Tomaž Zwitter z voditeljem Igorjem E. Bergantom. Foto: TV Slovenija/posnetek zaslona
Tomaž Zwitter z voditeljem Igorjem E. Bergantom. Foto: TV Slovenija/posnetek zaslona

Lunarna sonda Čang'e 6 je po pristanku pred tremi dnevi danes (torek) znova vzletela z oddaljene strani Lune, s seboj pa nosi dva kilograma kamnin. V Lunini orbiti naj bi se združila s plovilom, ki jo bo poneslo nazaj na Zemljo, pristanek v puščavi Notranje Mongolije je načrtovan konec tega meseca. Če bo šlo vse po načrtu, bi na Zemlji prvič lahko preučevali vzorce kamnin s tiste strani Lune, ki je z našega planeta nikoli ne vidimo. Nekaj več o tem je v pogovoru z voditeljem Igorjem E. Bergantom v Odmevih povedal astrofizik z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko Tomaž Zwitter.


Kitajski vesoljski agenciji uspeva nekaj, kar drugim v zadnjem času ni. Videli smo neuspešne poskuse Indije, Izraela, Japonske in Rusije, ko je šlo za pristanke njihovih sond na Luni. Kako to, da Kitajcem pa to uspeva – in to celo na drugi oziroma nevidni strani Lune?
Ne vem odgovora. Verjetno je pa dejstvo, da celoten napor ni napor enega podjetja ali ene skupine, ampak mora to biti ena širša skupnost. To je nekaj podobnega, kot smo videli pri programu Apollo. Dokler je to bil ameriški nacionalni program, je bilo v tem programu čast sodelovati. Kitajci imajo še nekaj tega duha. Torej, to je mešanica na eni strani tudi kakšnih zasebnih podjetij, ampak predvsem državne ideologije, ki pravi: to je naša misija.

Sorodna novica Kitajska sonda s prvimi vzorci Lune se vrača na Zemljo

Zakaj je za znanstvenike zadnja stran Lune tako pomembna?
Pomembna je zaradi tega, ker je – čisto preprosto – drugačna od prednje strani, ki je obrnjena proti nam. Namreč, Luna je nastala tako, da je neko veliko telo v velikosti Marsa v zgodnjih, mladih obdobjih Zemlje trčilo v naš planet in izbilo veliko snovi. Ta snov se je potem zgostila v Luno. Luna je bila takrat zelo blizu Zemlje in zelo kmalu se je zgodilo, da se je vrtela tako, da nas stalno gleda z isto stranjo, kar še vedno počne. Na tej sprednji strani jo je še dodatno grela bližina Zemlje in njeno sevanje, zato je tam bilo več ognjeniške dejavnosti in zato je na tej prednji strani veliko ravnic zapolnjenih z vulkanskim peskom nekdanjih ognjeniških izbruhov. Zadnja stran pa je drugačna, bolj gorata. Je pa treba povedati, da imamo tam posebno formacijo, ki se ji reče bazen Aitken. To je ogromen krater, osem kilometrov globok in s premerom 2500 kilometrov, to je kar četrtina obsega Lune, ki znaša 11.000 kilometrov. Premer tega kraterja bi bil od pola do ekvatorja. Ta krater pomeni, da je v zgodnjem obdobju, na primer, ko je bila Luna približno osemkrat mlajša kot danes, nekaj zelo velikega trčilo vanjo, pravijo, da velikosti nekje 200 kilometrov. Nekaj podobnega, kot smo dobili mi na Zemlji v Mehiškem zalivu, ko so izumrli dinozavri. Posledično je izbilo veliko materiala in morda se ta material, ki je bil včasih bolj globoko, vidi.

Sorodna novica Kitajska sonda uspešno pristala v kraterju na drugi, temni strani Lune

Se pravi, to je tisto, kar nas in vas zanima. Kaj pa si znanost in človeštvo obetata od analize kamnin, ki jih bo – vsaj upamo – kitajska sonda prinesla na Zemljo?
Gre za približno dva kilograma kamnin, ki bodo analizirane v kitajskih laboratorijih, in potem – to so trdne obljube in to se spoštuje – tudi po drugih svetovnih laboratorijih. V osnovi nas zanima, kakšna je natanko kemijska sestava teh kamnin in kakšna je recimo izotopna sestava. Gre za zelo star material z začetkov Osončja. Tako starega materiala z Lune še nismo imeli. Če poberete kamen z Lune, je to do zdaj bil vulkanski kamen, tukaj pa morda dobimo kaj drugega. Upamo, da se bomo kaj naučili o zgodnjem Osončju.

Zdaj Luna postaja spet zanimiva. Nekatere države, recimo ZDA in Kitajska, načrtujejo tudi človeške posadke, Kitajci celo do konca tega desetletja. Je to realen cilj?
Pri Kitajcih nikoli ne reci nikoli. Morda da. Je pa to zelo, zelo visoka stopnička, ko jo je treba preskočiti. Dokler namreč pošiljate avtomatske sonde in gre kaj narobe, ste pač izgubili sondo in boste prihodnje leto znova poskušali in pač je šlo toliko in toliko denarja in naporov. Ampak – to je to. Ko pa enkrat razmišljamo celo o ljudeh na Luni, pa morajo seveda biti stvari zanesljive, ker bi si jih želeli žive nazaj. Posledično so mnogo bolj zapletene in mnogo dražje.

Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona
Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona

Vsi vemo, vidimo, da ves čas gledamo eno plat Lune, ampak Luna se vrti tudi okrog svoje osi?
Absolutno. Če bi bili vi moja Zemlja, jaz pa Luna, potem stalno potujem tukaj po studiu in vas gledam z istim obrazom ...

... ampak, zakaj?
Zemlja čuti Lunino plimo, ampak Luna še toliko bolj Zemljino. Ko je nastala, je bila ta plima na Luni tako močna, da je narava rekla, češ, ne bomo stalno gnetli stvari. Tako bomo naredili, da bo ta deformacija stalna. Na ta način se narava sama postavi v to stanje. Tudi naš planet, naša Zemlja se počasi ustavlja. Sicer ne zelo hitro, naš dan je vsakih sto let za 1,2 tisočinke sekunde daljši. Ampak počasi potujemo v tisto smer. In tozadevno lahko rečemo, da imamo temno in svetlo stran Lune, kot pri vsaki krogli, ki je osvetljena z ene strani, v našem primeru s Soncem. Lahko pa rečeva tudi sprednjo in zadnjo stran.

Ampak to je v bistvu zaradi Zemlje?
Drži, to je osnovna stvar in pomeni še nekaj. Na Luni je zelo neprijazno. Dva tedna vam Sonce žge noč in dan, dobesedno, dva tedna imate pa noč. Temperature kamnin gredo do več kot 200 stopinj Celzija, pa navzdol do morda 150 stopinj Celzija pod ničlo.

Hočete povedati, da Luna ni ravno prijeten kraj za bivanje?
Bolj za lunatike.

Kitajci na oddaljeni strani Lune