Trditi, da je položaj izbrisanih primerno urejen, je sramotno – se je na trditev vlade pred 33. obletnico izbrisa odzvala direktorica Amnesty International Slovenija Nataša Posel in dodala: "Zakon rešuje stiske, ki so življenjsko ogrožajoče za izbrisane. Izbrisani ne morejo čakati, da se uredi čisto vse v državi, preden bi oni prišli na vrsto …"

Po podatkih Ministrstva za notranje zadeve RS (MNZ) je bilo konec januarja brez urejenega statusa še vedno več kot polovica izbrisanih – natančno: 13.157 ljudi. Nevladne organizacije Amnesty International Slovenija, Mirovni inštitut in Civilna iniciativa izbrisanih aktivistov Slovenije so pred časom pripravili predlog zakona, ki ga je podprla tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar. Bistvo predloga, je, da se dovoljenje za prebivanje vrne vsakemu izbrisanemu, ki za to kadar koli zaprosi. Predsednica republike ga je konec leta 2023 posredovala vladi. Več o tem lahko preberete tukaj.

"Po 33 letih in po tem, ko smo z MNZ- jem in z ministrstvi že imeli sestanke v zadnjem letu, pa seveda prej opozarjali, kako slabe so bile zakonodajne rešitve – skratka, trditi to po tolikih letih je enostavno sramotno in v bistvu zavajajoče," je dejala Nataša Posel in dodala: "To kaže na to, da ni politične volje, s čimer smo vsakič znova ob vsaki novi vladi spet ponovno razočarani. Veseli smo, da predsednica podpira zakon in da razume stiske izbrisanih in tudi to, da je treba sprejeti zakonodajne rešitve."

"Seveda cenim namero vsaj enega resorja, da ukrepa in poskuša ublažiti položaj in stiske tistih, ki v Sloveniji že 33 let živijo brez urejenega statusa in posledično brez vseh pravic. Možnost domske oskrbe zanje bi samo v zadnjih letih preprečila nekaj tragičnih smrti, gospod Tešanović in gospod Đukić sta le dva izmed njih. Vendarle pa to ni dovolj. Domska oskrba sama po sebi ne bi pomenila tudi zdravstvenega zavarovanja, možnosti napotitve na zdravljenje ali izdaje recepta. Tistim, ki ne potrebujejo domske oskrbe, ampak dokumente, zdravnika, se zaposliti, pa ta ukrep seveda ne bo pomagal. Jasno je, da izbrisa ne more popraviti vsako ministrstvo za svoj resor. Spet in spet pridemo do tega, da je najustreznejša rešitev možnost povrnitve stalnega prebivališča, ki jo lahko omogoči le nov zakon."

Tako se je Nataša Posel odzvala na namero vlade, da s predlogom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu starejšim, ki se znajdejo v težkih okoliščinah, ob presoji socialnih služb – omogoči nastanitev v domu za starejše za 21 dni, z možnostjo podaljšanja za 21 dni. "Vlada ostaja zavezana iskanju pravičnih in trajnih rešitev, ki bodo zagotavljale spoštovanje človekovih pravic, socialno varnost in dostojanstvo vseh državljanov, vključno z izbrisanimi. Vlada je sprejela tudi določene zakonodajne spremembe, konec decembra lani je na seji vlade obravnavala predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu, s katerim starejši, ki se znajdejo v težkih okoliščinah – nimajo dokumentov ali živijo v razmerah, ko si ne morejo več pomagati sami, ob presoji socialnih služb lahko dobijo nastanitev v domu za starejše, in sicer za 21 dni z možnostjo podaljšanja za 21 dni," so za oddajo NaGlas! TV Slovenija sporočili z vlade.
"Iz predloga, ki ga je vlada potrdila decembra, pa tudi tega ukrepa ni mogoče dovolj jasno razbrati. Ni namreč dovolj jasno (ali sploh) zapisano, da bi možnost domske oskrbe veljala tudi za osebe brez dokumentov, 21-dnevna ali največ 42 dnevna oskrba pa je seveda zgolj začasni ukrep, ne pa trajna rešitev", se je odzvala Nataša Posel.

Direktorica Amnesty International Slovenija Nataša Posel, organizacije, ki izbrisanim pomaga vrsto let in tudi izobražuje dijake in študente o izbrisu, je gostja oddaje NaGlas! danes ob 15.45 na TVS1. Vabljeni tudi k branju intervjuja:

Kar 13 od 25 tisoč izbrisanih je 33 let po izbrisu še vedno brez statusa. Kako si to razlagate?
Tako je. V vseh teh letih si je status lahko uredila bistveno manj kot polovica izbrisanih. Ker v bistvu zakonodajne rešitve, ki jih je država oziroma oblast omogočila, niso bile zadostne. Zakon iz leta 1999 je bil v bistvu prepoznan kot neustaven; ustavna odločba iz leta 2003, ki je to ugotovila, je v bistvu dala nov zakon, ki je bil sprejet s sedemletno zamudo in je bil tako slab, da je v bistvu zelo otežil pogoje, pod katerimi bi izbrisani lahko dobili stalno prebivališče. Po tem zakonu si je lahko pridobilo status manj kot 300 oseb.

Kaj natančno ste nevladniki predlagali?
Zdaj predlagamo novelo tega zakona, ki bi bila v bistvu okleščena vseh teh pravzaprav nedopustnih oteževalnih pogojev, ki so se izkazale za nepremostljive ovire za številne izbrisane in ki bi enostavno omogočile, da vsakdo, ki je bil izbrisan in ta status, torej stalno prebivališče, ki je bilo leta 1992 nezakonito protiustavno odvzeto, dobi enostavno nazaj.

Zdi se, da je to najenostavnejša in najpravičnejša rešitev?
Absolutno najpravičnejša rešitev z vidika poprave krivic. Seveda mora biti omogočeno povrnitev v prvotno stanje, če tako rečem, oziroma, da tisto, kar so ljudje izgubili, da jim je povrnjeno. Ne vemo sicer, koliko ljudi bi bilo zainteresirano še za ta status, vemo pa, da obstajajo ljudje, ki so ves ta čas tudi v Sloveniji, ki živijo 33 let, brez vsakršnega statusa, pravnega, brez pravnega obstoja, brez možnosti dela, prihodkov in tako naprej, ki pa druge pravne poti v bistvu nimajo, kot to, da se vzpostavi neka zakonodajna podlaga, na podlagi katere bi si lahko status uredili.

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je predlog sprememb zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednica SFRJ v RS, vladi posredovala konec leta 2023. Iz vlade so za TV Slovenija pojasnili, da so težave izbrisanih prebivalcev ustrezno obravnavane, saj je tudi po presoji ustavnih sodnikov položaj izbrisanih primerno urejen. Morebitne zakonske rešitve ne bi smele postavljati posameznih kategorij izbrisanih v neenak položaj glede na obseg in način priznavanja določenih pravic, so zapisali in dodali, da bi rešitve, ki bi od tega odstopale, lahko povzročile nove krivice, pravijo. Kako komentirate stališče vlade?
Trditi to po 33 letih in po tem, ko smo z MNZ jem in z ministrstvi že imeli sestanke – samo v zadnjem letu pa seveda prej opozarjali, kako slabe so bile zakonodajne rešitve – skratka, trditi, to po tolikih letih je enostavno sramotno in v bistvu zavajajoče.

Kaj to pomeni?
To kaže na to, da ni politične volje, s čimer smo vsakič znova ob vsaki novi vladi spet ponovno razočarani. Veseli smo, da predsednica podpira zakon in da razume stiske izbrisanih in tudi, da je treba sprejeti zakonodajne rešitve. Predsednik Pahor se je opravičil in tudi prvi v imenu države prepoznal in sprejel to neko moralno odgovornost in tudi prepoznal, kaj vse je še treba narediti. In zelo smo seveda razočarani, da pri vladi tega razumevanja in te politične volje še vedno ni.

Ampak tudi gospod Matevž Krivic, ki vrsto let pro bono zastopa izbrisane, ima pomisleke glede tega predloga zakona, ker naj bi zahteval velika finančna sredstva in ustvaril razlike med izbrisanimi ob odpravi krivic.
No, gospod Krivic je bil tudi zraven pri oblikovanju tega zakona in Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije, katerega del in tudi zastopnik je gospod Krivic, je tudi podprlo soglasno zakon. Pomisleki, ki so jih izrazili, so bili dani in zdaj seveda spet ponovljeni so bili v času, ko smo bili po poplavah in je obstajal strah, da bi to bil neugoden trenutek in bi lahko škodovalo izbrisanim, če se postavijo v konkurenco, bom rekla temu, kar bi morala država financirati.

Ampak ta zakon ne odpravi odškodnin in v bistvu rešuje stiske, ki so življenjsko ogrožajoče za izbrisane. Izbrisani ne morejo čakati, da se uredi čisto vse v državi, preden bi oni prišli na vrsto…. Menim, da gre za kanček prevelike uvidevnosti do države, ampak je seveda tudi finančno drago… za življenja izbrisanih, ki so v tem času bila izgubljena. Izbrisanih, ki ne morejo do zdravnika, ki ostajajo v bistvu brez dokumentov, brez pravice do vsakršnega prihodka ali dela. Mislim, da je tudi to izjemen strošek, če se krivice ne popravijo.

Številni izbrisani umirajo.
Tako je. Gospod Tešanović je umrl na obrobju Ljubljane. Številni denimo – kadar gre mogoče partnerica v dom –, ostanejo brez pravice, da bi lahko ostali v stanovanju, kjer so mogoče živeli po 20 let. Skratka, to brezpravno življenje je življenjsko ogrožujoče, če ne morejo niti recimo do specialističnega pregleda, ker na UKC-ju ne morejo izkazati svoje istovetnosti in morejo priti do tega, da jim izdajo recept, ali kako drugače pomagati.

Torej tudi ljudje znotraj sistemov – ne zdravniki in ne socialni delavci - jim ne morejo pomagati, ker ni pravne podlage. Koliko pa je teh najbolj ogroženih izbrisanih? Kakšna je vaša približna ocena?
Mi zastopamo peščico teh oseb in tudi Mirovni inštitut. Nekatere zastopa gospod Krivic in sami v bistvu nimamo vpogleda, ki bi ga pa država lahko imela. Država ima vire, da bi to vedela.

Z ministrstva za notranje zadeve so sporočili, da tega podatka nimajo.
Zato, ker se niso potrudili. Mi imamo, denimo, dokumente, kjer so izbrisanega prepoznali kot družinskega člana v odločbah centrov za socialno delo, pa vendarle nima nobenih dokumentov in pravno ne obstaja. In tako naprej. Jaz mislim, da ljudje na terenu, ki velikokrat delajo z družinami, bi morali znati vsaj prepoznati, da je neki neurejen status v bistvu posledica izbrisa. Mi tega dostopa nimamo. V Ljubljani smo poizvedovali v ambulantah pro bono. Težko pa tudi aktivno iščemo, ker velikokrat nimamo načina, kako ljudem pomagati, preden se zakonodaja ne sprejme.

Veliko delate tudi na področju izobraževanja. Ali navadni ljudje sploh vedo za izbris?
Nas je res šokiralo, izjemno presenetilo, ko smo ob trideseti obletnici izbrisa recimo ugotovili, da mladi ljudje samo po tem, ko je par let izbris v javnosti potihnil kot tema, da so mladi ljudje šli skozi osnovno in srednješolsko izobraževanje, morebiti tudi čez nekaj letnikov fakultete in za izbris nikoli niso slišali. Samo v zadnjih treh letih je Amnesty International Slovenija dosegel približno dva tisoč mladih ljudi s predavanji in delavnicami o izbrisu, vedno skupaj z izbrisanimi. Naredili smo izobraževalni paket, ki je na voljo učiteljem. Toda izbris še vedno ni tema v kurikulumu v učnih načrtih, kar je prav tako zahteva z vidika poprave krivic. Želimo ohraniti živ spomin in tudi na ta poskušati zagotoviti, da se kaj takega nikoli več ne bi zgodilo.

Kako se postaviti zoper kratenje človekovih pravic?
O najhujših kršitvah je treba neprestano govoriti, jih ohranjati v spominu, in se zavedati, da se kadar koli lahko ponovijo. Genocid v Bosni in Hercegovini, izbris pri nas, so se takrat zdele nepredstavljive kršitve, pa vendar vidimo, da se danes genocid ponavlja, množični posegi v pravice ljudi v Sloveniji se se prav tako ponovili v času korone. Moramo poznati svoje pravice, moramo znati tudi to, kako se zaščititi, od pravnih do političnih sredstev. Seveda pa je država tista, ki človekove pravice spoštuje do relacije proti državljanom. Tudi oblast mora vedeti, kje so njene odgovornosti. Vedno znova mora imeti tako sredstva kot politično voljo, da to uresničuje.