Zamisel za gradnjo Narodnega doma je nastala v času razcveta tržaških Slovencev, ki jih je na prehodu v 20. stoletje v Trstu živelo več kot na primer v Ljubljani. Čeprav jih je italijanska politična večina gledala zviška, so si prizadevali, da bi bila njihova navzočnost v mestu tudi primerno predstavljena. Projekt so financirali sami in v stavbi predvideli tudi dejavnosti, ki jo bodo lahko vzdrževali še naprej.

Načrt za najpomembnejšo zgradbo so zaupali arhitektu Maksu Fabianiju, ki je bil eden najpomembnejših urbanistov in arhitektov Avstro-Ogrske, tudi svetovalec pozneje ustreljenega prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Fabiani je ustvaril eno najsodobnejših zgradb v Trstu, zasnovana je bila multifunkcijsko, hkrati pa navzven ne preveč bahato. Arhitekturni presežek je postal točno to, kar so želeli – simbol slovenstva v Trstu.

Narodni dom je hitro postal izredno priljubljen med slovenskimi in drugimi slovanskimi prebivalci Trsta. Plodovito obdobje ostro preseka prva svetovna vojna, ki v mestu še okrepi narodnostna trenja. Po koncu vojne se v kaosu nastajanja novih držav, novega družbenega reda na ruševinah štirih cesarstev, odpira prostor za vzpon skrajnih gibanj. Razplamti se fašizem in v enem letu se je v tržaško fašistično organizacijo vpisalo 15.000 ljudi. Ves ta čas je tudi Narodni dom tarča napadov. Vse do 13. julija 1920, ko se zgodi zadnji – najhujši. Množica s fašisti na čelu je v poslopje vrgla zažigalne bombe in ga polila z bencinom. Zajeli so ga ognjeni zublji in gasilcem niso dovolili, da bi jih pogasili. Simbol slovenstva v Trstu je bil uničen, da bo zgradba, ki so jo obnovili v letih po tem tragičnem dogodku, končno spet prišla v slovenske roke, pa je bilo treba čakati kar okroglih 100 let.

O dogajanju v tistem usodnem času in kam je to pripeljalo, smo se pogovarjali z zgodovinarjem Borutom Klabjanom, znanstvenim svetnikom Inštituta za zgodovinske študije pri Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Skupaj z Gorazdom Bajcem pripravlja monografijo o požigu Narodnega doma v Trstu.

Zamisel za gradnjo Narodnega doma je nastala konec 19. stoletja, v obdobju, ko je slovenska narodna skupnost v Trstu gospodarsko in kulturno cvetela. Kakšen je bil Trst na prehodu v 20. stoletje?

Sorodna novica Narodni dom – slovensko srce v središču Trsta

Trst je bil takrat svetovljansko središče, eno izmed najpomembnejših mest v avstrijskem delu habsburške monarhije in tretje največje po številu prebivalcev za Dunajem in Prago. Bil je najpomembnejše trgovsko pristanišče monarhije in gospodarsko vozlišče, s katerim je habsburška monarhija postala svetovni akter. V mesto so prihajali ljudje od povsod, ne da bi se kulturno udejstvovali, temveč da bi tam obogateli. V Trst niso prihajali le Slovenci iz okoliških vasi, temveč iz celotnega etničnega prostora, ob njih pa tudi ljudje z dalmatinske obale, iz Istre, Črne gore, celoten sredozemski prostor je bil udeležen v rasti prebivalstva v mestu. Hkrati so se v mesto pomešali na primer egiptovski trgovci, trgovci iz nemških dežel, z britanskih območij. Bil je svetovljanski konglomerat v metropoli ob Jadranskem morju.

Kakšen pa je bil položaj teh drugih narodnosti v mestu?
V tem času ni smiselno govoriti o manjšinah, saj je to kategorija, ki se uveljavi po 1. svetovni vojni. Gre za mešanico ljudi, ki ni nujno, da so se identificirali z določeno narodnostjo. Nacionalizacija je res potekala že nekaj časa, a identifikacijske kategorije niso bile nujno le nacionalne, večkrat so bile na primer odvisne od socialnega statusa, bile so tudi mestne, regijske, včasih celo rajonske. Ni mogoče govoriti, kaj je bilo pomembnejše, niti ni nujno, da je ena kategorija izključevala drugo. Skratka, bilo je veliko identifikacijskih možnosti. Tudi Italijani so se nekateri imeli za Tržačane, medtem ko so bili tisti iz drugih delov Italije razumljeni kot drugi.

Kljub temu so Narodni dom leta 1904 odprli brez velike slovesnosti, saj so se že tedaj bali, da bi bili deležni negativnih odzivov.
Drži. Če je bil gospodarski del Trsta vezan na nemški, italijanski, slovenski, hrvaški, češki kapital in tako dalje, je bil politični kapital v mestu že dlje časa v rokah tržaške nacionalne stranke, ki je mesto pojmovala kot lasten fevd, lastno trdnjavo – v političnem in nacionalnem smislu. V središču mesta po njihovem prepričanju ni bilo prostora za Slovence, razen če so bili njihova služinčad oziroma v nekem podrejenem odnosu do italijanske gospode – bodisi v socialnem ali prostorskem smislu. Lahko so bili delavci v pristanišču, lahko so bili smetarji ali drugi delavci, mesto pa je bilo poimenovano kot sveta italijanska tla v kulturnem smislu, administrativno je bil Trst del Avstro-Ogrske. A tudi slovenski srednji sloj je prevzemal vse vzorce, ki jih je za svoje vzelo evropsko meščanstvo – kulturne predstave, gledališče, predavanja. In ko so pokazali, da niso le množica delavcev in kmetov, temveč da podobno kot drugje po Evropi stremijo k meščanskemu slogu življenja, so prišli v konflikt z italijanskim meščanstvom. V drugi polovici 19. stoletja so imeli Slovenci v mestu svoja društva, 1861 ustanovijo prvo slovensko čitalnico, in to v Trstu, krog se postopoma širi in uveljavlja. Prihaja do vse večjih slovenskih prireditev, tudi tisoče obiskovalcev, ki pa so bile v prostorih v lasti tržaške občine. Ta je bila podaljšek tržaške nacionalistične stranke. Zato so se Slovenci odločili, da ne bodo več odvisni od teh prostorov in da bodo postavili lastno dvorano. Nekaj so jih že imeli, a so bile bolj skromne in v okoliških predelih. Z novo stavbo pa so želeli zadostiti svojim potrebam po lastnem prostoru ter hkrati pokazati, da so Slovenci navzoči v mestu, in to ne le v vlogi služkinj na domovih italijanskega meščanstva in delavcev v pristaniščih, temveč da so del bogatega mesta.

Sorodna novica Prvi roman o požigu Narodnega doma ali kako zlo spremeni človeka v nekaj, kar ni človeško

Stavba je nekoč gledala na tedanji Vojaški trg, pozneje so jo zakrili z drugimi zgradbami.
Osrednji trg je bil še vedno v domeni nacionalistične stranke, Slovenci pa so kupili drago parcelo pred prav tako velikim Vojaškim trgom, v novejšem delu mesta, ki se je širil skupaj z bogatenjem mesta. Na ta trg je gledala tudi vojašnica avstrijske garnizije. Tukaj je le v dveh letih zrasla ogromna palača slovenskega Narodnega doma po načrtu arhitekta Maksa Fabianija, ki si je prizadeval po tem, da bi moderna hiša zaobjemala vse dejavnosti, ki so jih izvajali Slovenci v Trstu. Imela je kavarno kot prostor slovenske in meščanske socializacije, elegantno restavracijo, zelo bogato čitalnico, prostore za več društev, ki so se prepoznavala kot slovenska. Del je bil namenjen za posojilnico in hranilnico, ki ji je v nekaj letih z uspešnim delom uspelo pridobiti precej kapitala in je lahko sofinancirala to palačo. Tukaj so bili tudi hotel Balkan in zasebna stanovanja, nekaj jih je bilo za veljake društva Edinosti, ki je na politični ravni prestavljalo slovensko meščanstvo v Trstu. V stavbi je bila telovadnica, v kateri so telovadili člani tržaškega Sokola, ter prostori za še vrsto drugih dejavnosti.

In potem nastopi prva svetovna vojna. Italija zaradi določil v Londonskem paktu zasede velik del današnje slovenske Primorske. Območje, kjer pod Italijo živijo Slovenci, se torej še razširi. Kakšna je povojna italijanska politika do skupnosti, ki so zdaj ostale v tej državi kot narodnostne manjšine?
Italijanska politika je bila do tega vprašanja zelo ambivalentna. Odnos italijanske politike ni bil enoten, torej ni ves čas ravnala na enak način. Glede slovenskega in hrvaškega vprašanja so stremeli k homogenizaciji nacionalnega telesa. Znotraj italijanskih meja niso odobravali tujerodcev, kot so jih poimenovali. Mislili so na Nemce na južnem Tirolskem ter Slovence in Hrvate v obmejnem prostoru. Nekateri so verjeli, da bo z dobrohotno politiko mogoče Slovence in Hrvate integrirati v italijansko maso, ki je štela 40 milijonov ljudi. Pol milijona, kolikor je bilo v državi Slovencev in Hrvatov, naj ne bi predstavljalo težave. Res pa je, da so na manjšino gledali zviška kot na neko množico zaostalih kmetov, ki nima kulture in se bo asimilirala v italijansko večino. To je bilo še toliko bolj verjetno, saj je takoj po prvi svetovni vojni italijanska uprava začela množično internirati vse, ki so imeli kakršno koli vodstveno funkcijo tako na Primorskem kot v Dalmaciji. Internirali so župane, pisatelje, duhovnike, vse, ki bi se lahko uprli ideji priključitve tega prostora k Italiji. Ne smemo pozabiti, da meja v tem času sploh še ni bila določena in slovenski predstavniki so verjeli, da je Italija na tem prostoru kot predstavnica antantnih sil, in ne kot sama država Italija. Seveda je bilo misliti, da se bo Italija odrekla prostoru, zaradi katerega je šla v vojno in ga je zdaj zasedla, zgolj zato, ker bo tako določila pariška mirovna konferenca, utopično. Ne glede na to, je trajalo več kot dve leti do določitve meje. Ta je bila določena z rapalsko pogodbo leta 1920, torej v Parizu na mirovni konferenci niso našli dogovora, kar je pomenljivo. Nezmožnost pogajalcev, da pridejo do dogovora, je imela svoj odziv tudi na terenu. Nejasnost je pripomogla, da je bilo povojno obdobje v Trstu in v vseh drugih pridobljenih pokrajinah zelo zapleteno.

Sorodna novica Kako je prva svetovna vojna spremenila svet

To je bila priložnost za razširitev fašističnega gibanja, ki se je začelo razvijati v začetku 20. let in je imelo močan odmev tudi v Trstu. Celo Mussolini je pozdravljal tukajšnje nacionalistične akcije. Nedorečenost je bila torej kot odskočna deska za skrajna gibanja?
Prav gotovo. Fašistom je v tem prostoru uspelo združiti različne komponente in posameznike, ki so se identificirali z nacionalizmom, bojevitim iredentizmom, t. i. rečanstvom – torej navdušenci nad d'Annunzijevim pohodom na Reko septembra 1919, ki so v populistu Gabrielu D'Annunziu videli osebo, ki bo za Italijo dosegel tisto, kar ni bila sposobna uradna italijanska politika, ter da bo posredoval v jadranskem prostoru. Fašisti so bili uspešni v tem, da jim je uspelo vse te privržence nacionalizma in iredentizma združiti ter jih usmeriti v svoje politične cilje. To so dosegli s skrajnimi političnimi stališči in večkrat s fizičnim nasiljem. Nasilje je uspelo, ker so ga podpirale državne ustanove na različnih ravneh. Tukaj je šlo za sodelovanje med delom civilne družbe in državnimi ustanovami, ki so se v tem prostoru postavile na tradicionalno protislovansko stališča.

In pridemo do 13. julija pred 100 leti. Kdo je bil tistega dne tarča napadov?
Vzdušje v vseh novih pokrajinah – od Trsta do Istre in Dalmacije – je bilo zelo napeto. Prišlo je do incidenta v Splitu med italijansko mornarico in lokalnim hrvaškim prebivalstvom. V streljanju sta umrla dva italijanska vojaka in hrvaški domačin. To so fašisti izkoristili, da so se postavili na čelo vrenja, ki so ga mediji podžigali v nacionalno konfrontacijo. Po večjem delu pokrajine so izvedli serijo napadov. Najhujši in največji je bil v Trstu, kjer je bil glavna tarča Narodni dom kot simbol Slovencev sredi mesta. To ni bilo prvič, Narodni dom je bil že pred vojno in nato po njej večkrat tarča napadov, a ta je bil zadnji. Zgorel je, od njega so ostali le zidovi. Protestniki pa so nadaljevali svoj pohod po mestu in razbijali točke, ki so v mestu predstavljale slovenstvo ali nasploh slovanstvo – gostilne, ki so bile v rokah Slovencev, urade političnih predstavnikov, sedeže šol hrvaške in srbske skupnosti, podjetja s slovenskimi lastniki. Napadli so tudi Jadransko banko, urade delegacije Kraljevine SHS.

Kako se je na požige in uničevanje odzvala oblast? So bile kakšne posledice?
Oblast je v tem sodelovala na več načinov. Predvsem tako, da policija ni posredovala, pustili so prosto pot fašistom in vojakom – šlo je za sodelovanje – ki so napade izvajali. Prav tako ne prej in ne pozneje oblasti proti takim akcijam niso ustrezno ukrepale, in to je pomenilo, da so dolgoročno legitimirali taka početja in nasilje kot sredstvo politične dejavnosti.

To se je dogajalo v času, ko meje z Italijo in novonastalo Kraljevino SHS še niso bile dorečene. Je Kraljevina SHS delovala previdno ali so se odzvali oziroma na kakšen način želeli zaščititi svojo manjšino?
Nedorečena meja je eden od razlogov. Kraljevina SHS ni imela moči, da bi se tedaj kakor koli zoperstavila, prav tako ni imela interesa, da bi kakor koli izzvala težave z Italijo. Imela je s kopico svojih težav. Država, ki je nastala komaj nekaj mesecev prej, ni zmogla in si ni želela konfrontacije z Italijo, ki je bila med zmagovalkami vojne in si je želela status velike sile v Evropi in svetu.

Leta 1922 oblast prevzame Mussolini, naslednje leto prepovedo poučevanje v slovenskem jeziku, raznarodovalna politika se stopnjuje. S čim vse so se spoprijemali pripadniki manjšin v tem medvojnem obdobju?
Izgubili so svoj simbol Narodni dom in nato v prihodnjih letih izgubili še druge podobne prostore. Nasilje se je stopnjevalo in s prihodom fašistov na oblast je postalo to državno nasilje. Tržaški primer pokaže, kako nasilje ni le posledica pomanjkanja jasne oblasti – kot se je na primer dogajalo ponekod po Evropi – ampak da se po vzpostavitvi oblasti nasilje ne prekine, temveč postane državno. Veljati začne prepoved rabe slovenskega jezika, ukinjajo se slovenske šole, izganja se nezaželene ljudi in nasilje s tem pridobi pravno osnovo. Tukaj se razvije prvi totalitarizem v Evropi. Mussolini je bil tudi Hitlerju vzornik. Hkrati se na tem obmejnem območju razvije protifašizem. Politika, ki je pred drugo svetovno vojno delovala raznarodovalno in nasilno, je izzvala protifašistične akcije, delovanje protifašističnih skupin. To je zelo pomemben del evropske in lokalne zgodovine v 20. in 30. letih.

Če preskočiva v drugo svetovno vojno, ko Italija zasede Ljubljansko pokrajino – se tedaj kaj spremeni tudi za Trst z okolico?
Italijanska invazija na Jugoslavijo in priključitev t. i. Ljubljanske pokrajine je paradoksalno odprla vprašanje meje – če tedaj Italijani ne bi napadli sosede, bi verjetno meja ostala na tej, zarisani po prvi svetovni vojni. Napad pa je omogočil spremembo po drugi svetovni vojni. Trst in Gorica ter zahodni primorski del sta res še vedno ostala zunaj jugoslovanskih meja, a večji del prebivalstva je po drugi svetovni vojni prišel v okvire jugoslovanske države.

Leta 1943 Italija podpiše brezpogojno kapitulacijo, 1. maj 1945 partizani pridejo v Trst pred zavezniško vojsko. Med drugim se v tistem napetem povojnem kaosu maščujejo nad fašisti na tem območju – kaj se je dogajalo?
V tem kaosu je prišlo tudi do obračunavanja s fašisti in kolaboranti. Ob tem je treba upoštevati, da je bila vojna na tem območju zelo kruta že od vsega začetka, represalije so bile strahovite – od požigov vasi, streljanj talcev, množičnih pobojev tukajšnjih ljudi. Maščevanje se je nato pokazalo v Trstu, kjer je maja 1945 terjalo več sto žrtev fašistov in kolaborantov, ki jim ni uspelo zbežati. Mnogi so končali v kraških breznih, nekatere pa so odpeljali v taboriščih znotraj Slovenije in Jugoslavije. Ne gre za izjemo, ki bi kazala krvoločnost Slovencev, Hrvatov ali partizanov, temveč so podobni procesi takoj po vojni potekali tudi drugje po Evropi, kjer je vojna pustila takšno razdejanje kot tukaj.

Sorodna novica "Nevarnost razraščanja izgube spomina je vse bolj očitna"

Partizani morajo kmalu oditi, območje se razdeli med novonastalo jugoslovansko in zavezniško upravo. Če se znova vrneva na tržaško slovensko manjšino – ne zavezniška uprava ne Italija nista v vseh teh letih govorili o zahtevi za vrnitev požganega in zaseženega Narodnega doma. Tudi danes, ko so odločili, da ga bodo po 100 letih le vrnili, so izgovori predvsem nacionalističnih strank, da je kompenzacija gradnja kulturnega doma leta 1964 v predmestju Trsta. Zakaj je ta stavba, ki jo je pred 100 leti financirala slovenska manjšina, tako dolgo ostala kot odprta rana manjšine v rokah Italije?
Vprašanje Narodnega doma je treba vzeti iz nekega varnega oklepaja, ki ga predstavlja fašizem, češ, za vse so bili krivi fašisti. Če pogledamo v daljšem časovnem okviru, vidimo, da so bila nasprotovanja Narodnemu domu in seveda Slovencem že pred oblikovanjem fašizma in prihodom fašistov na oblast. Že sam nakup parcele za gradnjo v začetku 20. stoletja je izzval burne reakcije. Tako je bila tudi po koncu fašizma obnova Narodnega doma nesprejemljiva – iz etničnih ali političnih razlogov. Ideja o Slovencih kot obrobni družbeni skupini, v prostorskem ali socialnem smislu, je ostala tudi po vojni. V času zavezniške vojaške uprave so glavno besedo imeli Anglo-Američani, a so se naslonili na prejšnjo vodstveno garnituro, ki je bila italijanska. Od leta 1954, ko se Trst znova znajde znotraj italijanskih meja, se je odklanjanje vidnega simbola Slovencev kot polnopravnega akterja tržaškega dogajanja nadaljevalo. Slovenci so večkrat skušali priti do svojega Narodnega doma – požganega ali novega. Večkrat so na podoben način kot pred prvo svetovno vojno poskusili z nakupom parcele, ki bi bila dovolj v središču mesta in dovolj simbolna, a jim to ni bilo dovoljeno. Še več, v pogodbi iz leta 1926, ko so Italijani obnovili požgano stavbo Narodnega doma in jo spremenili v Hotel Regina, je bila klavzula, da 50 let ta stavba ne sme priti v slovenske roke oz. v take, ki bi lahko tam izvajale protinacionalno dejavnost. Slovenci so torej večkrat poskusili priti do svojega narodnega doma, sploh po letu 1976, ko Hotel Regina zapre svoja vrata. In kljub spremembam na lokalni ravni in v svetovnem merilu, je bil še vse do 90. let odgovor ta, da politično ozračje še ni zrelo za tak korak.

Zdaj se bo ta prenos vendarle zgodil. A je slovensko manjšino razburila uvedba novega tržaškega praznika, ki bo praznoval 'osvoboditev izpod jugoslovanske okupacije'. Gre za kompenzacijo za vrnitev Narodnega doma?
Prav gotovo, gre za kompenzacijo, da se bodo tržaški nacionalistični krogi lahko potešili s tem in vsaj začasno pustili na miru vrnitev Narodnega doma.

Sorodna novica Mešani občutki pred predsedniškim obiskom prvih žrtev fašizma in območja fojb

Koliko v Italiji vedo o fašističnem nasilju nad Slovenci oziroma Slovani nasploh? So sporne izjave tudi najvišjih predstavnikov – lani na primer predsednika evropskega parlamenta Tajanija – zavestno relativiziranje ali nepoznavanje zgodovine?
Na tako visokih ravneh ni mogoče govoriti o nepoznavanju. Na splošno se italijanska družba s tem vprašanjem ne ukvarja, kar bi bilo čisto normalno, če se ne bi potem s tem ukvarjali v političnem smislu. Po mojem mnenju gre za načrtno usmerjanje politike spomina, ko že 20 let gradi sliko o Italijanih kot žrtvah slovanskega nasilja.

Je ta interpretacija fojb in povojnega dogajanja ob meji že dosegla stopnjo dominantne naracije zgodovinskih dogodkov v Italiji?
Prav gotovo. Po drugi strani pa je razveseljujoče, da ta dominantna naracija ni vsemogočna. V zadnjih letih dobivamo vabila iz raznih italijanskih šol in društev, ki si želijo slišati še druga zgodovinska pričevanja in ne sprejemajo posplošene slike o Italijanih kot žrtvah tujega nasilja. Res pa je, da tudi slovenska družba premalo pozna ta dogajanja. Mogoče bo prav ta dogodek vrnitve Narodnega doma priložnost, da se kaj več pove in da se sicer ljubljanocentrična politika spomina začne ukvarjati še z drugimi temami. Slovenska zgodovina niso le partizani proti domobrancem, saj so razmere v Trstu in na Primorskem drugačne od tistih v osrednjem slovenskem prostoru.

Trenutno je tudi v mednarodnem okolju veliko govora o antifa – antifašizmu, ki prihaja z druge smeri oceana, iz Združenih držav Amerike. In izgovarjava tega termina kot antífa s poudarkom na i zabriše njegov dejanski pomen. Predsednik ZDA Trump je gibanje antifa označil za teroristično, podobno kot so v času fašizma označevali tigrovce.

Če gledamo s pravnega vidika, so bili tigrovci uporniki proti takratni oblasti. Ampak to je treba postaviti v kontekst, bojevali so se proti fašistični totalitarni oblasti, ki jim ni pustila druge možnosti. Če odrekamo pravico do upora proti represivni oblasti, odrekamo legitimnost tigrovcem in spodkopavamo temelje današnje Evrope, ki stoji na protifašizmu. Vsa odporniška gibanja bi torej bila ilegalci in banditi. S tem odrekamo legitimnost povojni evropski ureditvi in posledično Evropski uniji, ki izvira iz upora.