Najbolj se nam je približal okoli poldneva po našem času in nato ponovno oddrvel stran, kot to počne že tisočletja, a nikoli ne ogroža in nas tudi še dolgo ne bo, čeprav s svojo velikostjo spada med potencialne prekucnike civilizacij.

Asteroid Florence je velik 4,3 kilometra, kar je približno toliko kot dobro znani komet 67P/Čurjumov-Gerasimenko. Najbolj se nam je približal pri 7 milijonih kilometrov, kar je 18-krat dlje od Lune, a vseeno v Zemljini soseščini, navaja Nasin Center za Zemlji bližnja telesa CNEOS.
Noben asteroid te ali večje velikosti se do zdaj Zemlji še ni tako približal - vsaj po človeškem znanju, ki seže v leto 1890. So pa seveda precej bližje prišli manjši. Pred leti se je denimo kot hiša velik asteroid 2014 RC Zemlji približal na le 40.000 kilometrov, kar ni daleč od geostacionarnih satelitov.

3122 Florence so na avstralski opazovalnici Siding Spring odkrili leta 1981, piše v Nasinem sporočilu za javnost. Poimenovali so ga po Angležinji Florence Nightingale, pionirki medicinskih sester. V zadnjih 40 letih so ga dodobra premerili in dokaj natančno naračunali njegovo orbito. Možnost trčenja z Zemljo je še stoletja praktično nična; tokratni rekord bo presegel šele po letu 2500.
Tokratni oblet so za opazovanja izkoristili številni astronomi, saj se je njegova svetlost na nebu povečala na 9. magnitudo, kar pomeni, da je dobro viden - in bo še dobršen del septembra - tudi za manjše teleskope. Opazovalnice v radijski svetlobi naj bi izgotovile posnetke z ločljivostjo 10 metrov na piko.

Sodeč po preteklih opazovanjih Nasinih teleskopov Spitzer in NEOWISE se Florence zelo hitro vrti okoli lastne osi. Njegov dan znaša 2,36 zemeljske ure, kar pomeni, da ni daleč od tega, da se zaradi divjega vrtenja razleti na koščke, še piše v CNEOS-ovem sporočilu za javnost.

Florence Sonce obkroži na približno 2 leti in 4 mesece. Tirnica ga ponese med 1,5 in 2 astronomski enoti stran od Sonca. Astronomska enota je povprečna razdalja med Zemljo in Soncem.

Nekaj zanimivosti o asteroidih
Asteroidi so drobir iz časa nastanka Osončja, ki se ni utegnil zlepiti v večje kepe materiala. Na milijone jih je, največ v prej omenjenem asteroidnem pasu, pa tudi v Kuiperjevem pasu in še marsikje vmes, denimo dve večji gruči, ki sledita Jupitru po tirnici. Nasa zanje pripravlja misiji Lucy in Psyche. Največji asteroid je 1 Cerera, ki je tako masiven, da si celo zasluži naziv pritlikavi planet. Več o njem je izvedela Nasina sonda Dawn, ki je zdaj tik pred upokojitvijo. V okolici Zemlje je sicer več asteroidov, ki si s svojo začasno orbito deloma zaslužijo ime naravni sateliti.

Druge aktualne misije za asteroide
Na poti proti enemu je pravkar Nasina misija OSIRIS-REx. Predvidoma naslednje leto bo sonda dosegla 101955 Bennu, ga preučila, z njega pobrala vzorec in ga ponesla nazaj na Zemljo. Zelo podobno nalogo bo japonska sonda Hajabusa 2 prihodnjo jesen opravila pri asteroidu 162173 Ryugu; vrnitev je predvidena za leto 2020. Je pa, kot je že znano, Nasa odpovedala velikopotezni projekt ARM, pri katerem bi en asteroid privlekli v orbito okoli Meseca, nakar bi v naslednjem desetletju nanj stopil astronavt; vse v sklopu Nasinega projekta Popotovanje na Mars. Pri tem bi tudi testirali tehnologijo za preusmerjanje asteroidov, in ker je niso, Zemlja za zdaj nima nobenega učinkovitega sistema za obrambo pred temi nebesnimi telesi, če bi bila potrebna.