Azijski velikan nadaljuje svoj dolgi pohod med velesile in pri tem iz leta v leto razgrinja vse ambicioznejše načrte na področju vesolja. Kljub velikemu zaostanku tako pri dejanskih dosežkih kot tehnologiji preostale sile (ZDA, EU, Rusijo in Japonsko) ves čas dohiteva. Do leta 2020 namerava opraviti vsaj 150 izstrelitev raket tipa Dolgi pohod, od tega letos 20, kaže letošnji program, ki ga navaja kitajska državna tiskovna agencija Šinhua. Nekaj misij je rutinskih, nekaj za Kitajsko prelomnih. Med drugim bo ta azijska sila v nebo poslala kopico satelitov, kar ne bi bilo nič posebnega, če med njimi ne bi bil prvi satelit, izvožen v Evropo. Kaj še?

Kitajska vesoljska postaja, drugič
Najpomembnejša in najvidnejša letošnja misija bo nadomeščanje stare kitajske vesoljske postaje Tiangong 1. Ta se je po 1.630 dneh v Zemljini orbiti upokojila, so sporočili s CMSEO, oddelka kitajskega obrambnega ministrstva, namenjenega razvoju tehnologij za polete s posadko (vesoljski program je skoraj v celoti podvržen kitajski vojski).
Tiangong 1 ni večmodularna, torej sestavljena vesoljska postaja, kot je ISS, kjer Kitajci ne sodelujejo. Je prej "soba" v orbiti, opremljena s podpornimi sistemi in sončnimi celicami, in je večino časa prazna. Od septembra 2011 so jo kitajski tajkonavti (astronavti) s pomočjo vesoljskega plovila Šenzu obiskali dvakrat in v njej testno preždeli nekaj dni. Zdaj je postaja svojo življenjsko dobo presegla za dve leti, pri čemer so ji deli opreme začeli odpovedovati, zato so se na CMSEO-ju odločili poslati jo v zgodovino. Polagoma bo izgubljala nadmorsko višino in enkrat v prihodnjih mesecih zgorela v atmosferi.

Tajkonavt je kitajsko ime za astronavta, tako kot Rusi svoje ljudi v vesolju imenujejo kozmonavte. Tajkong pomeni vesolje.

Skoraj takoj zatem, jeseni letos, jo bo nadomestila druga in naprednejša različica, Tiangong 2, poroča Šinhua. Imela bo nadgrajene sisteme za vzdrževanje bivalnih pogojev - kar pomeni, da bo dejansko imela hermetično zaprto "eksperimentalno" kabino, v kateri bodo tajkonavti lahko dihali zrak, in to pri primerni temperaturi ter vlagi. Pogoje naj bi še letos pozimi preizkusili z enomesečnim obiskom posadke. "V nasprotju s Tiangongom 1 bo Tiangong 2 naš prvi pravi vesoljski laboratorij," je povedal Vang Džungjang, predstavnik kitajske Akademije za vesoljsko tehnologijo (CAST). Toda tudi druga različica naj ne bi trajala dolgo; 60-tonska tretja naj bi v nebo poletela in jo nadomestila okoli leta 2022, torej dve leti pred uradnim koncem delovanja ISS-ja. Trojka bo postala prvi del obsežnejše, večmodularne kitajske vesoljske postaje.

Znanost iz orbite
V nebo gredo tudi trije znanstveni sateliti. Prvi bo Satelit za kvantno znanost (QSS), namenjen pa bo poskusom s kvantnim povezovanjem. Drugi, TanSat, bo na Zemlji meril stopnje ogljikovega dioksida. Tretji, najbolj ambiciozen, pa je vesoljski observatorij HXMT, namenjen preučevanju zelo vročih delov vsemirja v rentgenskih žarkih. Če bo uspešen, bo lahko vsaj deloma nadomestil izgubo sicer pred kratkim izstreljenega japonskega teleskopa Hitomi, s katerim Jaxa še vedno ni uspela vzpostaviti stika.

Globlje, dlje ...
Do zdaj našteti podvigi, sojeni ali še nesojeni, so lokalne narave. Toda pravi fokus naslednjega desetletja bo v prostoru Zemlja-Luna in dlje, so pred kratkim sporočili kitajski uradniki, spet po pisanju agencije Šinhua. Ko bo enkrat postavljena orbitalna postaja, se bodo povsem posvetili odpravam dlje v vesolje. Prostor med Zemljo in njenim naravnim satelitom jim bo služil - če bodo dovolj hitri s tehnološkim napredkom - kot postaja za zbiranje (sončne) električne energije, ta pa bo naprej služila za rudarske podvige po bližnjih asteroidih. Kar 1.500 naj bi jih bilo "pri roki". "Prostor Zemlje in Lune bo strateško pomemben za veliko modernizacijo kitajskega naroda," je izjavil predstavnik obrambnega ministrstva. Predvsem cilja - tako kot trenutno Esa in Roscosmos - na južni pol Meseca, kjer je veliko vodnega ledu, ki stopljen lahko služi za pitje, kemično razbit v vodik in kisik pa za dihanje in gorivo.

Kar se Lune tiče, Kitajska ni noben novinec. Do zdaj je opravila več misij Čang'e; vključujoč rover Jutu (Žadasti zajec), ki je prvi po štiridesetih letih spet brskal po sivem prahu; ter Čang'e-T1, ki je prva sonda, ki je opravila pot okoli Lune in nazaj na Zemljo po letu 1976.

... na oddaljeno stran Meseca ...
Prav na podlagi izkušenj s še "živečim" Žadastim zajcem (hudim težavam navkljub) zdaj Kitajska napoveduje nov pionirski dosežek. Leta 2018 bo proti oddaljeni strani Meseca poslala Čang'e 4, pristajalnik, ki bo kot prvi v zgodovini pristal na tisti strani, ki se je z Zemlje nikoli ne vidi (in jo zato nekateri poimenujejo temna). Po sestavi in znanstvenih nalogah bo zelo podobna tretji različici, s pristajalnikom in vozilcem vred. Misija utegne biti zelo zanimiva zato, ker naj bi potekala v eni največjih lukenj v Osončju, nižini Atkin, ki je široka 2.500 kilometrov in globoka 13 km. Nastala naj bi kot posledica silnega trka z nekim drugim nebesnim telesom, zato utegnejo znanstveni instrumenti tam naleteti na globlje plasti Meseca, morda celo plašča. Toda še bolj kot to je za državo (še nesojeni) dosežek pomemben kot dokaz sposobnosti. "Kitajski več milijard dolarjev vredni napori v vesolju so prebudili narodni ponos in predstavljajo pomemben izkaz kitajskega globalnega položaja, pa tudi tehničnega znanja," je zapisala državna Šinhua.

Stalna postavljenost na tisto stran, ki gleda stran od Zemlje, pomeni težavo za komunikacijo z domom. Zato so napovedali skorajšnjo izstrelitev ene komunikacijske sonde na "sladko" gravitacijsko točko L2. Ampak ne tisto, ki se jo po navadi navaja za vesoljske observatorije - ta se nanaša na gravitacijski sistem Sonce-Zemlja. Lagrangeeve točke pa se najdejo tudi pri drugih sistemih dveh teles, tudi pri Zemlji in Mesecu, pri čemer je točka L2 v tem primeru 80.000 kilometrov stran od Meseca, in zemljin naravni satelit je premajhen, da bi lahko onemogočal komunikacijo z domom, so prepričani kitajski znanstveniki.

... in v troje na Mars
V petek pa so na kitajskem nacionalnem uradu za vesolje napovedali najambicioznejšo misijo do zdaj. V štirih letih nameravajo pripraviti vse za še neimenovano odpravo na Mars, izstreljena naj bi bila okoli leta 2020, cilj pa naj bi dosegla leto zatem. Vsebovala bo tako satelit, ki bo krožil okoli Marsa in skrbel za komunikacijo z Zemljo, pristajalni modul, pa še rover. Misija tri-v-enem bi bila edinstvena, saj še nobena država ni poskušala česa takšnega. Izjema je sicer Sovjetska zveza z misijo Mars 2, ki je tudi vsebovala pristajalnik z roverjem vred, a se je sfižila.

Tehničnih podrobnosti, recimo, kako rešiti vprašanje zelo zahtevnega pristanka po poti skozi redko atmosfero, ki za Nasine znanstvenike vedno prinaša nekaj "minut groze", še niso predstavili. Za zdaj se ve le to, da bo rover šestkolesen, tako kot Jutu, saj ga izdeluje ista ekipa. Bo pa precej večji - dvometrski in na električni pogon skozi sončne celice, tako kot Nasin Opportunity.

"Samo v primeru uspešne izvedbe misije s sondo pri Marsu lahko Kitajska zatrdi, da se je resnično lotila raziskovanja vesolja," je ob tem povedal državni uradnik. Šinhua piše, da so se notranji pritiski za pospešeno odpravo na Mars začeli, ko jih je prehitela Indija. Ta je leta 2014 v orbito uspešno utirila sondo Mangaljan in že načrtuje drugo istoimensko odpravo, ki bi prav tako lahko vsebovala tri omenjene elemente, med letoma 2018 in 2020. Prav tako jih utegnejo prehiteti Arabci, natančneje Združeni arabski emirati, ki nameravajo 50. obletnico ustanovitve države leta 2021 proslaviti z marsovsko sondo.

En marsovski poskus so sicer Kitajci že izvedli, leta 2011, ko so kanili v orbito rdečega planeta spraviti satelit Yinghuo-1. Novembra je bil z izstrelišča v Kazahstanu izstreljen na ruski raketi, na kateri je bila tudi ruska misija Fobos-Grunt, ki naj bi vzela vzorce materiala z Marsove lune Fobos in jih prinesla nazaj. Toda tehnična težava je vse skupaj ustavila, plovilo ni nikoli zapustilo orbite Zemlje.

Ameriške skrbi
Hiter napredek Kitajske skrbi ZDA, ki s Kitajsko na področju vesolja ne sodelujejo, saj to prepoveduje zakonodaja. Dejavnost azijske velesile redno in natančno spremljajo, saj sumijo, da gre pri teh naporih tudi za vojaške cilje; za razvoj orožij vesoljske narave. Do dela poročila posebne ameriške državne komisije se je dokopal časopis The Washington Post. ZDA sumijo, da bo Tiangong 2 (in naslednice) služil kot postaja, s katere bi Kitajska v primeru vojne lahko uničevala ameriške satelite. Ti predstavljajo pomembno komunikacijsko infrastrukturo za vojaško poveljevanje in usmerjanje letal ter vodenih izstrelkov.
Ne le to; del znanstvene srenje je v zadnjem letu večkrat izrazil zaskrbljenost, da bo Kitajska s takšnim tempom ZDA ujela - če ne celo prehitela - v naslednjih 20 letih. Četudi je uradni proračun Kitajske "le" tri milijarde dolarjev, medtem ko Nasin presega 18 milijard.