda proti nam. Nove asteroide odkrivajo tako rekoč dnevno.

Če bi našli nebodigatreba nekaj mesecev vnaprej, bi človeštvo najbrž poskušalo vse (primerne) izstrelitvene kapacitete preusmeriti v obrambo. Najverjetneje bi poskušalo poslati katero koli dostopno vesoljsko ladjo, da dohiti asteroid in ga poskuša potisniti ter ravno dovolj preusmeriti, da bi Zemljo zgrešil. A ker se tovrstne misije v praksi pripravljajo leta, celo desetletja, na to ni ravno računati. Nasa in Esa sicer imata v pripravi eno pilotno misijo (Dart/HERA), kjer bosta manjši asteroid obiskali dve sondi in ga poskušali preusmeriti. Začela naj bi se z letom 2022, v praksi najbrž pozneje. A ti napravi za dejansko obrambo nista primerni, gre le za preizkus tehnologije. Zemlja torej za zdaj ostaja pretežno nemočna.

4. Veliki up za Rusijo v pogonu

Ruska vesoljska agencija Roscosmos je prejšnji mesec na raketi Proton-M v nebo izstrelila vesoljski teleskop Spektr-RG. Gre za visokozmogljivo napravo, ki bo predvidoma sedem let (verjetno več) opazovala celotno nebo v rentgenskih žarkih in bo torej videla predvsem vroče dele vesolja. Gre za veliki up ruske astronomije in tudi ruskega vesoljskega programa kot celote, ki je do zdaj preživel celo kalvarijo. Razvijati so ga nameravali že v 80. letih prejšnjega stoletja, in to z veliko podporo, širokim sodelovanjem mednarodne skupnosti, toda propad Sovjetske zveze in usahnjena denarna pipica sta projektu zadala smrten udarec. Leta 2005 so projekt obudili, sicer v precej zmanjšanem obsegu, in po številnih zapletih jim ga je šele letos uspelo spraviti v nebo.

Zdaj je naprava še na poti, namenjena je na sladko gravitacijsko točko L2, ki je 1,5 milijona kilometrov stran od Zemlje in kjer bo teleskop večno v Zemljini senci – Sonce ga ne bo (tako) motilo.

Spotoma, prav ta četrtek, je Spektr-RG prejel svojo "prvo svetlobo", kot rečejo krstnim posnetkom. Pri oddaljenosti 1.143.000 kilometrov je fotografiral pulzar Kentaver X-3, nevtronsko zvezdo, katere močan žarek vsakih nekaj sekund posveti proti nam. Test je pokazal, da oprema deluje po načrtih, so sporočili z Roscosmosa.

Spektr-RG bo s polno paro začel delovati predvidoma čez dva meseca. Njegov dolgoročni cilj je ustvariti karto 100.000 jat galaksij.

Pomemben partner pri projektu je Nemčija, saj je institut Max Planck prispeval instrument eROSITA.

Rusija razvija še eno sorodno napravo, Spektr-UV, ki tudi že precej zamuja. Izstreljena bo predvidoma leta 2023 in bo vesolje opazovala v ultravijoličnih žarkih.

5. Obujajo misijo, ki bi prinesla vzorec Marsa

Številne vesoljske agencije se že dolgo ubadajo s projekti, ki naj bi na Zemljo prinesli vzorec Marsa, s prvo so se spoprijeli že Sovjeti pred več kot 40 leti. A do zdaj so še čisto vsi propadli, največkrat zaradi pomanjkanja denarja, pa tudi zaradi visoke zahtevnosti.

Samo en primer, ki je obenem tudi aktualen: ExoMars Evropske vesoljske agencije. Ta pravkar poteka, pred dvema letoma smo videli (raztreščeni) pristajalnik Schiaparelli in orbiter TGO, prav prihodnje leto pa predvidoma sledi prvi pravi evropski rover za Mars. Manj je znano, da bi prav ta misija morala nastajati v sodelovanju med Eso in Naso, ki bi s skupnimi napori pobrali vzorce marsovskega prahu in kamenja in jih poslali domov. Nasa se je na neki točki umaknila in vse je padlo v vodo.

Zdaj se to sodelovanje znova obuja, sporoča Evropska vesoljska agencija. Ni sicer nujno, da bo tudi privedlo do cilja, a tako Nasa kot Esa sta že začeli industriji pošiljati poizvedbe za razvoj opreme, kar je dober znak. Če bo sledilo še zagotovljeno financiranje, bomo morda leta 2030 res prejeli dolgo pričakovani rdeči prah.

Kako pa naj bi bilo vse skupaj videti? Prvi del dejansko že poteka: prihodnje leto Nasa proti Marsu pošilja Mars 2020, pravzaprav naprednejšo različico Curiosityja, a opremljeno s sistemom za shranjevanje vzorcev. Ko bo Mars 2020 nabral nekaj ducatov primerkov, jih bo varno shranil v kovinsko ohišje v velikosti košarkarske žoge in jih pustil na tleh.

Težavnejši del šele prihaja in vsebuje kar dve ločeni misiji. Nasa bo pripravila pristajalni modul, Sample Retrieval Lander. V njem bo evropski Sample Fetch Rover, vozilce, ki bo namenjeno izključno temu, da se odpelje do prej omenjenega kovinskega ohišja in ga pripelje nazaj do pristajalnika. Tam bodo dragoceni tovor namestili v trimetrsko raketo (Mars Ascent Vehicle), ki bo šla v orbito Marsa in se tam sešla z evropskim vesoljskim plovilom, imenovanim Earth Return Orbiter. Ta se bo odpravil na dolgo potovanje do domačega planeta, kjer bo dragoceno kapsulo odvrgel proti tlom. Več v Esini infografiki.

Tako bo človeštvo dobilo prve pristne vzorce Marsa, ki jih bo lahko do obisti preučilo v laboratorijih. Ne bodo pa to prvi kosi Marsa na Zemlji. Za več meteoritov so ugotovili, da so prav marsovskega izvora, k nam so verjetno prišli ob večjih trkih na Marsu, ko je material izvrglo daleč v vesolje.

Esa bo odobritev (in denarce) iskala še letos na srečanju ministrov držav članic agencije, za Naso moramo počakati na naslednji proračun.

Začetek misije je predviden za leto 2026, piše BBC, prihod vzorcev nekaj let pozneje.

Video: Esina ponazoritev misije